Jedro

Določilo 13. člena ZST pomeni izjemo od pravila, da je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost (1. odstavek 14. člena ZST). Stranko se seznani z višino taksne obveznosti šele z vročitvijo naloga - opomina za plačilo sodne takse, zato predlog za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse ni vložen prepozno, če ni vložen pred nastankom taksne obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 67/96-96 z dne 23.5.2002 razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za odlog plačila sodnih taks in na zavrnitev predloga za obročno plačilo sodnih taks in se zadeva v tem delu vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek. V ostalem delu se pritožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, odlog plačila sodnih taks in obročno plačilo sodnih taks. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na določbi 1. odstavka 4. člena in na določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, obročno plačilo oziroma odlog plačila sodnih taks ni ugodilo, ker predlog ni bil vložen pred nastankom taksne obveznosti. V razlogih obrazložitve je navedlo, da tožnikova obveznost za plačilo takse za sodbo nastane, ko se stranki ali zakonitemu zastopniku vroči prepis sodbe (2. točka 1. odstavka 4. člena ZST), za pritožba pa je treba plačati takso, ko je izročena sodišču (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST). V obravnavani zadevi je bila sodba vročena pooblaščenki tožnika dne 9.4.2001, pritožbo pa je tožnik vložil dne 23.4.2001. Tožnik je v 15-dnevnem roku, v katerem bi moral sodišču predložiti potrdilo o plačilu sodnih taks za sodbo in za pritožbo, predlagal oprostitev plačila sodnih taks ter odlog plačila sodne takse oziroma obročno plačilo sodnih taks, vendar po oceni sodišča prve stopnje, glede na določbo 1. odstavka 14. člena ZST, prepozno. Zato je predlog tožnika zavrnilo na podlagi 168. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ga oprosti plačila sodnih taks oziroma mu dopusti obročno odplačevanje. Navaja, da zaradi nizkih dohodkov in slabega življenjskega standarda ni zmožen plačati sodnih taks. Navaja tudi, da je bil šele ob prejemu opomina za plačilo sodne takse seznanjen, da mora plačati sodno takso in za njeno zapadlost. Prepričan je bil, da sodne takse v zadevah, ko gre za zastarano obveznost, ni treba plačati. Ugovarja tudi zastaranje za posamezne zapadle obveznosti. Predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, ni utemeljena.

Kot izhaja iz predloženih spisov in izpodbijanega sklepa je tožnik v obravnavani zadevi predlagal oprostitev plačila sodne takse za sodbo in za pritožbo v zadevi U 67/96-8 z dne 22.3.2001, ko je taksna obveznost že nastala. Za sodbo je taksna obveznost, glede na določbo 2. točke 2. odstavka 4. člena ZST, nastala takrat, ko jo je prejela pooblaščenka tožnika (9.4.2001), za pritožbo pa, glede na določbo 1. točke 2. odstavka 4. člena ZST, ko je bila vročena sodišču (23.4.2001). Ker po določbi 1. odstavka 14. člena ZST sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev plačila sodnih taks, in velja za vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje, tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks, vloženem dne 21.5.2001, v tem primeru ne more uspeti.

Glede na datum nastanka taksne obveznosti za sodbo (9.4.2001) in za pritožbo (23.4.2001), ni utemeljen ugovor zastaranja. Po določbi 1. odstavka 9.člena ZST pravica zahtevati plačilo takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. To pomeni, da bi v obravnavanem primeru pravica zahtevati plačilo sodne takse zastarala v dveh letih po preteku leta 2001. Tudi z ugovorom o tem, da ni vedel za plačilo sodnih taks, tožnik vtem upravnem sporu ne more uspeti, ker se ugovor ne nanaša na pravno in dejansko podlago izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za odlog plačila in obročno plačilo sodnih taks.

Ob pravilu, da je treba sodno takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na določbo 1. odstavka 14. člena ZST. Oprostitev plačila sodnih taks, odložitev plačila in obročno plačevanje ureja 13. člena ZST in pomeni izjemo od prej navedenega pravila. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica vložila predlog za odlog plačila in za obročno plačilo sodnih taks prepozno. Tožnik se je seznanil z višino taksne obveznosti šele z vročitvijo naloga - opomina za plačilo sodne takse za sodbo in z vročitvijo opomina - naloga za plačilo sodne takse za pritožbo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožnikov predlog za odlog plačila oziroma za obročno plačevanje obravnavati meritorno, v skladu z oceno njegovega materialnega stanja. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za zavrnitev predloga za odlog plačila oziroma za zavrnitev predloga za obročno plačevanje sodnih taks iz razloga, da tak tožnikov predlog ni bil vložen pred nastankom taksne obveznosti.

Glede na določbo 3. odstavka 13. člena ZST o oprostitvi plačila sodnih taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke. Zato bo tudi o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse, ki ga je dal v obravnavani pritožbi, odločalo prvostopno sodišče.