Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati odškodnino v znesku 1.640.861,00 SIT, v presežku glede zneska 258.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo tožniku dosojena celotna zahtevana odškodnina. Nižji sodišči sta premalo vrednotili dejstvi, da je tožnik prestal zelo hudo telesno poškodbo, ki je povzročila daljše bolečinsko obdobje in številne nevšečnosti med zdravljenjem. Posebej bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je tožnik bil v bolniškem staležu več kakor tri leta. Tako bi iz tega naslova bil upravičen do odškodnine še za dodatnih 300.000,00 SIT z zmajšanjem v okviru lastne odgovornosti na 90.000,00 SIT. Za prestani strah med zdravljenjem je upravičen do celotne zahtevane odškodnine, kar ob upoštevanju že priznanega zneska ter stopnje lastne odgovornosti znese še dodatnih 18.000,00 SIT. Obseg škode zaradi duševnih bolečin v posledici zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pri tožniku tako velik, da bi mu bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino, torej še 500.000,00 SIT več ali ob upoštevanju soodgovornosti še dodatnih 150.000,00 SIT. Premalo je upoštevano, da tožnik živi na kmetiji, ki je v izrazito hribovskem terenu, kar mu pri vsakdanjem življenju povzroča izrazite težave zaradi poškodovane noge. Poleg tega tožnik pripominja, da je odločitev sodišča druge stopnje o pravdnih stroških na prvi stopnji zmotna.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določbe 1. odstavka 200. člena ZOR terja pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo po eni strani primerno individualizacijo, torej upoštevanje stopnje duševnih in telesnih bolečin prizadetega, po drugi strani pa namen odškodnine zahteva tudi upoštevanje medsebojnih razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče ob odločanju o pravični denarni odškodnini ne more.

V obravnavanem primeru sta na nižjih stopnjah opisani gledanji prišli do zadostnega izraza. Revizija natančno povzema med postopkom ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na trajanje in intenzivnost sedanjih in bodočih tožnikovih telesnih in duševnih bolečin. S ponovnim navajanjem dejstev, ki so pomembna pri odmeri odškodnine, očitno opozarja na domnevno zmotno pravno presojo pri individualizaciji odškodninske odmere; po njenem stališču sta namreč nižji sodišči posamezna dejstva premalo vrednotili. Vendar pa ni tako. Prav medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje je namreč korektiv individualizacije odškodnine.

Revizijski opis tožnikovih bolečin je verodostojen. Upoštevali pa sta ga tudi nižji sodišči, zaradi česar je mogoče z izpodbijano sodbo soglašati. Dolgotrajno tožnikovo zdravljenje z rehabilitacijo in razgibavanjem s spremljajočimi bolečinami različnih stopenj in drugimi nevšečnostimi terja ustrezno visoko odškodnino, vendar pa bi njena odmera v zahtevanih mejah prešla ustaljene standarde sodne prakse v podobnih primerih. Enako sklepanje obvelja za odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in zaradi strahu za izid zdravljenja. Uvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti govori kot dejstvo samo zase, dodatni argument, ki potrjuje višjo stopnjo tožnikovih duševnih bolečin, pa je v ugotovitvi, da mu posledice preloma desne goleni otežujejo gibanje po neravnem terenu, kar ga omejuje v vsakdanjem življenju predvsem zaradi bivanja v hribovitem področju. Vendar pa sta nižji sodišči vse navedeno upoštevali v zadostni meri z opredelitvijo škode, kateri ustreza satisfakcija v znesku 3.200.000,00 SIT oziroma ustrezno manjšem znesku zaradi lastne soodgovornosti za nastalo škodo. Tako visoka odškodnina za opisano obliko škode pa vzdrži težo dejstev, ki potrjujejo njen obseg in je ni mogoče zviševati. Tudi dosedaj znani obseg morebitnega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi pričakovane artroze je pri odmeri prišel do zadostnega izraza. Končno pa je pri odmeri odškodnine zaradi duševnih bolečin v času strahu za izid zdravljenja bilo upoštevano, da je ta trajal 9 tednov. Omenjena odškodnina iz tega naslova v znesku 360.000,00 SIT (ustrezno manj zaradi upoštevanja lastne soodgovornosti) zato ni prenizka. Materialno pravo (200. člen ZOR) je bilo tedaj glede opisanih vrst nepremoženjske škode pravilno uporabljeno.

Revizija podrejeno graja tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi. Vendar pa se odločitev sodišča o stroških postopka vedno šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP), zaradi česar je treba dovoljenost revizije v tem obsegu presojati v okviru 400. člena ZPP. Taka stroškovna odločba pa ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Zahteva za vrnitev pravdnih stroškov je vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno. Ker revizija v tem delu torej ni dopustna, se revizijsko sodišče v tem obsegu z njo ni ukvarjalo.

Podani torej niso niti razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP) paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).