Jedro

Tožnik je po mnenju sodnega izvedenca zmožen za lažje fizično delo, brez dvigovanja bremen nad višino ramen, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen ter brez dalj časa trajajoče hoje po neravninah. Da bi se lahko opredelilo, ali je tožnik še naprej zmožen opravljati dela v svojem poklicu, torej delo kmeta na svoji kmetiji, je potrebno natančno opredeliti katera dela v okviru te dejavnosti lahko tožnik še opravlja, in koliko (manj ali več kot 50 %) je zmanjšana njegova delovna zmožnost za svoj poklic. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo toženke z dne 30. 10. 2015, v odločbi z dne 5. 8. 2015 pa v prvem odstavku izreka za besedilom "po neravnem" in pred besedilom "s polnim delovnim časom" vstavilo besedilo "brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen", v ostalem je ostala odločba nespremenjena in je zahtevek za njeno odpravo zavrnilo (I. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik od 15. 7. 2015 dalje razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in podredni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik od 15. 7. 2015 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega (4 ure dnevno) in delnim nadomestilom, zaradi posledic bolezni (II. točka izreka) ter sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka sam (III. točka izreka).

Sodišče je v dokaznem postopku preučilo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, zaslišalo tožnika kot stranko ter pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa, A.A., katerega je tudi zaslišalo. Na podlagi navedenih dokazov je štelo, da pri tožniku še ni prišlo do nastanka I. kategorije invalidnosti, prav tako pa je neutemeljen tudi zahtevek do pravice do dela s krajšim delovnim časom.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da ima hude težave s kolki, rameni, koleni, bolijo ga vsi sklepi in v kolikor svojega dela kmeta ne opravlja mu je nekoliko bolje. Ni zmožen še naprej opravljati svojega dela, saj tega ni možno brez dvigovanja bremen, brez dalj časa trajajoče hoje po ne ravninah, kmetijske površine predstavljajo same neravnine. Pri kroničnem obolenju gibal, s prizadetostjo predvsem ramenskih sklepov in začetne spremembe na kolkih, kolenih in hrbtenici ni zmožen dela v okviru svojega poklica kmeta, saj takega dela kot individualni kmetovalec ni mogoče opravljati deljeno na del, ki pomeni razbremenitev, kot jo je predlagal sodni izvedenec. Dela z omejitvami, kot jih je predlagal izvedenec bi bila primerna za delavca, ki je v delovnem procesu pri delodajalcu, ki bi ga razporedil na takšno delo z omejitvami, pri tožniku pa takšnih del enostavno ni. Izvedenec ni upošteval obremenitev in obremenjenosti na delovnem mestu, ki ga tožnik opravlja kot kmet in da te obremenitve presegajo 50 % tožnikove preostale delovne zmožnosti in tako za delo v svojem poklicu oziroma dejavnosti ni več zmožen. Na to dejstvo je opozoril v svojem izvedeniškem mnenju, pridobljenim za potrebe socialnega spora, ki se vodi pri istem sodišču pod opr. št. II Ps 82/2016, specialist ortoped primarij B.B., ki je ocenil, da je degenerativno obolenje na lokomotornem sistemu tožnika akronične in progresivne narave, ter da glede na njegovo zdravstveno stanje ni sposoben opravljati dela kmetovalca na visokogorski kmetiji. Pritožba nadalje meni, da bi tožnik, ker za dela na kmetiji ni več zmožen moral pred opravljanjem del z omejitvami znotraj svoje preostale delazmožnosti opraviti poklicno rehabilitacijo. Ker je star 57 let bi zanj prišla v poštev le pravica do invalidske pokojnine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 30. 10. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote C. z dne 5. 8. 2015. S slednjo se je tožnik razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, brez dela z rokama nad višino ramen, brez daljše hoje po neravnem, s polnim delovnim časom od 15. 7. 2015 dalje.

6. Iz dosedanjega postopka izhaja, da tožnik opravlja samostojno kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic. Kmetuje na gorsko višinski kmetiji med 900 in 1200 metri nadmorske višine, naklon površine kmetije tožnik ocenjuje okoli 40 %. Kmetija obsega 43 hektarov, od tega 35 hektarjev gozda. Delo na kmetiji opravlja sam in nima zaposlenih. Pri tožniku so bile ugotovljene naslednje bolezni: kronični bolečinski sindrom vratne in ledvene hrbtenice; obojestranske degenerativne spremembe v predelu mišic rotatorne manšete ramenskih sklepov; začetna artroza obeh kolčnih in kolenskih sklepov; povišan krvni pritisk in stanje po operaciji popkovne kile. Gre za kronično obolenje gibal s prizadetostjo predvsem obeh ramenskih sklepov in začetne spremembe na kolkih, kolenih in hrbtenici. Iz izpovedi izvedenca A.A. na glavni obravnavi izhaja, da je tožnik zmožen za dela brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen. Zmožen je za vožnjo traktorja po ravnem, ni zmožen za dela glede spravila lesa.

7. V predsodnem postopku je bila pridobljena tudi delovna dokumentacija in sicer obrazec DD-2 iz katerega izhaja kratek opis dela, ki ga tožnik, kot kmet opravlja gre predvsem za ročna dela na strmi hribovski kmetiji.

8. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). ZPIZ-2 v 63. členu podaja definicijo invalidnosti. Invalidnost opredeljuje kot spremembo v zdravstvenem stanju, ki je ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, na podlagi katere se zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost ZPIZ-2 razvršča v tri kategorije: v I. kategorijo spadajo zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, ki niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katerem delajo. Za zavarovanca iz 17. člena (kmeta) se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri zavarovancu iz četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-1 (kmetu) je invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan.

9. ZPIZ-2 opredeljuje preostalo delovno zmožnost v 64. členu. Preostala delovna zmožnost je podana: - če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti ali; - če zavarovanec s poklicno rehabilitacijo se lahko usposobi za drugo delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali v; - če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo za najmanj 4 ure dnevno ali; - če zavarovanec lahko opravlja delo najmanj 4 ure dnevno.

10. Upoštevajoč navedeno se pri kmetu invalidnost ugotovi pod pogojem, če ni več zmožen polni delovni čas opravljati dejavnosti. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 16. 10. 2015 izhaja (točka 6), da tožnik ni zmožen opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, to je "delo na kmetiji". S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo, ki bo fizično lažje, brez dela z rokama nad višino ramen in brez daljše hoje po neravnem terenu. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.A. specialista MDPŠ pa izhaja, da je tožnik še naprej zmožen opravljati dela v okviru svojega poklica "kmet" oziroma dejavnosti za katero je zavarovan in ima še naprej preostalo delovno zmožnost. Tako že iz navedenega razloga ni mogoče slediti zaključkom prvostopenjskega sodišča v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je izvedensko mnenje skladno z vso predloženo dokumentacijo.

11. Poklic tožnika je kmet. Kakšno delo tožnik dejansko opravlja prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo. Naravo svojega dela je tožnik deloma pojasnil, deloma pa ta izhaja iz obrazca DD-2 (pritožbeno sodišče šteje, da je ta izpolnjen nerazumljivo, saj je glede opisa in trajanja obremenitev preveč nasprotij med seboj) pa bi prvostopenjsko sodišče moralo zaradi pravilne uporabe materialnega prava natančneje ugotoviti dejansko stanje glede opravljanja del tožnika na njegovi kmetiji, kjer delo opravlja sam. Tako imamo dejansko stanje v okviru katerega invalidska komisija II. stopnje ugotavlja, da tožnik ni več zmožen opravljati dejavnosti na podlagi katere je zavarovan, mnenje izvedenca, ki meni, da je tožnik še nadalje zmožen opravljati delo kmeta z določenimi stvarnimi razbremenitvami, nimamo pa ugotovljenega dejanskega stanja, kaj delo kmeta pri tožniku sploh zajema. Ob tem imamo le izpoved sodnega izvedenca, da je tožnik zmožen za vožnjo traktorja po ravnem, ni pa zmožen za dela glede spravila lesa. Ob navedenem imamo podatek, da gre za strmo gorsko kmetijo, ki jo v pretežni meri sestavlja gozd.

12. Ob dosedaj navedenemu se utemeljeno pojavlja dvom v pravilno uporabo materialnega prava zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik je po mnenju sodnega izvedenca zmožen za lažje fizično delo, brez dvigovanja bremen nad višino ramen, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen ter brez dalj časa trajajoče hoje po neravninah. Da bi se lahko opredelilo, ali je tožnik še naprej zmožen opravljati dela v svojem poklicu, torej delo kmeta na svoji kmetiji, je potrebno natančno opredeliti katera dela v okviru te dejavnosti lahko tožnik še opravlja in koliko (manj ali več kot 50 %) je zmanjšana njegova delovna zmožnost za svoj poklic. Sodišče se bo moralo v okviru novega sojenja tudi opredeliti do tega, ali lahko tožnik druga dela (katera?) opravlja brez poklicne rehabilitacije ali ne. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V okviru novega sojenja bo prvostopenjsko sodišče moralo navedene pomanjkljivosti odpraviti in šele nato o zadevi ponovno odločiti.

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP so pritožbeni stroški pridržani za dokončno odločitev.