Jedro

Oviranje preiskave je lahko v primeru, da podatek konkretno oziroma izrecno ni zahtevan, podano le, če je predstavnik, zaposlen v podjetju, seznanjen s predmetom oziroma z namenom preiskave. V nasprotnem primeru je lahko oviranje preiskave, ko se toženka z vprašanju obrača na zaposlene v podjetju, ki niso v celoti seznanjeni s predmetom in namenom preiskave, podano le, kolikor zaposleni na konkretno vprašanje da napačen oziroma zavajajoč odgovor. Tako je mogoče pod pojem "drugače ovirati preiskavo" iz prvega odstavka 31. člena ZPOmK-1 uvrstiti tudi dejansko stanje, ko toženka s strani zaposlenih dobi napačna oziroma zavajajoča pojasnila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Javne agencije RS za varstvo konkurence št. 3062-9/2019-6 z dne 17. 1. 2020 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Javna agencija RS za varstvo konkurence (toženka) je z izpodbijanim sklepom naložila tožniku denarno kazen, ker je dne 6. 3. 2019 in 21. 3. 2019 med opravljanjem preiskave v poslovnih prostorih podjetja, oviral pooblaščene osebe toženke pri izvajanju pooblastil iz drugega odstavka 29. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), tako da je kršil sodelovalno dolžnost pri opravljanju preiskave s tem, ko osebe, zaposlene v podjetju pooblaščenim osebam toženke niso povedale, da sta se v obdobju opredeljenem v odredbi za preiskavo opr. št. IV Kpd 5549/2019 z dne 17. 2. 2019, z izdajanjem potrdil o pooblaščenosti serviserjev ukvarjala tudi A. A. in B. B. (1. točka izreka), da mora podjetje plačati denarno kazen v višini 695.263,95 EUR v enem mesecu od vročitve tega sklepa na račun toženke (2. točka izreka), da je ta sklep izvršilni naslov (3. točka izreka), da gredo stroški postopka v breme tožnika (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je pri podjetju opravila dne 6. 3. 2019, 7. 3. 2019, 21. 3. 2019 in 25. 3. 2019 preiskavo v skladu z 29. členom ZPOmK-1. Pri preiskavi je podjetje dolžno sodelovati, sodelovalna dolžnost podjetja je njegova obveza. V konkretnem primeru je prišlo do kršitve sodelovalne dolžnosti, ker zaposleni pooblaščenim osebam za preiskavo niso povedali, da sta se v obdobju opredeljenem v odredbi za preiskavo, z izdajanjem potrdil o pooblaščenosti serviserjev ukvarjala tudi A. A. in B. B., kar je toženka kasneje ugotovila na podlagi elektronskih sporočil. Kršitev je možno subsumirati pod pojem „kako drugače ovirati preiskavo“ iz prvega odstavka 31. člena ZPOmK-1. Denarno kazen je odmerila na podlagi drugega odstavka 31. člena ZPOmK-1, ob upoštevanju sodne prakse, prakse evropske komisije in Uredbe 1/2003, v višini 0,13 % procenta letnega prometa podjetja oziroma 13 % najvišje določene denarne kazni. Dokazne predloge za zaslišanje prič, ki jih je podjetje predlagalo, je zavrnila, ker je zaslišanje nepotrebno, saj je dejansko stanje na podlagi pisnih izjav, ki jih je predložilo podjetje dovolj razjasnjeno. Podjetje ni predložilo pisne izjave C. C., vendar je zavrnila tudi ta dokazni predlog, ker ni potrebe za njeno zaslišanje.

2. Tožnik v tožbi uveljavlja vse kršitve določene v prvem in tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Uvodoma povzema dejansko stanje glede preiskave z dne 6. 3. 2019 in 21. 3. 2019, seznanitve z dne 24. 7. 2019 (Seznanitev 1) in izjave z dne 9. 8. 2019 (Izjava 1), ter seznanitve z dne 14. 10. 2019 (Seznanitev 2) in izjave z dne 25. 10. 2019 (Izjava 2). Ugovarja nedopustni spremembi izreka izpodbijanega sklepa in izreka Seznanitve 2. Nadalje meni, da je izrek izpodbijanega sklepa nekonkretiziran, kar pomeni napačno uporabo materialnega prava. Obrazložitvi izpodbijanega sklepa očita, da temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Ne soglaša s toženko oziroma z njeno pravno opredelitvijo sodelovalne dolžnosti glede na relevantno zakonodajo. Navaja razloge in se opredeljuje do dejstev toženke, iz katerih izpeljuje, da pogoji za oviranje preiskave na dan 6. 3. 2019 in 21. 3. 2019 niso izpolnjeni, prav tako pa je nepravilen sklep o domnevni kršitvi glede oviranja preiskave. Kot absolutno bistveno kršitev določb postopka opredeljuje zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič. Tudi višina denarne kazni ni odmerjena pravilno ter ob napačni uporabi materialnega prava in napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Meni, da bi toženka morala postopek oviranja preiskave ustaviti. Utemeljen tudi ni izrek o stroških postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi ponavlja svoje trditve iz tožbe in se opredeljuje do navedb iz odgovora na tožbo.

5. Sodišče je dne 10. 5. 2022 v obravnavani zadevi sprejelo sklep, da v zadevi odloča po sodnici posameznici. Stranki postopka sestavi sodišča v odrejenem roku, niti do izdaje sodbe nista ugovarjali.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet upravnega spora je odločitev toženke, s katero je ta tožniku naložila denarno kazen, kot sankcijo zaradi oviranja pooblaščenih oseb pri izvajanju preiskave, ki se je izvajala pri tožniku.

8. Toženka je izpodbijani sklep izdala na podlagi drugega odstavka 31. člena ZPOmK-1, ki določa, da če podjetje ovira pooblaščene osebe pri izvajanju pooblastil iz drugega odstavka 29. člena tega zakona, lahko agencija izda sklep, s katerim mu naloži denarno kazen v višini do 1 % njegovega letnega prometa v predhodnem poslovnem letu. Za namen nadzora nad izvajanjem določb ZPOmK-1 oziroma 101. ali 102. člena PDEU lahko toženka nad podjetjem uvede preiskavo. V okviru le-te lahko pooblaščene osebe na podlagi drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1 opravijo tam navedena dejanja ali druga dejanja, ki so v skladu z namenom preiskave.

9. Toženka tožniku očita, da so bile pooblaščene osebe ovirane pri izvajanju pooblastil iz 29. člena ZPOmK-1, ker je podjetje kršilo sodelovalno dolžnost, s tem, da zaposleni pooblaščenim osebam niso povedali, da sta se v obdobju opredeljenem v odredbi za preiskavo opr. št. IV KPD 5549/2019 z dne 17. 2. 2019, z izdajanjem potrdil o pooblaščenosti serviserjev ukvarjala tudi A. A. in B. B. Tožnik v tožbi ugovarja ugotovitvi toženke, da je kršil sodelovalno dolžnost in njeni opredelitvi sodelovalne dolžnosti.

_Glede sodelovalne dolžnosti_

10. Sodišče se uvodoma opredeljuje do vsebine sodelovalne dolžnosti. Tožnik se namreč ne strinja s stališčem toženke, da obveznost sodelovanja pomeni obveznost podjetja, da pooblaščenim osebam zagotovijo vse relevantne informacije in dostop do njih, ne glede na to, ali je dokument oziroma podatek konkretno oziroma izrecno zahtevan. Meni, da je taka interpretacija sodelovalne dolžnosti v nasprotju s 6. alinejo drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1, prvim odstavkom 31. člena ZPOmK-1 ter e) točke 2 odstavka 20. člena Uredbe sveta (ES) št. 1/2003 in d) točke 1 odstavka 23 člena Uredbe sveta (ES) št. 1/2003. Iz 6. alineje drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1 izhaja, da pooblaščene osebe AVK lahko zahtevajo od osebe zaposlene v podjetju ustno ali pisno pojasnilo glede dejstev ali dokumentov, ki se nanašajo na predmet ali namen preiskave ter o tem sestavijo zapisnik. Smiselno enako je določeno v e) točki drugega odstavka 20. člena Uredbe sveta (ES) št. 1/2003, ki določa, da so osebe komisije pooblaščene, da zaprosijo kateregakoli predstavnika ali člana osebja podjetja za pojasnilo dejstev ali dokumentov, ki se nanašajo na predmet in namen pregleda, in njegove odgovore zapišejo v zapisnik. Res ZPOmK-1 v prvem odstavku 31. člena navaja, da podjetje ovira preiskavo tudi, če kako drugače ovira preiskavo, vendar d) točka prvega odstavka 23. člena Uredbe sveta (ES) št. 1/2003 jasno določa, da se globa lahko izreče, če podjetje v odgovoru na vprašanje, postavljeno po točki e) drugega odstavka 20. člena, da napačen ali zavajajoč odgovor. Stališče tožnika torej je, da tako po gramatikalni kot teleološki razlagi izhaja obveznost toženke, da v okviru opravljanja preiskave osebam postavlja vprašanja oziroma zahteva pojasnila v zvezi s predmetom in namenom preiskave.

11. Sodelovalna dolžnost podjetja je nedvomno širša kot le obveznost odgovarjati na postavljena vprašanja in zahtevana pojasnila, kar izhaja iz 31. člena ZPOmK-1, ki v prvem odstavku določa, kaj pomeni oviranje preiskave. Tako so nekatera ravnanja izrecno našteta, zakon pa dodatno omogoča, da se kot kršitev opredeli dejanje, ki "kako drugače ovira preiskavo".

12. Po sodni praksi sodišča lahko podjetje ovira preiskavo le v zvezi z izvajanjem pooblastil, ki jih pooblaščene osebe toženke vršijo v skladu z drugim odstavkom 29. člena ZPOmK-1, kar pojmovno izhaja iz drugega odstavka 31. člena ZPOmK-1. Sodelovalna dolžnost pri preiskavi ne predstavlja zgolj pasivnega dopuščanja preiskave s strani preiskovalnega podjetja. Čeprav bi iz besedila četrtega odstavka 29. člena in začetnih stavkov prvega odstavka 31. člena ZPOmK-1 lahko izhajalo, da bi za izpolnitev sodelovalne dolžnosti lahko zadoščalo že, da preiskovano podjetje pooblaščenim osebam zgolj omogoči dostop do prostorov oziroma relevantne dokumentacije, pa sta tako pravna teorija kot vzpostavljena praksa sodišča EU, že oblikovali stališče, da sodelovalna dolžnost zahteva aktivno sodelovanje podjetja pri preiskavi, kar pomeni, da mora podjetje pooblaščenim osebam dejavno pomagati pri iskanju želenih podatkov in dokumentov. Golo omogočanje dostopa do prostorov in dokumentacije ter popolno pasivnost podjetja pri iskanju želenega je razumeti kot zavračanje sodelovanja in s tem oviranje preiskave. Na podlagi navedenega sodišče pritrjuje toženki, da pasivnost preiskovanega podjetja lahko konstitutira oviranje preiskave. Vendar je ob tem stališču sodišče vedno poudarjalo, da stališču pritrjuje ob predpostavki, da je preiskovano podjetje docela seznanjeno s predmetom in namenom preiskave, (odstavek 18 – I U 2353/2018). Enako (da je seznanjen s predmetom preiskave) mora po oceni sodišča veljati tudi, ko se toženka obrača na zaposlene (6. alineja drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1) in od njih zahteva pojasnila glede dejstev ali dokumentov. Torej je oviranja preiskave lahko v primeru, da podatek konkretno oziroma izrecno ni zahtevan, podano le, če je predstavnik ali osebe zaposlene v podjetju seznanjen s predmetom oziroma z namenom preiskave. Sicer pa je lahko oviranje preiskave, ko se toženka obrača na zaposlene v podjetju, ki niso v celoti seznanjeni s predmetom in namenom preiskave, z vprašanji podano le, kolikor zaposleni na konkretno vprašanje da napačen oziroma zavajajoč odgovor. Tako je mogoče pod pojem "drugače ovirati preiskavo" iz prvega odstavka 31. člena ZPOmK-1, uvrstiti tudi dejansko stanje, ko toženka s strani zaposlenih dobi napačna oziroma zavajajoča pojasnila.

_Glede dejanskega stanja_

13. Sodišče v obravnavani zadevi v zvezi z ugotovljenim oviranjem preiskave, ki je v tem, da osebe zaposlene v podjetju, pooblaščenim osebam toženke niso povedale, da so se v obdobju opredeljenem v odredbi za preiskavo z izdajanjem potrdil o pooblaščenosti serviserjev ukvarjala tudi A. A. in B. B., meni, da dejansko stanje ni pravilno oziroma pravilno ugotovljeno.

14. Dejstvo je, da iz zapisnika o preiskavi z dne 6. 3. 2019 ne izhajajo konkretna vprašanja, ki jih je toženka zaposlenim postavila. Toženka meni, da vprašanj ni bila niti dolžna postavljati, saj je bil predmet in namen preiskave jasno opredeljen v odredbi za preiskavo in ustno pojasnjen s strani vodje preiskave (točka 45 sklepa). Sodišče se z navedenim stališčem strinja, kolikor je bil zaposleni, ki je bil vprašan, prisoten pri pojasnitvi odredbe za preiskavo oziroma sklepa o uvedbi postopka, sicer pa meni, da je bistveno, kolikor oviranje preiskave temelji na neizpovedbi o določenem podatku oziroma napačni izpovedbi, kakšna je bila vsebina postavljenega vprašanja. Povedano tudi tako, ocena o neizpovedbi o določenem podatku (ali napačna izpovedba) mora izhajati iz presoje postavljenega vprašanja. Konkretno je za obravnavano zadevo bistveno tudi ali je bil vprašani seznanjen s stališčem toženke kaj šteje pod izdajanje potrdil o pooblaščenosti serviserjev.

15. V obravnavani zadevi naj bi bilo zamolčano, kot je toženka konstitutirala oviranje preiskave, da zaposleni v podjetju niso povedali, da sta se v obdobju opredeljenem v odredbi za preiskavo z izdajanjem potrdil o pooblaščenosti serviserjev ukvarjala tudi A. A. in B. B. Po oceni sodišča je dejansko stanje v zvezi z očitanim dejanjem nepopolno (ali nepravilno) ugotovljeno, deloma kot posledica napačno uporabljenega materialnega prava, torej kot posledica preširoke razlage sodelovalne dolžnosti (vprašani bi morali sami povedati, da sta se z izdajanjem potrdil o pooblaščenosti serviserjev ukvarjala tudi A. A. in B. B.), deloma v posledici bistvene kršitve določb postopka, ker toženka ni izvedla ustne obravnave in izvedla predlaganih dokazov, zaslišanja prič, na kateri bi lahko razčistila kakšna vprašanja so bila zaposlenim postavljena in na tej podlagi opravila dokazno oceno v zvezi z očitano kršitvijo.

16. Sodišče se posebej opredeljuje le do izpovedb A. A. in B. B., ki glede na izrek sklepa spadata med zaposlene, ki naj ne bi povedala, da sta se v obdobju opredeljenem v odredbi za preiskavo ukvarjala z izdajanjem potrdil. Iz točke 25 izpodbijanega sklepa izhaja, da je A. A. povedal, da se zadnjih osem let več ne ukvarja s poprodajo, in da je od leta 2008 izdal kakšno tako potrdilo. V točki 48 pa še, da je iz njegove celotne izjave mogoče ugotoviti, da se s poprodajo vsaj zadnjih osem let operativno ne ukvarja. Toženka po presoji izjave A. A. z elektronskimi sporočili ugotavlja, da je njegov odgovor, glede na vsebino elektronskih sporočil, najmanj zavajajoč. Kot je sodišče že navedlo iz zapisnika o preiskavi z dne 6. 3. 2019 vprašanja, ki jih je toženka postavila A. A. ne izhajajo, tako da po mnenju sodišča, ne da bi toženka raziskala dejansko stanje v zvezi s postavljenimi vprašanji (torej ali je bil vprašan v zvezi s časovnim obdobjem), ni mogoč sklep, da je bil odgovor A. A. zavajajoč (saj je povedal, da je od leta 2008 izdal morda kakšno potrdilo, da bi bil vprašan konkretno kdaj, pa iz sklepa ne izhaja). Sodišče torej meni, da elektronska sporočila, na katera opira toženka svoj zaključek, da je bil odgovor A. A. zavajajoč, temu ne pritrjujejo.

17. Povzetek izjave B. B. izhaja iz točke 23 sklepa. Povedal je, da vse kar se nanaša na poprodajo preda po poprodaji. V točki 60 in 62 je povzeta vsebina elektronskih sporočil. Toženka v točki 62 navede, da iz vsebine elektronskih sporočil izhaja, da je B. B. imel pomembno vlogo pri izdajanju potrdil, vendar ne navede, kaj razume pod "izdajanje potrdil", ter ne navede kakšno vprašanje je postavila B. B., da meni, da je njegova izpovedba izpodbita z vsebino elektronskih sporočil, iz katerih pa ne izhaja, da je B. B. izdal kakšno potrdilo (v gramatikalnem pomenu besede) in tega ni povedal. Sodišče torej ne more slediti toženki, da je B. B. kakšno potrdilo izdal, saj to v dobesednem pomenu ne izhaja iz elektronskih sporočil. Za očitek, da ni bilo povedano, da se je B. B. ukvarjal z "izdajanjem potrdil", je zato treba nujno raziskati dejansko stanje v zvezi z vsebino postavljenega vprašanja, na katerega je B. B. odgovoril, da vse preda poprodaji. Iz postavljenih vprašanj bi bilo treba tudi razbrati ali je bil vprašan le zase ali tudi za A. A. Predvsem pa je pomembno, katera opravila in aktivnosti je toženka štela pod dejanje "izdajanje potrdil" in ali je bilo to njeno razumevanje predstavljeno vprašanim.

_Glede bistvenih kršitev pravil postopka_

18. Tožnik v zvezi s kršitvijo pravil postopka zatrjuje, da je toženka neutemeljeno kot nepotrebne zavrnila dokazne predloge za zaslišanje prič, ker je menila, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno. V zvezi z dejanskim stanjem postopka oviranje preiskave je sodišče že navedlo, da dejansko stanje v tej zadevi ni popolnoma ugotovljeno, sporno ne izhaja tudi iz pisnih izjav prič, zato bi toženka morala izvesti ustno obravnavno in na njej zaslišati predlagane priče. Sodišče se je podrobno opredelilo le do izpovedb A. A. in B. B., vendar je treba postopek dopolniti tudi v zvezi z ostalimi zaposlenimi, saj se izrek nanaša na zaposlene v podjetju.

19. V zvezi s tožnikovim ugovorom, ki se nanaša na vsebino Seznanitve 1 in Izjavo 1 ter Seznanitev 2 in Izjavo 2, sodišče meni, da je toženka vezana, da preiskovancu pred izdajo odločbe, s katero ugotovi kršitev, omogoči, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah na katerih bi kršitev utemeljevala. Ker pa v tej fazi postopka ni bistveno, saj sodišče vrača zadevo toženki v ponovni postopek, ali se je tožnik lahko izjasnil o izreku iz izpodbijanega sklepa, se sodišče o tem ne opredeljuje.

20. Ker je dejansko stanje v obravnavanem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče glavne obravnave ni opravilo na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

21. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.