Jedro

Oseba, ki zatrjuje, da je 7.4.1941 kot 4-letni otrok pobegnila skupaj z družino pred prisilno izselitvijo iz Krškega, ni žrtev vojnega nasilja - begunec, saj 7.4.1941 okupator še ni izseljeval Slovencev iz Krškega, pač pa je s tem po zgodovinskih virih začel v avgustu 1941.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 161/99-6 z dne 12. 12. 2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19. 4. 1999, s katero je v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 30.3.1998, in odločila, da tožniku ne gredo status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunca. V obrazložitvi izpobijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo pogoje, pod katerimi Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, ki je veljal ob odločanju prvostopnega upravnega organa) priznava status žrtve vojnega nasilja. Presodilo je, da tožnik ni dokazal, da bi bili izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca po ZZVN. Za pridobitev statusa begunca je namreč pomembno, da so bile v času, ki ga zatrjuje stranka, podane okoliščine, ki jih za priznanje statusa navaja ZZVN. Te okoliščine pa v času, ki ga kot dan pobega zatrjuje tožnik, to je 7. 4. 1941, za tožnika in njegovo družino niso bile podane. Tožnikova družina naj bi tega dne, to je neposredno po tem, ko ga je po izpovedbah njegovega brata, danih na zaslišanju, podrl po pločniku neki nemški vojak in mu poškodoval glavo, skupaj z njim kot štiriletnim otrokom pobegnila pred prisilno izselitvijo, ki naj bi po tedanjih govoricah grozila intelektualcem, od doma iz K. na Hrvaško k sorodnikom. O obstoju takih okoliščin po mnenju prvostopnega sodišča tudi ni mogoče sklepati iz zgodovinsko znanih dejstev, da je območje K. ležalo v izselitvenem pasu, iz katerega je okupator izseljeval slovenske prebivalce, vendar je po zgodovinskih virih okupator začel z izseljevanjem s tega območja avgusta leta 1941. Na odločitev sodišča niti ne vpliva dejstvo, da sta bila tožnikov oče in mati izobraženca in da je oče na zaslišanju kot priča izpovedal, da je sodeloval v društvu S., zaradi česar naj bi bil posebej izpostavljen. Dejstvo je, da na Hrvaško niso bili poslani s transportom in tudi niso bili internirani. Sodišče se sklicuje tudi na svojo enako odločitev v zadevi statusa žrtve vojnega nasilja za tožnikovega brata (U 157/99).

Tožnik v pritožbi navaja, da so ugotovitve v prvostopni sodbi brez dejanske podlage v zgodovinskih dejstvih, ki so splošno znana, prav tako pa so očitno v nasprotju tudi s samimi ugotovitvami v obrazložitvi napadane sodbe. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je območje K. ležalo na izselitvenem pasu, iz katerega je okupator izseljeval vse slovensko prebivalstvo, in da se je izseljevanje začelo v avgustu 1941. Tožnik je bil slovenski prebivalec tega ozemlja skupaj s svojo družino in ga je zato okupator prav gotovo predvidel za izselitev, vendar o tem, da bi bili predvideni za izselitev, tožnik ni mogel predložiti okupatorjevega dokumenta, iz katerega bi to izhajalo. Opozarja pa ponovno na potrdilo, ki ga je izdal Arhiv Republike Slovenije z dne 23.4.1996, ki se nahaja v upravnih spisih in iz katerega izhaja, da je bil tožnikov oče prisilno izgnan od okupacijskih oblasti 14. 4. 1943. Ta dokument je prav gotovo izdan na podlagi dosegljive dokumentacije, ki se je našla glede izseljevanja z območja K., izdal pa jo je verodostojen organ, vendar se sodišče prve stopnje in tudi tožena stranka do tega dokumenta nista opredelila. Če sodišče v napadeni sodbi meni, da je zahtevek tožnika neutemeljen za obdobje od 7.4.1941 dalje, pa je na podlagi tega potrdila arhiva njegov zahtevek utemeljen prav gotovo od 14. 4. 1943 dalje. Zato tožnik predlaga, da naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in naj spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku, ali pa podrejeno, da ugodi njegovemu skrčenemu zahtevku, tako, da se mu status begunca prizna od 14. 4. 1943, tožena stranka naj mu povrne stroške postopka.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZZVN je žrtev vojnega nasilja med drugim tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile - izgnanec, in oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo - begunec (1. in 2. člen ZZVN).

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca mora biti tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila, torej mora to nasilje groziti v času, ko je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne, ki osebe niso neposredno ogrožale, ne morejo biti podlaga za priznanje tega statusa. Za izpolnjevanje pogojev po ZZVN je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem, ki morajo biti dejansko podana, ali pa prisilnim ukrepom.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v obravnavanem primeru iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ki je razvidno tudi iz upravnih spisov, ne izhaja, da bi bil tožnik oz. njegova družina (ker je pač kot 4 letni otrok delil usodo družine) pred zatrjevanim odhodom iz K. dne 7. 4. 1941 na Hrvaško izpostavljen nasilju, kot ga opredeljuje ZZVN oziroma da bi pobegnil pred prisilno izselitvijo. To je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče, pri tem je tudi pravilno uporabilo materialno ter procesno pravo. Prvostopno sodišče se je pravilno sklicevalo na zgodovinske vire, ko je pritrdilo stališču tožene stranke, da okupator slovenskih prebivalcev z območja Krškega v času tožnikovega zatrjevanega pobega 7. 4. 1941, še ni prisilno izseljeval. Zato tudi niso pomembni razlogi, zaradi katerih naj bi tožniku in njegovi družini grozila prisilna izselitev. Zgodovinsko dejstvo namreč je, kar navajta tako tožena stranka kot tudi prvostopno sodišče, da 7. 4. 1941 Nemci z območja K. slovenskega prebivalstva še niso izseljevali.

Na drugačno odločitev pa po mnenju pritožbenega sodišča ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na dopis Arhiva Republike Slovenije z dne 23.4.1996, iz katerega izhaja, da naj bi tožnikov oče bil prisilno izgnan od okupacijskih oblasti 14. 4. 1943. Tožnik namreč v osnovnem zahtevku z dne 3. 1. 1996 in ves čas postopka do vložitve pritožbe zahteva, da se mu prizna status begunca od 7. 4. 1941.V upravnem sporu tožnik ne more uspešno uveljavljatvi sprememb prvotnega zahtevka za priznanaje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, torej zahtevka, s katerim je začel upravni postopek, ne pa upravni spor. Upravni spor je namreč začel s tožbenim zahtevkom, da naj se odločba tožene stranke odpravi. V skladu s 130. členom ZUP/86, ki se je glede na 324. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) uporabljal v postopku pred upravnima organoma, pa bi zahtevek lahko spremenil le do izdaje prvostopne upravne odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče pa o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, saj po 3. odstavku 23. člena ZUS nosi vsaka stranka svoje stoške postopka, kadar sodišče presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je presojalo tudi v obravnavanem primeru.