Jedro

Glede na opredelitev storilca le z besedo "kdor" (in ne "kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti", kot v prvem odstavku istega člena) je ugotoviti, da kazenski zakonik izvršitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 ne veže na opravljanje gospodarske dejavnosti, ampak je lahko storilec kaznivega dejanja vsaka oseba, ki je lahko subjekt kazenskega prava. Za presojo, ali je mogoče obdolžencu očitati storitev navedenega kaznivega dejanja zato ni odločilno, v katerem obdobju je bil obdolženi direktor družbe.

Izrek

Pritožbi pooblaščencev oškodovancev kot tožilcev A. A., B. B., C. C. in Č. Č. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 4. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločil, da se ugovoru zagovornika obdolženega zoper obtožnico pooblaščencev oškodovancev kot tožilcev ugodi in se obtožba ne dopusti ter se kazenski postopek zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 ustavi. Odločilo je, da so oškodovanci kot tožilci na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžni povrniti po prevzemu pregona nastale stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, do tedaj nastali stroški pa bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se pritožujejo pooblaščenci oškodovancev kot tožilcev iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zagovornika zoper obtožnico zavrne kot neutemeljen „in obtožbo dopusti“.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom sprejeta odločitev senata temelji na zaključku, da ni mogoče s stopnjo utemeljenega suma sklepati, da je obdolženi ravnal z namenom oškodovanja upnikov, saj v času, ko je bil direktor družbe X. d.o.o., oškodovanci kot tožilci niso uspeli s tožbenim zahtevkom zoper družbo in tako terjatev še ni nastala. Takšne razloge izpodbijanega sklepa pritožniki utemeljeno grajajo. Pravilno izpostavljajo, da je stališče sodišča prve stopnje o neobstoju terjatve oškodovancev kot tožilcev v času, relevantnem z vidika očitanega kaznivega dejanja, napačno.

6. Uvodoma je treba poudariti, da se obdolžencu upoštevajoč konkretni opis obtožbe, pa tudi glede na pravno kvalifikacijo, na katero sodišče sicer ni vezano, očita storitev kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1. Glede na opredelitev storilca le z besedo „kdor“ (in ne „kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti“, kot v prvem odstavku istega člena) je ugotoviti, da kazenski zakonik izvršitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 ne veže na opravljanje gospodarske dejavnosti, ampak je lahko storilec kaznivega dejanja vsaka oseba, ki je lahko subjekt kazenskega prava1. Za presojo, ali je mogoče obdolžencu (v tej fazi postopka s stopnjo utemeljenega suma) očitati storitev navedenega kaznivega dejanja zato ni odločilno, v katerem obdobju je bil obdolženi direktor družbe X. d.o.o. 7. Po presoji pritožbenega sodišča in kot smiselno zatrjujejo tudi pritožniki je za ugotavljanje, ali je obdolženi utemeljeno sumljiv, da je ob zavedanju, da je njegova družba X. d.o.o. postala nezmožna za plačilo, ravnal z namenom oškodovanja upnikov, ključno vprašanje, ali je terjatev oškodovancev kot tožilcev do obdolženčeve družbe nastala in je bil obdolženi s tem seznanjen, še preden je izpeljal obtožbeno očitane manevre (prenesel poslovanje družbe X. d.o.o. na družbo Y. d.o.o. in neodplačno prenesel lastninsko pravico na stanovanju družbe X. d.o.o. nase), s tem pa oškodovancem kot tožilcem kot upnikom povzročil veliko premoženjsko škodo.

8. Strinjati se je s pritožniki, da je sodišče prve stopnje časovni trenutek nastanka oziroma zapadlosti terjatve oškodovancev kot tožilcev, ki ga je smiselno vezalo na priznanje terjatve s (pravnomočno) sodbo, napačno opredelilo. Odškodninska obveznost nastane z izpolnitvijo zakonskih predpostavk, med katerimi je tudi nastanek škode. Trenutek nastanka škode v skladu s 165. členom Obligacijskega zakonika (OZ) šteje tudi za trenutek zapadlosti odškodninske obveznosti, navedeno pa velja tako za obveznost povrnitve premoženjske kot tudi nepremoženjske škode. V konkretnem primeru je upoštevaje obrazloženo terjatev oškodovancev kot tožilcev do obdolženčeve družbe na pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo (zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega – v obdolženčevi družbi zaposlenega D. D.) nastala že dne 11. 4. 2007, ko se je D. D. smrtno ponesrečil v delovni nezgodi.

9. Dne 2. 10. 2007 je bil na družbo X. d.o.o. oz. na obdolženca kot njenega direktorja po pooblaščencu naslovljen odškodninski zahtevek oškodovancev kot tožilcev zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega v višini 100.000,00 EUR z očitkom, da v obdolženčevi družbi ni bilo poskrbljeno za varno rušenje zidu, pri katerem je D. D. umrl. Obdolženi je dne 20. 11. 2007 po svojem pooblaščencu na odškodninski zahtevek odgovoril in odgovornost zanikal (B35). Oškodovanci kot tožilci so nato dne 15. 12. 2009 v zvezi s tem proti družbi X. d.o.o. vložili (prvo) tožbo za nepremoženjsko škodo na Delovno in socialno sodišče (B33), na katero je tožena družba podala odgovor na tožbo z dne 26. 3. 2010, ki ga je sodišče prejelo dne 29. 3. 2010 (B26). V letu 2009 je družba X. d.o.o. zabredla v hude finančne težave, ki so se stopnjevale, tako da je bil dne 5. 9. 2012 nad družbo začet stečajni postopek (B13). Kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 7. 2013 (B17 do B18), je bila v stečaju po dne 11. 2. 2013 objavljenem sklepu o preizkusu terjatev stečajnega sodišča terjatev oškodovancev kot tožilcev v višini 153.962,09 EUR (glavnica 100.000,00 EUR skupaj z obrestmi in stroški) v celoti priznana (kar ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja). Stečajni postopek se je s sklepom z dne 20. 3. 2013 zaradi neznatne vrednosti stečajne mase končal brez razdelitve upnikom. Glede na navedeno je zaključiti, da je bil obdolženi o obstoju in višini terjatve oškodovancev kot tožilcev do družbe X. d.o.o. obveščen najkasneje dne 20. 11. 2007, ko je odgovoril na izvensodni odškodninski zahtevek oškodovancev kot tožilcev oziroma v skrajnem primeru dne 26. 3. 2010, ko je podal odgovor na odškodninsko tožbo v postopku pred sodiščem.

10. Nadalje je jasno, da je obdolženi sporni manever prenosa lastninske pravice na stanovanju, čemur je sledil pobot kupnine (prenos poslovanja na družbo Y. d.o.o. sicer v obtožbi ni konkretiziran), izpeljal po seznanitvi z dejstvom, da so oškodovanci kot tožilci upniki družbe X. d.o.o. Tako je bila dne 6. 4. 2010 sklenjena kupoprodajna pogodba med družbo X. d.o.o. kot prodajalcem in obdolžencem kot kupcem zaradi prenosa lastninske pravice na stanovanju na ... v ... za kupnino 115.000,00 EUR, dne 20. 8. 2011 pa med istima strankama še pobotna izjava in poravnava (list. št. 154), s katero sta se stranki dogovorili, da se terjatev družbe X. d.o.o. za plačilo kupnino do obdolženca pobota z neizplačanimi obveznostmi družbe do obdolženca iz naslova delovnega razmerja v enaki višini, to je 115.000,00 EUR.

11. Upoštevaje obrazloženo pooblaščenci oškodovancev kot tožilcev utemeljeno izpodbijajo razloge sklepa izvenobravnavnega senata, na podlagi katerih je senat sklenil, da ni utemeljenega suma, da je obdolženi ravnal z namenom oškodovanja upnikov, zato je pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodilo. Ker pa se izvenobravnavni senat zaradi preuranjenega napačnega zaključka ni opredelil do ostalih navedb zagovornika v ugovoru zoper obtožnico, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

12. Ob ponovnem odločanju bo moral senat sodišča prve stopnje opraviti vsebinsko presojo še ostalih ugovornih navedb in podatkov, na katere se opira obtožnica, ter ponovno presoditi, ali obstaja zadostna podlaga za sklep, da je utemeljen sum podan. Pri tem naj senat še posebej skrbno oceni ugovorne navedbe v zvezi z obtožbenim očitkom, da je obdolženi s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 6. 4. 2010 nase neodplačno prenesel lastninsko pravico na stanovanju družbe X. d.o.o. (str. 4 in 5 ugovora zoper obtožnico na list. št. 218 in 219).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep ni pritožbe.

1 Glej dr. Liljana Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 278 do 285.