Jedro

V zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 51.613,49 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe (točka 82 sodbe).

Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli drugih obogatitvenih obresti ali koristi. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih obresti, za kar se zavzema pritožba (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13.

Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 87. člena OZ. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ne gre za takšno situacijo, saj se navedeno določilo nanaša na primere, ko je bila stvar med trajanjem pogodbenega razmerja uničena, prodana itd., torej ko stvari ni mogoče več vrniti. Ne glede na to, pa tudi navedene določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker nasprotuje razlogom sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.

V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 51.613,49 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugovor tožene stranke z dne 6. 6. 2024 zoper sklep o začasni odredbi, opr. št. P 57/2024 z dne 28. 5. 2024 zavrnilo in v točki II izreka odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do številnih navedb toženke, ki so bistvene z vidika presoje utemeljenosti izdane začasne odredbe, zaradi česar je izpodbijani sklep v pomembnejših delih neobrazložen. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti ter pravico toženke do izjave, tudi sicer pa so stališča v izpodbijanem sklepu pravno zmotna. Stališče sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazan obstoj terjatve, je napačno. Sklepanje kreditov v času sklenitve sporne kreditne pogodbe je bilo dopuščeno in tudi izrecno urejeno v takrat veljavnem Zakonu o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), ki je predpisoval obvezno vsebino tovrstnih kreditnih pogodb. Ravnanje toženke je tako imelo zakonsko podlago v 9. točki prvega odstavka 7. člena v povezavi s 5. točko prvega odstavka 7. člena ZPotK. Vsebina valutne klavzule iz kreditne pogodbe temelji na kongentnih (ZPotK) kot tudi dispozitivnih določbah (Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), ki so skladno s členom 1 (2) Direktive 93/13 izključene iz področja njene veljavnosti in uporabe, ker je načeloma legitimno domnevati, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnovesje med vsemi pravicami in obveznostmi strank nekaterih pogodb, kar je ravnovesje, ki ga je zakonodajalec Unije izrecno želel ohraniti. Država torej ne more presojati, ali so določbe, ki jih je sama sprejela, nerazumljive ali nepoštene v razmerju do ene izmed pogodbenih strank. Sodišče se do navedb toženke v zvezi s tem ni opredelilo.

Toženka je pojasnila, da je v zvezi z izbranim kreditom tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) pojasnila, da s sklenitvijo te pogodbe prevzemata obrestno tveganje ter tudi valutno tveganje, o tem sta bila tožnika obveščena na več načinov, najprej ustno pred sklenitvijo pogodbe, nato pa s samim besedilom kreditne pogodbe, pa tudi ustno pri sklenitvi notarskega zapisa. Toženka je pri tem izpostavila, da bodočega gibanja menjalnih tečajev ni mogoče predvideti, prav tako strankam ni dajala kakršnihkoli zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja menjalnega tečaja ali višine mesečne anuitete v evrski protivrednosti. Tožnika sta sprejela vse relevantne in ključne podatke, da sta lahko ocenila ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe v CHF. V zvezi s tem je toženka predlagala zaslišanje A. A. in B. B., ki jih sodišče ni zaslišalo. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je kršilo pravico toženke do izjave, posledično pa je tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnika sta tudi podpisala izjavo, s katero sta potrdila seznanjenost in pristanek na tveganja, ki so povezana s sporno kreditno pogodbo. Zmotno je sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo II Ips 8/2022, da tak obseg pojasnilne dolžnosti ni zadosten. Sodišče prve stopnje je sedaj retroaktivno in protiustavno zahtevalo vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo je sicer podrobneje opredeljeval ZPotK.

Sodišče prve stopnje se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso sodišča EU v zadevi Paribas, ki obravnava drugačen in kompleksnejši produkt, kot to velja za kredit tožnikov. Sklicuje se tudi na članek dr. Mateja Avblja "Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF", iz katerega med drugim izhaja, da morajo nacionalna sodišča natančno primerjati, ali gre tudi v Sloveniji za podobne finančne instrumente in okoliščine, v katerih so ti nastali. Takšne presoje sodišče ni izvedlo.

Prav tako niso podani drugi pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pogoja nastanka težko nadomestljive škode, ni pojasnilo, kakšna škoda (ki je, niti nista pojasnila tožnika), ki je nenadomestljiva, z odplačevanjem anuitet nastaja tožnikoma, prav tako sodišče ni opravilo nobene analize dejanskega položaja tožnikov v smislu, kakšno obremenitev mesečnega dohodka je mesečna anuiteta predstavljala za tožnika v trenutku sklenitve le-te in ali je prišlo naknadno do kakšne spremembe, prav tako sodišče ni preverilo morebitnih drugih obveznosti tožnikov, ki lahko vpliva na njihov finančni položaj. Dodatno breme pa ne predstavlja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode.

Nadalje ne drži, da sta tožnika znesek glavnice preplačala že za 51.613,49 EUR oziroma 54.990,73 EUR. Kot izhaja iz priloženega stanja terjatve z dne 3. 7. 2024, sta bila tožnika istega dne po kreditni pogodbi toženki dolžna še 56.690,38 CHF, zato ni mogoče govoriti o kakršnemkoli preplačilu tožnikov. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje je zato napačno in je tudi neutemeljeno sklicevanje sodišča na sodbo sodišča EU v zadevi C-520/21, saj niti ta sodba niti Direktiva 93/13 ne urejata izrecno posledic neveljavnosti pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom po odpravi nepoštenih pogojev, kar pomeni, da nacionalna sodišča v tem delu uporabijo nacionalno pravo, konkretno 193. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tako bi bilo treba v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ toženi stranki dati ustrezno nadomestilo po ceni v času izdaje sodne odločbe. Ustrezno denarno nadomestilo za uporabo njenega denarja pa so pogodbene obresti.

Pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, češ da naj ne bi bil izveden kontradiktoren postopek v zvezi s pogojem iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, v zvezi z ureditvenimi začasnimi odredbami. Pa tudi sicer sodišče v 25 točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zavzame pavšalno stališče, da naj bi bile v primeru izdane začasne odredbe posledice za toženko manjše od posledic za tožnika, če začasna odredba ne bi bila izdana. Tako stališče je popolnoma neizkazano, toženka pa se sklicuje še na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2075/2023.

V zvezi s pogojem reverzibilnosti pa pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje pavšalno navedlo, da naj bi ta pogoj bil podan, ker je terjatev tožene stranke zavarovana s hipoteko in se bo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka znova aktiviralo, sodišče prve stopnje pa pri tem ne izvede kakršnekoli vsebinske presoje navedenega pogoja v obravnavani zadevi pa reverzibilnosti ni mogoče vzpostaviti, ker bo z izdano začasno odredbo zaustavljeno odplačevanje obveznosti po kreditni pogodbi, vzpostavitev prejšnjega stanja pa predstavlja situacijo, v kateri tožnika nadaljujeta z odplačevanjem svojega kredita do dokončnega odplačila. To pomeni, da bi se do konca postopka nabirale tako zapadle mesečne anuitete, kot tudi pripadajoče zamudne obresti, kar bi povečalo možnost, da tožnika ne bi bila zmožna plačati takšnega zneska, zaradi česar bi bila toženka najverjetneje prisiljena dolg izterjati v izvršilnem postopku, ob tem pa ni nobenih zagotovil, da bi toženka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi tako, da ugodi ugovoru zoper sklep o začasni odredbi in sklep o začasni odredbi razveljavi, tožnikoma pa naloži povračilo stroškov postopka zavarovanja, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo Obrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Tožnika v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe iz pritožbe in se zavzemata za zavrnitev pritožbe. Navajata, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse pogoje za izdajo začasne odredbe in odločilo v skladu s sodno prakso SEU. Prav tako zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi sta tožnika dne 9. 2. 2024 vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin ter zaradi plačila zneska 51.613,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zatrjevala sta, da je navedena pogodba nična iz razloga, ker toženka (tedaj še X d.d.) pred sklenitvijo le-te ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v zvezi z najemom kredita v CHF. Z zavajajočo splošno prakso in zamolčanjem ključnih informacij takšnega produkta je odločilno vplivala na nagib tožnikov k sklenitvi kreditne pogodbe v CHF. Iz slednje je izhajalo izrazito neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe, saj toženka s predmetnim kreditom ni prevzela popolnoma nikakršnega valutnega tveganja, ker ima svoje valutne pozicije zaprte. Tako je izrazito nesorazmerje bilo podano v obliki neinformiranega prevzema celotnega tečajnega tveganja na strani potrošnika, ki se je pokazalo šele med izvajanjem pogodbe, in na katerega tožnika zaradi opustitve ter zamolčanja bistvenih informacij toženke (o dolgoročni izpostavljenosti zaradi tveganja, ki je povezano z najetjem dolgoročnega kredita v CHF in slabitvijo tečaja v EUR v razmerju do CHF na dolgi rok, o pojasnilu glede valutnih tveganj, ki za toženko izhajajo iz samih sprememb tečaja, saj je tožnik svoj mesečni dohodek prejemal v domači valuti, s čimer je bila toženka seznanjena, pa tožniku kljub temu ni pojasnila dodatnega tveganja o možnosti spremembe obveznosti in posledic na njen finančni položaj v času trajanja kreditnega razmerja), nista imela nobenega vpliva. Iz tega razloga je bila banka v slabi veri in je pogodba nična. Ker sta tožnika prejela kredit v skupni višini 91.804,37 EUR, odplačala pa sta ga v skupni višini 143.417,87 EUR, jima je toženka dolžna vrniti razliko v znesku 51.613,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Po vložitvi tožbe sta tožnika dne 22. 5. 2024 vložila predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero sta predlagala začasno ureditev pravnega razmerja med strankama. Zatrjevala sta, da ker je kreditna pogodba sklenjena s toženko nična zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, kar je v več primerih doslej ugotovilo tako Ustavno sodišče RS kot tudi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), prav tako pa tudi Vrhovno sodišče RS, bi tožnika v obravnavani zadevi morala plačevati obroke kredita kljub temu, da obstaja velika verjetnost, da bo pogodba razglašena za nično.

8.Sodišče prve stopnje je s sklepom P 57/2024-19 z dne 28. 5. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadržalo učinkovanje Kreditne pogodbe št. 145199-8 z dne 9. 12. 2005 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 700/05 z dne 16. 12. 2005. Po vloženem ugovoru s strani toženke, je o njem odločilo tako, da ga je z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Zadnja odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

9.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Slednjo je zatrjevala tudi toženka v pritožbi.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi, sodišče prve stopnje je opravilo dokazno oceno listinskih dokazil, ki je logična in temelji na dokaznem standardu verjetnosti, kar se zahteva za izdajo začasnih odredb, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti in ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno na podlagi listinskih dokazil obširno obrazložilo že v izdanem sklepu o začasni odredbi, na bistvene ugovorne trditve pa odgovorilo v izpodbijanem sklepu in je tako odločilo v kontradiktornem postopku z izpodbijanim sklepom, zato očitana procesna kršitev ni podana. Slednja tudi ni podana iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani toženke predlaganih prič, kar bo prav tako obrazloženo v nadaljevanju.

12.V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati mora biti podan pogoj reverzibilnosti, kar je kot poseben dodatni pogoj opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.

13.Predlagatelj pa mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnik izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

14.Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v luči določb Direktive Sveta 93/13 z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter ZPotK, je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.

15.Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

16.Glede pritožbenih zatrjevanj, da naj bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, upoštevalo dodatne zahteve glede pojasnilne dolžnosti, ki jih ZPotK ni vseboval, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlage direktiv, ki ji v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, sprejeta v obliki sodb. Sodbe SEU so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.

17.Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da obstaja večja verjetnost, da je kreditna pogodba nična in je toženka dolžna poravnati vtoževani znesek, torej da verjetno obstaja terjatev zoper toženko (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kot nasprotno. S stopnjo verjetnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni ustrezno izvedla pojasnilne dolžnosti, in da je bila ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe v slabi veri. Toženka je bila tista, ki je za tožnika pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF na način, da sta tožnika v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, banka pa nobenega, kar je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama in je toženka prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko, vpisano na nepremičnini. Takšna pojasnilna dolžnost je bila presplošna, da bi lahko tožnika ocenila možnost znatnih ekonomskih posledic in bi se banka kot finančna organizacija, od katere se pričakuje profesionalna skrbnost, tega morala zavedati, zato je bila v slabi veri.

18.Sodišče prve stopnje je v točki 20. obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer navedlo, da verjame toženki, da je sicer banka tožnikoma predstavila tveganja, oziroma da se kredit lahko spreminja glede na spremembo CHF, se pa v nadaljevanju pravilno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 8/2022, da bi morala za zadostno informiranost tožnikov, slednjima predstaviti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi tožnika lahko razumela morebitne resne posledice za njun finančni položaj, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti, predvsem zato, ker so bili tovrstni krediti v trenutku najema ugodnejši od kreditov v domači valuti in za potrošnike mamljivi, česar pa toženka ni storila. Pri tem se je pravilno sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-14/21 z dne 1. 7. 2021, ki je pojasnilo, da banka pojasnilne dolžnosti ni mogla izpolniti s predstavitvijo možnosti (neugodnega) nihanja (in tuje obrestne mere) in/ali s predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja v grafični obliki v povezavi z zatrjevanim vplivom na višino obveznosti.

19.V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 51.613,49 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe.

20.Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU v točki 76 sodbe zapiše, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli drugih obogatitvenih obresti ali koristi. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih obresti, za kar se zavzema pritožba (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13.

20.Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 87. člena OZ, ki določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče in če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ne gre za takšno situacijo, saj se navedeno določilo nanaša na primere, ko je bila stvar med trajanjem pogodbenega razmerja uničena, prodana itd., torej ko stvari ni mogoče več vrniti.8

21.Ne glede na to, pa tudi navedene določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker nasprotuje razlogom sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.

22.21. Tako je sodišče prve stopnje že ne podlagi listinskih dokazov pravilno zaključilo, da obstaja večja verjetnost, da je banka kršila svojo obveznost pojasnilne dolžnosti in pri tem bila v slabi veri. Sankcija nepoštenega pogodbenega pogoja pa je ničnost (23. člen ZVPot) in sta torej tožnika verjetno izkazala obstoj terjatve na ničnost kreditne pogodbe, prav tako pa tudi obstoj dajatvenega zahtevka na plačilo vtoževanega zneska. Takšne ugotovitve so tudi skladne s sodbo SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).

23.22. Ob tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na gornjo zadevo SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), češ da naj bi v tej zadevi šlo za drugačen in kompleksnejši produkt, kot to velja za kredit tožnikov. V zgoraj citirani zadevi je šlo za podobno pravno in dejansko vprašanje kot v obravnavani zadevi, saj iz točke 9. sodbe SEU izhaja, da je bila tudi v tej zadevi sklenjena kreditna pogodba v švicarskih frankih po 4,95 % obrestni meri, ki ga je načeloma treba plačati v 276 fiksnih obrokih, odplačuje pa se v evrih. Čeprav zadeva ni izvirala iz pravdnega postopka, temveč iz izvršilnega, kjer je bil dovoljen rubež denarnih prejemkov, navedena okoliščina ni bistvena. Bistveno je, da se je tudi v tem postopku postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13 razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav iz prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo v predmetni zadevi.

24.23. Ker je obstoj terjatve verjetno izkazan že na podlagi listinskih dokazil, in ker je v postopku izdaje začasne odredbe v ospredju dokazni standard verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, postopek za izdajo začasne odredbe pa je hiter (prvi odstavek 11. člena ZIZ), tudi ni bilo treba zaslišati prič A. A. in B. B., ki jih je predlagala toženka, in ki bi naj po njenih navedbah opravile pojasnilno dolžnost tožnikoma pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe. Zato sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga ni kršilo načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

25.24. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, med drugim tudi do pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, čemur izrecno nasprotuje pritožba. Pritožbeno sodišče zaključke sodišča prve stopnje iz 21. do 25. točke sklepa z dne 28. 5. 2024 ter iz 24. do 28. točke izpodbijanega sklepa v celoti povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe in posledično o dajatvenem zahtevku. Tožnik bi namreč moral,

26.če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi mu nastali dodatni stroški. Prav tako ima toženka še vedno zastavljeno nepremičnino, ki bo zadostovala za poplačilo morebitnega preostanka kredita.

27.25. V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji glede finančnega položaja tožnikov v smislu ugotavljanja nastanka škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga morala tožnika izkazati za izdajo začasnega ukrepa. Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. To pa pomeni, da je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

28.26. V zvezi s pogojem reverzibilnosti, pritožbeno sodišče glede na nadaljnja pritožbena zatrjevanja še pojasnjuje, da je z izdano začasno odredbo zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pa v tem primeru pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili. Prav tako bo toženka v primeru zavrnitve zahtevka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini ter bo tako lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnika svojo terjatev lahko izterjala s prisilno prodajo nepremičnine. Pritožbene navedbe o tem, da lahko pride do situacije, ko se toženka zaradi med postopkom nateklih obresti ne bi mogla poplačati iz zastavljene nepremičnine, pa so pravno nerelevantne, saj mora banka tak rizik upoštevati že v času sklepanja sleherne kreditne pogodbe s slehernim kreditojemalcem.

29.27. V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 51.613,49 EUR.

30.28. Po obrazloženem, ko se je pritožbeno sodišče opredelilo zgolj do bistvenih pritožbenih navedb, je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

31.29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1(1) Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvez s 366. členom ZPP je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

2(2) Več o tem mag. Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna Praksa, št. 6-7, Ljubljana 2021, str. 13 do 15, Neža Pogorelčnik: Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2013, št. 1, str. 143 in 144 ter sklep VSM I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, tč. 20 obrazložitve.

3(3) Tako dr. Lojze Ude: Civilni pravdni postopek, ČZ, Ur. l., Ljubljana 1992, stran 93.

4(4) Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51.

5(5) Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.

6(6) Tako sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

7(7) Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegal vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo.

8(8) Primerjaj dr. Stojan Cigoj: Obligacijska razmerja, zakon s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, komentar k 104. členu ZOR, str. 101.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.