Jedro

Tožnik nima prav, kolikor meni, da toženka ni imela pravne podlage za vsebinski preizkus zadeve, ki ga je opravila na podlagi nosilnih razlogov iz sodbe, v zvezi s katero želi tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ter njihove primerjave z razlogi, ki jih želi tožnik uveljavljati s to zahtevo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo Bpp 1015/2024 z dne 18. 10. 2024 je toženka odločila, da se zavrne tožnikova prošnja z dne 3. 10. 2024 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem oziroma za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: ZVZ) zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 84731/2023 z dne 12. 9. 2024 (v nadaljevanju tudi: sodba z dne 12. 9. 2024).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik po pooblaščencu 3. 10. 2024 vložil obravnavano prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je nato 6. 10. 2024 dopolnil z osnutkom ZVZ. Toženka pojasnjuje, da mora v skladu z določbami 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) prosilec za dodelitev BPP kumulativno izpolnjevati tako materialni oziroma t.i. subjektivni kriterij, kot tudi objektivni oziroma t.i. vsebinski kriterij iz 24. člena ZBPP. Na podlagi prvega odstavka tega člena ZBPP toženka presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je nato določeno, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna. Kot pojasnjuje toženka, je pri odločanju pregledala tožnikovo prošnjo za BPP z navedbo razlogov za vložitev ZVZ ter pridobljeno dokumentacijo, tj. sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 84731/2023 z dne 5. 4. 2024 (v nadaljevanju: sodba z dne 5. 4. 2024) in sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 9. 2024. Nato citira določbe 420. in 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki urejajo ZVZ, ter povzema odločitev iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 5. 4. 2024, zoper katero so se pritožili državni tožilec in zagovornika obeh obtoženih, Višje sodišče v Kopru pa je s sodbo z dne 12. 9. 2024 vse pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.Kot navaja toženka, tožnik z obravnavano prošnjo uveljavlja dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje, saj bo zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 9. 2024 vložil ZVZ, in sicer, ker v postopku ni bilo zagotovljeno prevajanje v jezik obtožencev, še posebej, ker sodišče v njun jezik ni prevedlo ključne dokumentacije, ker sodba z dne 5. 4. 2024 glede kazni odstopa od sodne prakse in zaradi kršitev 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Nato toženka povzame še vsebino ZVZ, v kateri tožnik zatrjuje procesne kršitve, in sicer, da prevajanje ni bilo kvalitetno, saj je tožnikov jezik uzbekistanščina, prevajala pa je tolmačka za ruski jezik, prav tako sodnica ni izpolnila dolžnosti branja predloženih izjav prič, katerih sodišče tudi ni prevedlo v slovenski jezik. Navaja tudi, da sodišče ni obrazložilo ukrepa odvzema mobilnega telefona, ter izpodbija odločbo o izrečeni kazenski sankciji. Zatrjuje, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za posebno omilitev kazni ter s sklicevanjem na sodno prakso poudarja, da izrečena zaporna kazen in stranska denarna kazen nista sorazmerni.

4.Toženka v zvezi z navedenim ugotavlja, da je pritožbeno sodišče, torej Višje sodišče v Kopru v sodbi z dne 12. 9. 2024, glede očitkov o kršitvi pravice do uporabe svojega jezika ugotovilo, da sta obtoženca ob privedbi k preiskovalni sodnici in nato še na predobravnavnem naroku izjavila, da govorita, pišeta in bereta tudi v ruskem jeziku, ter predlagala, da se jima prevaja v ta jezik, tožnikov zagovornik pa je nato v vlogi z dne 8. 1. 2024 izrecno navedel, da tožnik govori zgolj ruski jezik, v posledici česar je zaprosil, da se mu pri obiskovanju tožnika v zaporu odobri spremstvo tolmačke za ruski jezik. Glede neobrazloženosti ukrepa odvzema mobilnega aparata toženka pojasni, da le-ta tožniku sploh ni bil odvzet. Glede očitkov o kazenski sankciji in (ne)upoštevanju obstoja okoliščin za njeno omilitev toženka ugotavlja, da gre za navedbe, enake pritožbenim, o katerih se je že opredelilo pritožbeno sodišče in pojasnilo, da je zaporna kazen primerna teži kaznivega dejanja in vsem ostalim okoliščinam, primerljiva pa je tudi s kaznimi v podobnih zadevah. Ustrezno so bila uporabljena tudi omilitvena določila, določene okoliščine, ki jih je v pritožbi uveljavljal tožnikov zagovornik, pa se sploh ne nanašajo na tožnika, saj ta ni oče dveh mladoletnih otrok, starih sedem in osem let, kot je navedeno v pritožbi, temveč iz podatkov spisa izhaja, da je oče dveletnega otroka. V ZVZ pa je mestoma navedeno celo, da ima tožnik štiri otroke. Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do navedb v zvezi z obteževalnimi okoliščinami (koristoljubjem) in odmero stranske denarne kazni, tožnik pa v ZVZ ne navaja ničesar novega, temveč ponavlja trditve, ki jih je uveljavljal že v pritožbi in jih je pritožbeno sodišče upoštevalo ter se do njih obrazloženo opredelilo. Glede izpostavljene sodne prakse pa je pritožbeno sodišče pojasnilo, da tožnik sodbo izpodbija le glede izrečene kazni in števila prepeljanih tujcev, kar pa ne predstavlja odločilne okoliščine, saj bi za ugotovitev kršitve načela enakosti moral izkazati, da je sodišče glede na vse pravno relevantne okoliščine primera odločilo drugače, kot odločajo sodišča v primerljivih zadevah. Glede ustavnosti novele KZ-1G pa se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo v drugih zadevah, v katerih je tožnikov zagovornik podal enake navedbe; tudi sicer pa gre za navedbe, ki ostajajo na posplošeni in abstraktni ravni. Poleg tega je zakonodajalec pri predpisovanju kazni sledil Protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo združenih narodov proti mednarodnem organiziranemu kriminalu. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023 presodilo, da pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1 glede povišanja predpisane kazni ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Glede na povzete razloge iz sodbe Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 9. 2024 toženka zaključi, da tožnik z razlogi, navedenimi v prošnji za BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ. Ker tako ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, je obravnavano prošnjo za BPP zavrnila. Ob tem poudarja, da zgolj zakonska možnost vložitve ZVZ, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, še ne pomeni, da je tožnik samodejno upravičen do dodelitve BPP, saj pri vložitvi izrednega pravnega sredstva ne gre za ustavno zagotovljeno pravico, kot to velja za predhodni postopek. Ker je torej prošnjo zavrnila že zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, toženka ni presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni (materialni) kriterij za dodelitev BPP.

5.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovi prošnji za BPP za pravno svetovanje in sestavo ZVZ, pri čemer naj se kot izvajalca BPP določi odvetnika A. A. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.V tožbi pojasnjuje, da je vložil in toženki predložil izvod ZVZ, kjer so navedeni vsi razlogi za ZVZ. Meni, da je izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP in da je diskriminiran v primerjavi z upravičenci, ki jim je bila BPP za isto pravno sredstvo odobrena, kar predstavlja kršitev 2., 14. in 21. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Da ima možnosti za uspeh v konkretni zadevi, kaže to, da se je glede neustavnosti 308. člena KZ-1 izjasnila že ustavna sodnica dr. Neža Kogovšek Šalamon v odklonilnem ločenem mnenju k sklepu Ustavnega sodišča U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023. Tožnik poudarja, da se toženka ne more postavljati v vlogo Vrhovnega sodišča. Nato citira zakonske odločbe, ki so relevantne za ugotavljanje materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP. Navaja, da je diskriminiran v primerjavi z upravičenci, ki jim je BPP v celoti odobrena in jim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, in da mu je s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Meni tudi, da je odločitev o zavrnitvi prošnje za BPP pomanjkljivo obrazložena. Kot dokaz je tožnik v tožbi predlagal izpodbijano odločbo, priložil je še elektronsko sporočilo z dne 6. 10. 2024 oziroma 8. 11. 2024 ter izvod (osnutka) ZVZ z dne 9. 10. 2024 zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 5. 4. 2024 in sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 9. 2024 (drugih dokaznih listin v tožbi ni konkretno opredelil niti priložil), predlagal pa je tudi svoje zaslišanje.

7.Toženka je sodišču predložila Bpp spis, ki se nanaša na obravnavano zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

8.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Po določbi zadnje alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) lahko namreč sodišče odloči brez glavne obravnave, če odloča le na podlagi listin in so se stranke strinjale, da se glavna obravnava ne opravi, pri čemer sodišče ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta. V tem upravnem sporu sta obe stranki podali takšno pisno izjavo, s katero sta se strinjali, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Vsled tega sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika.

K I. točki izreka:

9.Tožba ni utemeljena.

10.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev ZVZ ter nadaljnje pravno svetovanje in zastopanje v predmetnem kazenskem postopku pred sodiščem tretje stopnje.

11.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilen je bil tudi postopek njene izdaje. Toženka je v svoji obrazložitvi navedla vse bistvene razloge za odločitev, ki jim sodišče sledi in jih, ker jih je že predstavilo, na tem mestu ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja:

12.Namen BPP je opredeljen v 1. členu ZBPP, pri čemer se BPP, kot izhaja iz 2. člena ZBPP, dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon. Kot je predpisano v tretjem odstavku 11. člena ZBPP, se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Tako se po prvem odstavku 24. člena ZBPP pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, poleg ostalega predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja navedene zakonske določbe). V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

13.Upravnosodna praksa (prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 174/2017, III U 133/2022 in I U 1028/2022) je že zavzela stališče, da je navedeno zakonsko ureditev glede dodelitve BPP v kazenskih zadevah treba razlagati skladno z 29. členom Ustave in zahtevami iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja, med drugim tudi preko pravice do obrambe. Zato je treba kot ključni okoliščini pri presoji utemeljenosti dodelitve BPP za kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem je ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena, saj je treba kot tožnikovo pričakovanje v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP tudi v primeru obsodilne sodbe šteti ustrezno upoštevanje okoliščin, ki lahko vplivajo npr. na kvalifikacijo kaznivega dejanja ali odmero kazni (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi X Ips 226/2014).

14.Vendar je že v citirani upravnosodni praksi obenem odgovorjeno tudi na vprašanje, ali je treba opisana načela o zagotavljanju pravice do poštenega postopka preko pravice do obrambe in s tem pravice do BPP širiti tudi na postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Vrhovno sodišče v zvezi s stališči iz prejšnjega odstavka te obrazložitve v sodbi X Ips 226/2014 izrecno govori o prvostopenjskem kazenskem postopku; tako Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi, kot tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-729/03, U-I 187/04 pa dodajata, da se po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) opisani vidik 6. člena EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke. ESČP v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, na katero se v navedeni odločbi sklicuje tudi Ustavno sodišče, podrobneje opredeljuje merila, ki jih je treba upoštevati pri zagotavljanju pravice do BPP v pritožbenem postopku, in med drugim poudarja, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi obsojena oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji. Po stališčih ESČP je sicer treba upoštevati celotno izpeljavo postopka v domačem pravnem redu in vlogo, ki jo ima v njem prizivno in kasacijsko sodišče, iz česar je mogoče sklepati, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi BPP, ki je vezana izključno na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, temveč je mogoče v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

15.Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča (kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022, I U 1028/2022 in III U 234/2023) omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi zakonska ureditev (iz 24. člena ZBPP) organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Vendar je glede na besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg te zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

16.Tožnik torej nima prav, kolikor meni, da toženka ni imela pravne podlage za vsebinski preizkus zadeve, ki ga je opravila na podlagi obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 9. 2024 in navedbe nosilnih razlogov iz te sodbe ter njihove primerjave z razlogi, ki jih želi tožnik uveljavljati z ZVZ (in jih je navedel v obravnavani prošnji za dodelitev BPP, v zvezi s katero je nato predložil še izvod ZVZ). Pri tem gre za presojo razumnosti oziroma oceno verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ, torej izrednim pravnim sredstvom. Toženka je prepričljivo obrazložila, zakaj šteje, da tožnik takšnih izgledov za uspeh nima. Pojasnila je svojo oceno, da glede na obrazložitev sodbe z dne 12. 9. 2024 ni razumno oziroma verjetno pričakovati, da bi tožnik z očitki, kot jih je navedel v obravnavanem Bpp postopku, z ZVZ lahko uspel, ti očitki so namreč v bistvenem enaki pritožbenim in jih je že pritožbeno sodišče argumentirano zavrnilo. Glede tega, da kazenski postopek ni potekal v jeziku, ki ga tožnik razume, in da mu ni bil preveden del dokumentacije, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da ne samo, da se je tožnik izrecno strinjal, da postopek teče v ruskem jeziku, pač pa je njegov zagovornik tekom postopka celo pisno izjavil, da tožnik razume samo ruski jezik, in posledično zaprosil, da se mu ob obiskih odobri navzočnost tolmačke za ruski jezik. Tožnik ne navede ničesar novega oziroma ne argumentira, zakaj se ne strinja z navedenim stališčem pritožbenega sodišča. Prav tako je toženka obrazložila, da tožnik z navedbami o neobrazloženosti ukrepa odvzema mobilnega telefonskega aparata ne more uspeti, ker ta ukrep tožniku sploh ni bil izrečen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je Višje sodišče v Kopru v sodbi z dne 12. 9. 2024 obrazloženo opredelilo tudi o očitkih glede kazenske sankcije in o ugovoru, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za posebno omilitev kazni. Toženka je pojasnila, zakaj ocenjuje, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ, niti z navedbami glede novele KZ-1G oziroma z njo spremenjenega 308. člena KZ-1. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon k sklepu U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, sodišče zgolj še pripominja, da je v navedeni zadevi, v kateri je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 308. člena KZ-1 zavrglo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 308. člena KZ-1 pa zavrnilo, večina (tj. sedem) ustavnih sodnikov ocenila, da ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj.

17.Po povedanem sodišče dodaja še, da so očitki o diskriminatornosti izpodbijane odločitve in v tej zvezi kršitvi 14. člena Ustave v zvezi s 1. členom ZBPP posplošeni in neizkazani, saj tožnik ni konkretiziral in ne predložil odločb, ki bi jih bilo mogoče primerjati z izpodbijano odločbo, niti ni pojasnil, kateri konkretni drugi primeri, na katere se povsem pavšalno sklicuje, naj bi bili v bistvenem enaki obravnavani zadevi, tako da bi bilo mogoče govoriti o neenaki obravnavi tožnika. Njegovi tožbeni ugovori, kot že rečeno, tudi sicer ostajajo na ravni pavšalnih in neizkazanih zatrjevanj. Ker izpodbijana odločba ne temelji na stališču, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, pa tudi vse s tem povezane tožbene navedbe za sprejeto odločitev niso bistvene.

18.Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

19.Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

20.Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče dodaja, da se sodna taksa v tem postopku, upoštevajoč šesti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej tožnik plačila sodne takse v tem upravnem sporu oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.