23. 11. 2017

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe WIENER STÄDTISCHE VERSICHERUNG AG Vienna Insurance Group, Dunaj, Republika Avstrija, WIENER STÄDTISCHE ZAVAROVALNICA, podružnica v Ljubljani, Ljubljana, ki jo zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 23. novembra 2017

odločilo:

Točka II sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 416/2015 z dne 15. 7. 2015 in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. St 2470/2014 z dne 18. 5. 2015 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor pritožnice, s katerim je ta v postopku osebnega stečaja uveljavljala obstoj ovire za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr. – v nadaljevanju ZFPPIPP/15). Pritožnica, ki je imela v postopku osebnega stečaja status upnice, je v ugovornem postopku zoper sklep o odpustu obveznosti ugovarjala, da je stečajna dolžnica prevzemala obveznosti, ki so nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem. Tak zaključek je utemeljevala z navedbami v zvezi s preusmerjanjem denarnih tokov iz družbe Moja renta, d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju Moja renta), in izkazovala z izpiski nakazil. Z navedenim ravnanjem stečajne dolžnice je utemeljevala njeno odškodninsko odgovornost kot poslovodje na podlagi 42. člena ZFPPIPP/15, opozarjala pa je tudi na dejstvo, da je bila terjatev družbe Moja renta zoper stečajno dolžnico, ki je bila tudi družbenica navedene družbe, v postopku osebnega stečaja priznana. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je stečajna upraviteljica v obravnavanem stečajnem postopku priznala terjatev družbe Moja renta do stečajne dolžnice tudi iz naslova kršitve 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13 in 55/15 – v nadaljevanju ZGD-1), sprejelo stališči, da se mora odgovornost za dolgove na podlagi instituta spregleda pravne osebnosti ugotavljati v kontradiktornem postopku in da terjatev do stečajnega dolžnika iz naslova spregleda pravne osebnosti sama zase ne more utemeljiti ugovornega razloga iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15. Sodišče druge stopnje, ki je v izpodbijanem delu zavrnilo pritožbo pritožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, je to svojo odločitev oprlo na stališče, da niti obveznost iz naslova spregleda pravne osebnosti niti morebitna odškodninska odgovornost dolžnika v osebnem stečaju kot direktorja ali družbenika družbe v stečaju ne moreta utemeljiti razloga za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15.

2.Pritožnica navaja, da je bila v poslovnem razmerju z družbo Moja renta in da je stečajna dolžnica kot poslovodja (in družbenica) te družbe s preusmerjanjem denarnih tokov v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP/15 povzročila insolventnost te družbe. Stečajna upraviteljica družbe Moja renta je v postopku osebnega stečaja zoper stečajno dolžnico prijavila terjatev družbe Moja renta. V postopku osebnega stečaja dolžnice je stečajna upraviteljica navedeno terjatev priznala v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 30. 12. 2014 na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti iz 8. člena ZGD-1. Pritožnica je kot upnica v razmerju do navedene družbe v postopku stečaja družbe Moja renta podala izjavo o prevzemu terjatve družbe do stečajne dolžnice, tako da je ustavna pritožnica pridobila položaj upnice v postopku osebnega stečaja zoper dolžnico tudi iz naslova terjatve, ki jo je priglasila družba Moja renta. Pritožnica zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Uveljavlja, da je sodišče z napačno materialnopravno razlago 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15 povzročilo različno obravnavo upnikov. Po mnenju pritožnice obstaja v primeru stečajne dolžnice ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15, saj bi morali sodišči pod pojem prevzemanje obveznosti v smislu 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15 uvrstiti tudi obveznosti, ki so vzpostavljene na podlagi spregleda pravne osebnosti, ali pa obveznosti iz naslova odškodninske odgovornosti dolžnice na podlagi kršitev pravil o poslovodenju in odgovornosti na podlagi 42. člena ZFPPIPP/15. Pritožnica opozarja, da ni upravičeno razlikovanje med pogodbenimi obveznostmi, ki spadajo pod okvir navedene norme, in obveznostmi, ki so posledica ravnanj dolžnice, ki pomenijo spregled pravne osebnosti ali njeno odškodninsko odgovornost.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-676/15-7 z dne 11. 10. 2016 sprejelo v obravnavo. O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče obvestilo stečajno dolžnico in s pozivom, ki je bil objavljen na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti, tudi upnike stečajne dolžnice, da se izjavijo o ustavni pritožbi. Na ustavno pritožbo je odgovorila le stečajna dolžnica.

4.Stečajna dolžnica v odgovoru poudarja, da želi pritožnica v postopku osebnega stečaja uveljavljati svoje terjatve, ki jih je imela do družbe Moja renta, in ne terjatev, ki jih ima do stečajne dolžnice. Navaja, da je treba ločiti med obveznostmi, ki jih je stečajna dolžnica prevzemala kot fizična oseba, in obveznostmi, ki so nastale v času, ko je bila direktorica navedene družbe. Poudarja, da je imela pritožnica v stečajnem postopku zoper navedeno družbo možnost uveljavljati svoje pravice v skladu z določili ZFPPIPP/15, pri čemer izpostavlja možnost izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Opozarja, da so v zvezi z ugovorom po 4. točki 399. člena ZFPPIPP/15 pravno pomembna tista dejstva, ki se nanašajo na prevzem obveznosti, ne pa tudi na kasnejše dogajanje z vračilom tako prevzetih obveznosti. Terjatev iz naslova spregleda pravne osebnosti sama po sebi po mnenju pritožnice ni ugovorni razlog po 4. točki 399. člena ZFPPIPP/15 o prekomernem prevzemanju obveznosti stečajne dolžnice. Stečajna dolžnica še navaja, da pritožnica ni predložila dokazil v zvezi z dejstvom insolventnosti družbe Moja renta v trenutku preusmerjanja denarnih tokov.

5.Odgovor stečajne dolžnice je Ustavno sodišče poslalo pritožnici. Pritožnica poudarja, da je stečajna dolžnica v postopku pred Ustavnim sodiščem zastopana po odvetniku, ki ga ni pooblastila stečajna upraviteljica. Iz navedenega razloga stečajna dolžnica v postopku pred Ustavnim sodiščem po mnenju pritožnice ni veljavno zastopana. V nadaljevanju odgovora pritožnica ponovi navedbe v zvezi s poslovnim razmerjem z družbo Moja renta in prevzemom terjatve navedene družbe do stečajne dolžnice, kakor tudi svoje stališče v zvezi z obstojem ovire za odpust obveznosti po 4. točki 399. člena ZFPPIPP/15.

B. – I.

Glede zastopanja stečajne dolžnice v postopku odločanja o ustavni pritožbi in procesne legitimacije pritožnice

6.Na podlagi 385. člena ZFPPIPP/15 je imel stečajni dolžnik v postopku osebnega stečaja položaj stranke postopka. V postopku odločanja o vloženem ugovoru proti odpustu obveznosti je moralo sodišče vloženi ugovor na podlagi 2. točke drugega odstavka 405. člena ZFPPIPP/15 vročiti tudi stečajnemu dolžniku s pozivom, da se o njem izreče. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi ob smiselni uporabi navedene pravne podlage v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZUstS ustavno pritožbo s sklepom o njenem sprejemu v odgovor vročilo tudi stečajni dolžnici. Ustavno sodišče tako zaradi zagotavljanja kontradiktornosti v postopku šteje, da je stečajna dolžnica v postopku pred Ustavnim sodiščem veljavno zastopana po pooblaščencu, ki ga je pooblastila sama.

7.Ustavno sodišče v zvezi s trditvijo stečajne dolžnice iz odgovora na ustavno pritožbo, da pritožnica v postopku ne uveljavlja svoje terjatve proti stečajni dolžnici, pojasnjuje, da je imela pritožnica status stečajne upnice in torej procesno legitimacijo za vložitev ugovora zoper sklep o odpustu obveznosti v postopku osebnega stečaja že na podlagi druge terjatve, ki je bila v trenutku vložitve ugovora vključena v dodatni seznam preizkušanih terjatev z dne 29. 1. 2015. Pritožnica je tako imela procesno legitimacijo za vložitev ugovora kljub dejstvu, da je bila terjatev družbe Moja renta nanjo prenesena šele med pritožbenim postopkom.

B. – II.

Presoja z vidika očitane kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave

8.Sodišči sta ugovor oziroma pritožbo zavrnili z razlogom, da obveznosti iz naslova spregleda pravne osebnosti ali odškodninske odgovornosti dolžnika v osebnem stečaju kot direktorja ali družbenika družbe v stečaju (nikoli) ne moreta utemeljiti ovire za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15. Pritožnica trdi, da to stališče nedopustno neenako obravnava upnike dolžnika v osebnem stečaju. Glede na navedeno je moralo Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali sta sodišči 4. točko 399. člena ZFPPIPP/15 razložili tako, da sta ji pripisali vsebino, ki je nesprejemljiva z vidika načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

9.V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi izvršilno in sodno vejo oblasti. Sodišča v skladu s 125. členom Ustave odločajo na podlagi Ustave in zakona. To pomeni, da so sodišča tista, ki so poklicana k razlagi zakonskih določb, vendar pa jih morajo razlagati ustavnoskladno. Če je mogoče zakonske določbe razlagati na več načinov, je v pristojnosti sodišč odločitev, kako jih bodo razlagala, upoštevaje pri tem v pravni znanosti uveljavljene metode razlage. Vendar morajo pri tem upoštevati, da z vidika Ustave ni sprejemljiva razlaga, ki bi pomenila kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine. Razlaga sodišč tako tudi ne sme voditi v razlikovanje, ki bi bilo, če bi ga (izrecno) predvidel zakonodajalec, neskladno z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave. Ta zahteva, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako. Če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Pri tem je razumnost treba razumeti kot zahtevo po stvarni povezanosti ukrepa s predmetom urejanja.

10.Odpust obveznosti je na podlagi 398. člena ZFPPIPP/15 mogoče predlagati samo v okviru osebnega stečaja. Člen 399 ZFPPIPP/15, ki je veljal v času odločanja sodišč, se je glasil:

399. člen (ovire za odpust obveznosti) Odpust obveznosti ni dovoljen: 1. če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano, 2. če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000 evrov, 3. če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene in od pravnomočnosti sklepa o odpustu teh obveznosti še ni preteklo deset let, 4. če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti.

11.Poleg poplačila upnikov pod enakimi pogoji se v postopku osebnega stečaja z institutom odpusta obveznosti omogoča, da se dolžnik reši bremena prezadolženosti. S pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti namreč preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo tiste terjatve, na katere odpust obveznosti učinkuje. To pomeni, da odpust obveznosti učinkuje na položaj upnikov na način, ki je v pogledu uveljavljanja njihovih pravic omejujoč.

12.Besedilo 399. člena ZFPPIPP/15 (povzeto zgoraj) je bilo po odločitvi o ugovoru pritožnice spremenjeno z ZFPPIPP-G. Namen odpusta obveznosti je z uveljavitvijo ZFPPIPP-G izrecno vključen v besedilo 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16 – v nadaljevanju ZFPPIPP). Namen odpusta obveznosti je opredeljen tako, da se le poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogoči, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja, ali premoženja, ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Iz obrazložitve predloga ZFPPIPP-G izhaja, da je izrecna vključitev standarda vestnosti in poštenja v institut odpusta obveznosti izraz splošne prepovedi zlorabe pravic.

13.Po mnenju pravne znanosti na civilnopravnem področju to prepoved izraža temeljno načelo iz 7. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), naslovljeno Prepoved zlorabe pravic. Poleg tega je treba upoštevati, da temeljno načelo vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ), ki je imanentna omejitev svobode ravnanja na področju sklepanja obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij, zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj. Obe navedeni temeljni načeli prežemata civilnopravno področje. Za ustavno raven je nadalje pomembno, da je tudi v ustavnosodni presoji uveljavljeno stališče, da je zlorabo pravic treba preprečiti. Sicer pa je subjektivne elemente in vrednostno oceno dolžnikovega ravnanja pri presoji obstoja ovir za odpust obveznosti že pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G upoštevala tudi sodna praksa. Tako je pri presoji ovire iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15 upoštevala tudi, ali je dolžnik pravnoposlovno obveznost prevzel lahkomiselno in neodgovorno. Utemeljen je torej zaključek, da presoje zakonskih pogojev za odpust obveznosti že pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G ni bilo mogoče opraviti, ne da bi sodišče imelo pred očmi splošno prepoved zlorabe pravice ter vestnost in poštenje stečajnega dolžnika.

14.Presoja o neobstoju ovire za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15 je bila v obravnavanem primeru usodno odvisna od vsebine nedoločnega pravnega pojma "prevzemanje obveznosti", ki sta jo morali sodišči pri odločanju opredeliti z razlago. Kot je mogoče razumeti obrazložitev izpodbijanih sklepov, bi sodišči ugovor pritožnika upoštevali le, če bi sporna obveznost nastala neposredno na izraženi dolžnikovi volji, da obveznost prevzema. Sodišči sta namreč sprejeli stališče, da obveznosti, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev izvirata iz spregleda pravne osebnosti ali iz odškodninske odgovornosti dolžnika v osebnem stečaju kot direktorja ali družbenika družbe, ki nastaneta ex lege, v kontekstu 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15 nikoli ne moreta pomeniti prevzemanja obveznosti.

15.S tako razlago enega izmed dejanskih stanov ovire iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15 sta sodišči iz dometa te ovire izključili tudi vse tiste primere, v katerih je bilo dolžnikovo namerno ravnanje tisto, ki je privedlo do izpolnitve zakonskih pogojev za nastanek njegove obveznosti v zakonsko upoštevnem obdobju. Sprejeta razlaga pomeni, da bi bila ovira iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15 (ob upoštevanju še drugih predpostavk) na primer lahko upoštevna v primeru, če bi stečajni dolžnik z gospodarsko družbo, katere družbenik in poslovodja je bil, sklenil v vlogi posojilojemalca posojilno pogodbo, s katero bi se zavezal vrniti izposojeni znesek. Ne bi pa bila ta ovira upoštevna v primeru, če bi si stečajni dolžnik v gospodarski družbi, katere družbenik in poslovodja je bil, ne da bi sklenil posojilno pogodbo, nakazoval družbina denarna sredstva na svoj račun, zaradi česar bi lahko celo postal ex lege odgovoren za vse obveznosti družbe (prim. tretjo alinejo prvega odstavka 8. člena ZGD-1).

16.Sprejeto stališče razlikuje med dejanskimi stanovi in z vidika upnikov pomeni razlikovanje na področju izvrševanja njihovih pravic. V prvem primeru bodo upniki namreč lahko uspešno uveljavili ugovor proti odpustu obveznosti stečajnega dolžnika; v drugem primeru pa upniki terjatev, na katere bo odpust obveznosti učinkoval, ugovora proti odpustu obveznosti ne morejo uspešno uveljaviti. To pomeni, da bo sodišče zgolj v drugem primeru izdalo sklep o odpustu obveznosti, ki bo omejujoče učinkoval na pravice upnikov.

17.Glede prve in druge skupine upnikov je treba ugotoviti dvoje. Prvič, dolžnik si v obeh primerih v okviru stečajnega postopka prizadeva doseči odpust obveznosti, ki omejujoče vpliva na pravice upnikov, pri čemer med prvo in drugo skupino upnikov ni razlik, ki bi njuna položaja že v temelju in v bistvenem razločevale. Zato sta obe skupini upnikov v bistveno enakem položaju. Drugič, nosilno stališče sodišč drugo skupino upnikov v razmerju do prve skupine obravnava različno na način, ki je za drugo skupino in torej za pritožnico manj ugoden. To, da upnik ugovora iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15 zaradi nosilnega materialnopravnega stališča sodišč ne more uspešno uveljavljati, pritožnici v primerjavi s prvo skupino upnikov preprečuje, da bi lahko dosegla ustavitev postopka za odpust obveznosti. Zato mora Ustavno sodišče odgovoriti na vprašanje, ali je okoliščina, da je neposredni način nastanka obveznosti izrecno izražena dolžnikova volja, razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari in zaradi katerega bi bilo dopustno navedene v bistvenem enake položaje upnikov obravnavati različno.

18.Z vidika učinka, ki ga lahko povzročijo v premoženjski sferi dolžnika, in s tem posledic, ki jih imajo za možnost in pogoje poplačila stečajnih upnikov v postopku osebnega stečaja, med primerjanima načinoma nastanka obveznosti v zakonsko upoštevnem obdobju ni prav nobene razlike. Poleg tega je treba upoštevati, da je bil odpust obveznosti, upoštevaje razloge, ki so obrazloženi v 12. točki te odločbe, pogojen z vrednostno primernostjo dolžnika že pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G, pri čemer se je ovira iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15 upoštevala že, če je dolžnik obveznost prevzel na primer lahkomiselno in neodgovorno. Sklepanje, da bi bil dolžnik, ki je s svojim zavestnim in voljnim ravnanjem povzročil izpolnitev zakonskih pogojev za nastanek obveznosti (na primer spregled pravne osebnosti ali odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pravil o finančnem poslovanju), vrednostno primeren predlagatelj odpusta obveznosti, očitno ne drži. Zato ni mogoče kot nesmiselne izključiti negativne vrednostne ocene dolžnikovega ravnanja zgolj s sklicevanjem na okoliščino, da dolžnik ni izjavil, da prevzema obveznost, ki ni sorazmerna z njegovim premoženjskim položajem. Bistvo instituta odpusta obveznosti je iskanje pravičnega ravnovesja med na eni strani pravicami upnikov prezadolženega dolžnika, katerih uveljavitev je ogrožena zaradi dolžnikovega slabega premoženjskega položaja, in na drugi strani težo tega položaja za dolžnika na način upoštevanja vrednostne ocene dolžnikovih ravnanj. Kriterij razlikovanja, ki vsebino enega izmed dejanskih stanov ovire iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP/15 omeji na primere, v katerih je neposredni način nastanka obveznosti izrecno izražena dolžnikova volja, spodkopava utemeljitev pravičnega ravnovesja med nasprotujočimi si interesi upnikov in dolžnika. Zato ni stvarno povezan s predmetom urejanja – institutom odpusta obveznosti v osebnem stečaju – in ni razumen razlog, ki bi utemeljil razlikovanje med obravnavanima skupinama upnikov. Glede na navedeno je podana kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. Ustavno sodišče še dodaja, da bi drugačna razlaga izničila namen instituta spregleda pravne osebnosti iz prvega odstavka 8. člena ZGD-1.

19.Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa v delu izreka razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje. Pri novem odločanju o vloženem ugovoru bo moralo sodišče upoštevati razloge iz te odločbe.

C.

20.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Mežnar.

dr. Jadranka Sovdat

Predsednica

[1]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-336/03 z dne 10. 2. 2005 (Uradni list RS, št. 18/05, in OdlUS XIV, 34), 7. točka obrazložitve, in št. Up-1727/08 z dne 1. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 33/10), 10. točka obrazložitve.

[2]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-492/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 6. točka obrazložitve.

[3]Prim. npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26), 14. točka obrazložitve, št. U-I-275/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 118/07, in OdlUS XVI, 85), 7. točka obrazložitve, št. U-I-218/07 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 27/09, in OdlUS XVIII, 12), 22. točka obrazložitve, št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 94/11), 12. točka obrazložitve, in št. U-I-57/15, U-I-2/16 z dne 14. 4. 2016 (Uradni list RS, št. 31/16), 9. točka obrazložitve.

[4]Prim. npr. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 265/2015 z dne 6. 5. 2015, št. Cst 115/2015 z dne 19. 2. 2015 (6. točka), št. Cst 571/2014 z dne 16. 12. 2014 (7. točka) in št. Cst 13/2015 z dne 14. 1. 2015 (peti odstavek obrazložitve).

[5]Tako 409. člen ZFPPIPP/15, ki ostaja nespremenjen tudi po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 27/16 – v nadaljevanju ZFPPIPP-G).

[6]Predlog zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, št. EVA 2016-2030-0004 z dne 3. 2. 2016, str. 38 in 39.

[7]M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 170.

[8]Primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 494/2015 z dne 26. 8. 2015 (6. točka), št. Cst 171/2015 z dne 24. 3. 2015 (8. točka), št. Cst 134/2014 z dne 25. 3. 2014 (8. točka), št. Cst 69/2014 z dne 25. 2. 2014 (8. točka), št. Cst 353/2013 z dne 24. 9. 2013 (5. točka), št. Cst 205/2012 z dne 18. 7. 2012 (5. točka).

[9]Prav tam.

[10]V nemški teoriji ustavnopravni temelj instituta odpusta obveznosti (Restschuldbefreiung) povezujejo s "pravico do novega začetka" (in tako tudi z 2. členom nemške ustave), kadar v insolventnost vodi navadna ali lahka malomarnost. Opozarjajo na alternativo, ki je v dosmrtni eksistenčni grožnji na dolžnikovi strani, od katere se upniki tudi ne morejo uspešno poplačati (H. P. Kirchof et al., Münchener Kommentar zur Insolvenzordnung, 3. knjiga, Verlag C. H. Bech, München 2014, str. 823). Ovire za odpust obveznosti so v Zvezni republiki Nemčiji urejene v 290. členu Zakona o insolventnosti (Insolvenzordnung – v nadaljevanju InsO). Ovire v okviru 290. člena InsO mora uveljavljati upnik, pri čemer je izrecno poudarjeno, da lahko upnik uveljavlja tudi ovire, kadar ga uveljavljani razlog neposredno ne zadeva. Namen ovir za odpust obveznosti tudi ni opredeljen z oškodovanjem upnikov, temveč gre za katalog ravnanj, iz katerih je po mnenju zakonodajalca mogoče sklepati na nepoštenost (Unredlichkeit) dolžnika (H. P. Kirchof et al., nav. delo, str. 899). Točka 4 prvega odstavka 290. člena InsO določa oviro za odpust, ki je smiselno enaka 4. točki 399. člena ZFPPIPP/15 (prevzemanje neprimernih obveznosti, Begründung unangemessener Verbindlichkeiten). Teorija poudarja, da gre za neprimerno prevzemanje obveznosti v primeru, ko so glede na konkretne subjektivne okoliščine dolžnika te obveznosti negospodarne in nerazumne (entgegen der wirtschaftlichen Vernunft) (H. P. Kirchof et al., nav. delo, str. 911). Kot ločen dejanski stan navedena točka obravnava tudi zapravljanje premoženja (Vemögensverschwendung). Teorija poudarja, da gre za ravnanje dolžnika, ki je izven razumnih okvirov (nicht nachvollziehbare Verhaltensweise) ter grobo nesorazmerno s premoženjem in njegovimi dohodki. Ureditev ovir za odpust obveznosti pa je v okviru nemške ureditve treba brati skupaj s 302. členom InsO, ki določa vrste terjatev, ki so izvzete iz odpusta obveznosti. Prva točka navedenega člena določa, da odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za terjatve dolžnika, ki so posledica namernega protipravnega ravnanja (Verbindlichkeiten des Schuldners aus einer vorsätzlich begangenen unerlaubten Handlung). Teorija primeroma navaja tatvino, goljufijo, poneverbo, zatajitev in celo telesno poškodbo, kakor tudi odgovornost dolžnika kot direktorja za neplačilo prispevkov (H. P. Kirchof et al., nav. delo, str. 1093).

[11]Sodišči ob razlagi nedoločnega pravnega pojma "prevzemanje obveznosti" tudi nista mogli imeti pred očmi nove 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, ki določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za terjatve iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti. Tudi navedena točka sicer izrecno ne zajema obveznosti, ki so posledica priznanih terjatev na osnovi spregleda pravne osebnosti.

[12]Prim. 11. točko obrazložitve te odločbe.

[13]Prim. opombo št. 8.