Jedro

Iz zgoraj povzetih navedb izhaja, da zagovornica ne izpodbija obstoja utemeljenega suma, temveč uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja in na katera bo sodišče (dokončno) odgovorilo šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na potrebno stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče dodaja, da iz opisa dejanja, ki se očita obdolžencu (točka 3 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice), izhaja, da je obdolženec na carinskem območju Evropske unije prevažal, skladiščil, ponujal in dosegal prodajo blaga, ki je bilo na carinsko območje Evropske unije preneseno z izogibanjem ukrepom carinskega nadzorstva, pa gre za blago, ki skupaj dosega večjo premoženjsko vrednost, s čemer so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja tihotapstva po drugem odstavku 250. člena KZ-1. Iz navedene obrazložitve sicer izhaja zaključek sodišč o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, pri čemer pa ta zaključek po presoji Vrhovnega sodišča ni obrazložen oziroma konkretiziran. Sodišči nista napravili obrazloženega sklepa o tem, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve obravnavanega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi (1.) in nista napravili obrazloženega sklepa, ali je varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve konkretnega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da bi to odtehtalo pravico do osebne svobode obdolženca (2.) Ker dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči presodili o obstoju sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso obrazložene, je zaključek sodišč o obstoju navedenih pogojev za odreditev pripora pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 20252/2017 z dne 14. 5. 2017 odredila pripor zoper N. S. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje tihotapstva po drugem odstavku 250. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 20252/2017 z dne 16. 5. 2017 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obdolžencu odpravi pripor, podrejeno pa, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalni sodnici v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je kaznivo dejanje tihotapstva po drugem odstavku 250. člena KZ-1 podano tudi v primeru, da storilec po carinskem območju Evropske unije prevaža, nudi skrivališča oziroma skladišča, ali ponuja, ali doseže prodajo tihotapskega blaga, pri čemer se storilec mora zavedati, da je bilo blago na carinsko območje Evropske unije preneseno z izogibanjem ukrepom carinskega nadzorstva. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca gre pri ugotavljanju vedenja storilca, da je bilo blago na carinsko območje Evropske unije preneseno z izogibanjem ukrepom carinskega nadzorstva, za ugotavljanje dejanskega stanja, kar velja tudi za druge navedbe vložnice glede elementov obravnavanega kaznivega dejanja. Trdi, da je sodišče že v tej fazi postopka konkretno navedlo vsa odločilna dejstva, ki temeljijo na podlagi uporabe posebnih operativnih metod in sredstev. Ocenjuje, da eno izmed odločilnih dejstev, na katere se opirata odločbi sodišča, predstavlja sam izgled embalaže cigaret, na podlagi katerega je že na prvi pogled mogoče zaključiti, da ne izhajajo iz Evropske unije, ampak iz tretjih držav, iz katerih so bile prenesene v carinsko območje Evropske unije. Meni, da je ponovitvena nevarnost izkazana s samim obravnavanim dejanjem, saj je sodišče obrazložilo, da je obdolženec utemeljeno osumljen delovanja, pri katerem si je ustvaril okvir stalnih odjemalcev, ki jim je bil pripravljen prodati veliko količino cigaret. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je preiskovalna sodnica zavzela ustrezno stališče glede sorazmernosti pripora in varnosti ljudi, ki se ne nanaša le na neposredno ogroženost življenja, saj so lahko ogrožene tudi druge kazenskopravno zavarovane dobrine oziroma vrednote. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca pri obravnavanem kaznivem dejanju ne gre zgolj za fiskalni vidik zaradi neplačanih trošarin, ampak za ogrožanje premoženja tistih, ki v konkurenčnem boju delujejo pošteno, pri čemer so zaradi nelojalne konkurence ogroženi njihovi premoženjski interesi, zaradi nepreverjene kvalitete cigaret in tobaka pa je lahko ogroženo tudi zdravje ljudi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Po navedbah zagovornice v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona in navaja, da ravnanje obdolženca, ki se mu očita v sklepu preiskovalne sodnice, ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja tihotapstva. Po trditvah zagovornice iz zbranih dokazov ne izhaja, da bi se obdolženec ukvarjal s prenašanjem blaga na carinsko območje Evropske unije in se na ta način izogibal ukrepom carinskega nadzorstva; povedano drugače, iz sklepa preiskovalne sodnice ne izhaja, da bi obdolženec cigarete in tobačne izdelke prenesel čez carino na carinsko območje Evropske unije. Po mnenju zagovornice prevažanja, skladiščenja in prodaje cigaret ter tobaka znotraj Slovenije ni mogoče subsumirati pod zakonske znake kaznivega dejanja tihotapstva po drugem odstavku 250. člena KZ-1. 6. Iz zgoraj povzetih navedb izhaja, da zagovornica ne izpodbija obstoja utemeljenega suma, temveč uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja in na katera bo sodišče (dokončno) odgovorilo šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na potrebno stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče dodaja, da iz opisa dejanja, ki se očita obdolžencu (točka 3 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice), izhaja, da je obdolženec na carinskem območju Evropske unije prevažal, skladiščil, ponujal in dosegal prodajo blaga, ki je bilo na carinsko območje Evropske unije preneseno z izogibanjem ukrepom carinskega nadzorstva, pa gre za blago, ki skupaj dosega večjo premoženjsko vrednost, s čemer so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja tihotapstva po drugem odstavku 250. člena KZ-1. 7. Zagovornica neutemeljeno izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z navedbo, da obdolženec še ni bil obsojen. Sodišči sta obrazložili objektivne (teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno) in subjektivne okoliščine (obdolženčeva nezaposlenost, pri čemer edini evidentirani prihodek njegove družine predstavlja denarna socialna pomoč, vztrajnost, odločenost in predrznost pri storitvi očitanega kaznivega dejanja), na katere sta oprli svoj zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (točki 13 in 14 obrazložitve sklepa dežurne preiskovalne sodnice ter točka 8 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Sodišči sta tako ne glede na dejstvo, da obdolženec še ni bil kaznovan, zaključili, da obstoj navedenih objektivnih in subjektivnih okoliščin kaže na konkretno in realno ponovitveno nevarnost oziroma bojazen, da bo obdolženec v primeru izpustitve na prostost nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Tako se izkaže, da zagovornica z navedbami glede obdolženčeve nekaznovanosti izpodbija dejanske zaključke sodišč prve in druge stopnje, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Po trditvah zagovornice v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora nista obrazložena zaključka sodišč, da bi bila zaradi morebitne ponovitve konkretnega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi in njihovega premoženja ter da je varnost ljudi ogrožena do te mere, da bi to odtehtalo poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Zagovornica uveljavlja kršitev določb 19. in 20. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ko navaja, da v konkretnem primeru pripor ni neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Navaja, da gre pri kaznivem dejanju tihotapstva za kaznivo dejanje zoper gospodarstvo in državni proračun, zato pri obravnavanem kaznivem dejanje ne gre za neposredno ogrožanje varnosti ljudi, kar pomeni, da pripor ne predstavlja sorazmernega in neogibno potrebnega ukrepa za preprečitev ponovitve obravnavanega kaznivega dejanja.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da je v konkretnem primeru v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico posameznika do osebne svobode podana neogibna potrebnost in sorazmernost pripora. Zaključili sta, da je le s priporom mogoče zagotoviti varnost ljudi, njihovega premoženja ter v danem primeru vrednot in dobrin, ki so varovane z inkriminacijo gospodarskih kaznivih dejanj. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah že večkrat zavzelo stališče, da se pojem varnosti ljudi ne nanaša samo na neposredno ogroženost življenja in telesa posameznika, temveč je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazenskopravnega varstva. Varovanje le-teh pa nedvomno pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode, torej je zlo, ki bo z omejitvijo obdolženčeve svobode gibanja povzročeno njemu, neprimerno manjše od zla, ki ga obdolženec s svojimi dejanji povzroča (točka 17 obrazložitve sklepa dežurne preiskovalne sodnice in točka 9 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata).

10. Iz navedene obrazložitve sicer izhaja zaključek sodišč o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, pri čemer pa ta zaključek po presoji Vrhovnega sodišča ni obrazložen oziroma konkretiziran. Sodišči nista napravili obrazloženega sklepa o tem, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve obravnavanega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi (1.) in nista napravili obrazloženega sklepa, ali je varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve konkretnega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da bi to odtehtalo pravico do osebne svobode obdolženca (2.)1. Sodišči bi morali navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sta zaključili, da je: 1) zaradi nevarnosti ponovitve konkretnega kaznivega dejanja podana verjetnost neposrednega ogrožanja varnosti ljudi (v širšem smislu) in 2) podana sorazmernost med težo obravnavanega kaznivega dejanja in posegom v obdolženčevo osebno svobodo. Ker dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči presodili o obstoju sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso obrazložene, je zaključek sodišč o obstoju navedenih pogojev za odreditev pripora pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem odločanju moralo navedeno kršitev odpraviti ter ponovno presoditi, ali je v konkretnem primeru pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti.

C.

11. V obravnavanem primeru je zaključek sodišč prve in druge stopnje glede sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora pavšalen, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v 24 urah.

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-71/99 in Up-116/99 z dne 13. 5. 1999 ter številne druge.