Jedro

Med pritožbene navedbe, ki jih je sodišče druge stopnje dolžno presoditi ter o njih v obrazložitvi sodbe navesti svoj sklep ali stališče, spadajo tudi vse v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve procesnega zakona, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, še posebej, če so pritožbene navedbe o teh kršitvah konkretizirane.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega J.D. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Višjega sodišča v L. z dne 17.1.1995, razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. J.D. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Zoper to sodbo je obsojenčeva zagovornica dne 26.5.1995 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ali pa samo sodbo drugostopnega sodišča. Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Meni, da zagovornica pod videzom uveljavljanja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ne more biti predmet tega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, zagovornica utemeljuje s tem, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da obsojenec ni spremenil svojega zagovora, da je po ugotovitvi izvedenca obsojeni pri vožnji z dolgimi lučmi vozil s hitrostjo, nižjo od dovoljene ter da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev predloga obrambe za ogled kraja prometne nezgode z rekonstrukcijo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa je po zagovorničinih navedbah v tem, da sta obe sodbi sami s seboj v nasprotju, da so nasprotja med razlogi sodbe ter izpovedbami prič in izvedencev glede odločilnih dejstev, oziroma, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na obsojenčevo hitrost pri vožnji s kratkimi lučmi in njegovo zaslepitev pri srečanju z nasproti vozečim vozilom.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje presoditi pritožbene navedbe kot tudi kršitve zakona, na katere mora po 383. členu ZKP paziti po uradni dolžnosti. Med pritožbene navedbe, ki jih je sodišče druge stopnje dolžno presoditi ter o njih v obrazložitvi sodbe navesti svoj sklep ali stališče, spadajo tudi vse v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve procesnega zakona, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, še posebej, če so pritožbene navedbe o teh kršitvah konkretizirane.

Po podatkih spisa vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornica v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljala več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Med drugim je uveljavljala kršitev pravice obrambe, ker je bil zavrnjen njen dokazni predlog za ogled kraja in rekonstrukcijo - pri čemer za zavrnitev tega dokaznega predloga v sodbi sodišča prve stopnje sploh niso dani razlogi. Prav tako je zagovornica uveljavljala kršitve iz 11. točke 1. odstavka 364. člena (takrat veljavnega) ZKP, ter pri tem tudi konkretno navedla, o katerih odločilnih dejstvih sodba nima razlogov, oziroma v čem naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi in podatki spisa. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe sicer navedlo, da se je zagovornica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov - torej tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Toda tega pritožbenega razloga drugostopno sodišče sploh ni presodilo, oziroma v obrazložitvi sodbe ni navedlo svojih sklepov o zatrjevanih kršitvah pravic obrambe in protispisnosti sodbe, temveč je - pri presoji pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - samo pavšalno navedlo, da so razlogi izpodbijane sodbe dovolj obširni, jasni in razumljivi. S takšno nepopolno in posplošeno oceno pritožbenih navedb glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je, po presoji vrhovnega sodišča, sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V presojo ostalih zagovorničinih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenčeva hitrost ni v vzročni zvezi z nastalo posledico, oziroma, da mu kaznivo dejanje ni dokazano, se vrhovno sodišče ni spuščalo, saj s temi navedbami zagovornica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni zakonski razlog za to izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po povedanem je vrhovno sodišče zagovorničini zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločilo, kot je navedeno v izreku te sodbe (1. odstavek 426. člena ZKP).