Jedro

Kljub identičnosti znamk z zelo razlikovalno naravo je nujno dokazati podobnost blaga in storitev. Zavedati se je treba, da močne znamke blaga ne napravijo podobnega, temveč zgolj stopnjujejo obstoj verjetnosti zmede.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prijavo znamke „OK“ št. Z-200670187 za v 1. točki našteto blago in storitve iz razreda 16, razreda 35 in razreda 41, ter nadaljeval postopek registracije znamke za ostalo blago in storitve iz razredov 16, 35 ter 41. V obrazložitvi je navedel, da je Nordhern & Shell Titles Limited, The Nordhern & Shell Building vložil ugovor zoper registracijo znamke in navedel, da je imetnik prej registriranih znamk Skupnosti št. 589879 in 315821, za blago iz razreda 16 NK, ker je prijavljena znamka podobna njegovi prej registrirani znamki, blago in storitve prijavitelja pa so enaki ali podobni njegovemu blagu. Predlaga zavrnitev za vse prijavljene proizvode in vse storitve. Po preizkusu je Urad ugotovil, da je ugovor delno utemeljen in da znamke glede na b) točko 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1) ne sme registrirati za nekatero blago in storitve. Urad je vizualno, fonetično ter pomensko primerjal izpodbijano znamko z znamko vložnika ugovora. Glede vizualnega vidika primerjave je ugotovil, da lahko govorimo o vizualni podobnosti primerjanih znakov, glede fonetične in pomenske analize pa, da sta znaka identična. V nadaljevanju je primerjal blago in storitve na podlagi kriterijev kot so npr. kraj proizvodnje ali izvajanje storitev, kraj prodaje, sestavine, materiali, povezanost med proizvodi, povezanost storitev s proizvodi, namen, gospodarska panoga, profil proizvajalcev oziroma izvajalca, tržni in distribucijski kanali. Blago je podobno, če najdemo skupne lastnosti po več kriterijih istočasno. Enaki kriteriji se smiselno uporabljajo tudi za ugotavljanje podobnosti med blagom in storitvami. Znamka vložnika ugovora 3158251 je registrirana za blago in storitve iz razreda 16: tiskani izdelki, vključno revije, periodika in tedniki, znamka št. 589879 pa za blago iz razreda 9: videotrakovi, videokasete, CD romi, računalniške igre, posneti radijski in televizijski programi in razreda 16: tiskani izdelki, vključno revije. Prijavitelj želi registrirati znamko za označevanje blaga in storitev iz razreda 16, 35 in 41, kot je v prijavi navedel. Glede blaga iz razreda 16 ugotavlja, da je enako in/ali podobno blagu vložnika ugovora, navedeno v prijavi kot „tiskani oziroma tiskarski izdelki in revije, časopisi, knjige, brošure, izpisi iz računalniških baz v tiskani obliki, katalogi, knjižice, zborniki.“ Gre za tiskane izdelke, ki so zaščiteni z znamko vložnika ugovora, ne glede na to, ali so revije, katalogi, brošure, ipd. Blago je popolnoma enako, le da je za nekatero uporabljen drugačen izraz, vendar gre za istovrstno blago. Glede „uporabniških priročnikov, učbenikov, učnih sredstev (razen naprav), kljub nasprotovanju prijavitelja meni, da so podobni tiskanim izdelkom, videokasetam in revijam, ki jih ščiti vložnik ugovora. Gre za komplementarno blago, saj se pri učenju ali poučevanju uporabljajo kot sredstvo navedeni izdelki vložnika ugovora. Blago je namenjeno istim potrošnikom, to je najširši publiki, izobraževalnim ustanovam, študentom, dijakom, staršem, ki nabavljajo in kupujejo navedeno blago za svoje otroke. Torej po kriteriju namena in skupnih potrošnikov je prijavljeno blago „uporabniški priročniki, učbeniki, učna sredstva (razen naprav)“ podobno blagu vložnika ugovora (revije, tiskani izdelki, videokasete, posneti programi). Navedeno blago se prodaja v istih trgovinah (knjigarne, papirnice) ali pa izposoja na istem kraju (knjižnica). Argument prijavitelja, da so revije namenjene informiranju in ne striktno izobraževanju, po mnenju Urada ne drži, saj imajo revije in nasploh tiskani izdelki (blago vložnika ugovora) pomembno vlogo v samoizobraževalnem procesu. Blago prijavitelja, navedeno kot „material za poučevanje ali učenje, uporabniški pripomočki, učbeniki, učna sredstva (razen naprav)“ je zato podobno blagu vložnika ugovora, navedeno kot tiskani izdelki ali video trakovi, posneti radijski in TV programi. Za ostalo prijavljeno blago, za katero Urad meni, da se postopek lahko nadaljuje, pa meni, da ni podobno blagu vložnika ugovora. V razredu 35 so storitve, ki so podobne blagu vložnika ugovora tiste, ki so tesno povezane z blagom vložnika ugovora (tiskani izdelki, revije), saj prav tako sodijo v panogo založništva ali časnikarstva. Ta panoga pa vključuje tudi aktivnosti ali storitve s področja oglaševanja, reklamiranja, marketinga, raziskav javnega mnenja, ki jih želi zaščititi prijavitelj. Med blagom vložnika ugovora in storitvami prijavitelja obstaja bistvena komplementarnost. Revije in tiskani izdelki so namreč eno najbolj razširjenih oglaševalskih ali marketinških sredstev (oglaševanje v revijah), založbe, ki izdajajo revije (vložnik ugovora), imajo izdelke za trženje in marketing, kar pomeni, da opravljajo storitve, ki jih prijavitelj navaja, imajo oddelke za naročnine, organizirajo tečaje, izobraževanja s področja medijev ali založništva. Povprečni potrošnik bi zatorej mislil, da imajo isti izvor. Revijo (vložnik ugovora) lahko izdeluje enak gospodarski subjekt kot npr. storitve oglaševanja; revije nastajajo res v tiskarnah, kot to navaja prijavitelj, storitve prijavitelja iz razreda 35 pa ne nastajajo v tiskarnah, vendar je potrebno upoštevati, da je pri revijah delež dela v tiskarni omejen, saj revija nastaja predvsem v pisarnah, kjer potekajo tudi dela s področja oglaševanja, multimedijskih storitev, tržnih raziskav in podobno (prijaviteljeve storitve). Za ostale storitve meni, da so različne ter da zato lahko postopek nadaljuje. Kot podobne storitve iz razreda 41 ocenjuje, da so tiste, ki so podobne blagu vložnika ugovora, ker so komplementarne s tiskanimi izdelki (revije) in avdiovizualnimi izdelki (kasete, posneti programi). Namen imajo podoben, ker tiskani izdelki vložnika ugovora imajo lahko izobraževalni ali razvedrilni namen, storitve prijavitelja iz 41 pa prav tako (proizvodnja, predvajanje filmov, RTV programov...), nudenje vsakodnevnih informacij iz različnih področij (prijavitelj) pa prav tako ponuja vložnik ugovora prek tiskanih izdelkov ali kaset oziroma posnetih programov. Tiskani izdelki, kot so npr. revije, imajo za osnovno poslanstvo nudenje najrazličnejših informacij. Potrošniki so enaki, saj naročajo ali kupujejo storitve prijavitelja enaki potrošniki, to je bralci revij ali uporabniki tiskanih izdelkov. Kraj proizvodnje in prodaje oziroma ponudbe izdelkov vložnika ugovora je lahko enak kraju izvajanja storitev prijavitelja (uredništva, založbe, kulturne ustanove...). Navedba prijavitelja, da so storitve, kot so npr. digitalna obdelava slik, storitve tržnih raziskav, fotografiranje, namenjene urednikom in ne navadnim končnim uporabnikom, ne drži. Navedene storitve naročajo tudi navadni potrošniki, uredniki so le en segment uporabnikov. Za ostale storitve iz razreda 41 pa organ meni, da se postopek lahko nadaljuje, ker so različne od blaga vložnika ugovora.

Tožeča stranka se uvodoma sklicuje na svoj odgovor na ugovor ter izjavo prijavitelja, ki ju je podala v upravnem postopku registracije. Dodatno pojasnjuje, da med znamkama ne obstaja takšna podobnost med proizvodi in storitvami, da bi bila utemeljena delna zavrnitev. Pojmovanje podobnosti proizvodov in storitev tožene stranke je preveč razširjeno in splošno, saj je obseg zaščite vložnika ugovora relativno skromen, tožena stranka pa ga poveča na večji del blaga, ki ga želi tožeča stranka zaščititi v razredu 16. Na podlagi podobnosti tožena stranka odreka tožeči stranki zaščito tudi v tistih razredih (35 in 41), ki jih znamki vložnika ugovora sploh ne ščitita. Utemeljitev tožene stranke, da je mogoče pri zelo podobnih znamkah širiti stopnjo podobnosti med proizvodi in storitvami, je po mnenju tožeče stranke v konkretnem primeru presežena, saj tožena stranka širi krog podobnosti iz devetih registriranih proizvodov ugovornika na precejšen obseg različnih storitev iz razredov 16 kot tudi 35 in 41. Sodba Evropskega sodišča C 39/97 obravnava vprašanje predvsem ugleda znamke in dojemanje izvora proizvodov oziroma storitev s strani povprečnega potrošnika pri presoji podobnosti proizvodov in storitev, kar v konkretnem primeru ni slučaj. Tožeča stranka poudarja, da po njeni oceni v razredu 16 tudi proizvodi: izpisi iz računalniških baz v tiskani obliki, uporabniški priročniki, učbeniki, učna sredstva (razen naprav) niso podobni proizvodom znamke vložnika ugovora. Ti niso v ničemer podobni proizvodom znamke vložnika ugovora, še posebej upoštevaje kriterije, ki veljajo pri presoji podobnosti proizvodov in storitev, ki jih v odločbi večkrat kot relevantne navaja tožena stranka in sicer kraj proizvodnje, namen, uporabniki, tržne poti, kraj prodaje, povezanost med proizvodi. Ne glede na to, da se nekateri od navedenih izdelkov sicer res prodajajo v knjigarnah, se nasprotno od mnenja tožene stranke, revije in periodika prodajajo predvsem v kioskih, videokasete, računalniške igre, CD romi pa na drugem oddelku kot učna sredstva in učbeniki. Navedbe tožene stranke, da gre za komplementarno blago, so zgolj pavšalne, saj učna sredstva namreč ne nastajajo v istih uredništvih in z istim namenom, pri čemer morajo biti za uporabo ponavadi odobrena s strani pristojnih organov, obenem so obvezen del šolanja (študentje, dijaki, učenci jih morajo imeti) in je njihov namen zgolj izobraževanje. Revije, videokasete in računalniške igre pa, v kolikor niso zelo strokovno usmerjene in namenjene strokovni javnosti, večinoma nimajo izobraževalnega učinka, ampak so namenjene zgolj zabavi, razvedrilu in splošni obveščenosti javnosti, še posebej, če gre za revije rumenega tiska ipd., pri čemer v takem primeru zbledi tudi učinek samoizobraževanja. Upoštevaje navedeno, navedeni proizvodi niso podobni proizvodom vložnika ugovora in bi zanje morala biti dopuščena registracija, saj s tem nikakor ne bi bila povzročena zmeda med potrošniki in tudi pravice vložnika ugovora ne bi bili kršene. Vložnik ugovora z znamkami ne more imeti monopola tudi nad storitvami iz razreda 35 in 41. V kolikor bi želel vložnik ugovora zaščititi tudi storitve razredov 35 in 41, bi jih moral pač registrirati. Zavrnjene storitve so sicer lahko namenjene nastajanju revij in ostalim dodatnim dejavnostim, ki se vršijo pri izdajanju revij, vendar še zdaleč ne izključno, zato jih po mnenju tožeče stranke ni mogoče šteti za povezane, podobne v tolikšni meri, da bi bile zaščitene že s samim proizvodom. Če proizvodi in storitve spadajo v isto panogo – založništvo, časnikarstvo – še ne pomeni, da so podobni. Upoštevati je potrebno tudi kraj proizvodnje, izvajanje storitev, namen proizvodov in storitev, ki za predmetne storitve niso podobni zaščitenim proizvodom. Obenem v tem obsegu tudi ne bi obstajala verjetnost zmede v javnosti. Tožena stranka je spregledala uporabo slednjih kriterijev ter se ne upoštevajoč na kriterije sklicuje na razloge, ki pa jih nato v odločbi niti ne argumentira. Zgolj pavšalno navaja, da so revije tesno povezane z določenimi storitvami ter na podlagi tega napačno sklepa na obstoj kriterija istega izvora. Istočasno pa ugotavlja, da je pri revijah delež dela v tiskarni omejen, saj revije nastajajo predvsem v pisarnah, medtem ko posamezne proizvode in storitve zavrne ravno zaradi nastajanja v tiskarni, kar očitno kaže na nekonsistentnost in arbitrarnost tožene stranke pri odločanju. Po mnenju tožeče stranke nedvomno izhaja iz izreka odločbe, da ima prijavitelj ob registraciji znamke za tiskarske izdelke, revije, zaščitene tudi vse storitve za oglaševanje, reklamiranje in založništvo, časnikarstvo, oblikovanje in objavljanje besedil, zbiranje podatkov iz medijev, nudenje informacij, objavljanje knjig, saj naj bi obstajala verjetnost zmede med potrošniki. Izhajajoč iz slednjega bi pomenilo, da bi lahko prišlo do zavajanja potrošnikov tudi, če bi imela starejša podobna znamka zavarovan proizvod avtomobile iz razreda 12, kasnejša znamka pa bi prijavila proizvode in storitve kot npr. luči za vozila (razred 11), rezervne dele in ostala vozila podobna avtomobilom ter motorna kolesa (razred 12) vlečne vrvi za avtomobile (razred 22), avtomobilske tepihe (razred 27) itd., ker so domnevno vsi navedeni proizvodi in storitve podobnih proizvodov avtomobila ter bi bili po tem takem zaščiteni že s samim proizvodom in bi morala biti zaradi tega kasnejša znamka v vseh navedenih razredih zavrnjena. Širjenje podobnosti v tolikšnem obsegu na vse kakorkoli povezane proizvode in storitve pa je nesprejemljivo in zagotovo ni bil namen zakonodajalca. Meni torej, da je tožena stranka neupravičeno zavrnila registracijo znaka tožeče stranke za storitve iz razredov 35 in 41. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke v delu, kjer se prijava znamke zavrne za nekatere proizvode in storitve v razredu 16: izpisi iz računalniških baz v tiskani obliki, razglednice, uporabniški priročniki, učbeniki, učna sredstva (razen naprav) ter v celoti v razredu 35 in 41 oziroma podrejeno odpravo odločbe v zavrnjenem delu in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v daljšem odgovoru na tožbo navaja, da je v izpodbijani odločbi ugotovila, da sta znak znamke prijavitelja in prej registrirani znamki vložnika ugovora tako podobni, da bi, ker se nanašajo na nekatero enako in podobno blago iz razreda 16 NK in na nekatere enake in podobne storitve iz razreda 35 in 41 NK, za to blago in te storitve v javnosti obstajala verjetnost zmede, pri čemer bi verjetnost zmede vključevala verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. S tem so bili podani pogoji za delno zavrnitev prijavljene znamke po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku v odgovoru na tožbo soglaša z razlogi tožene stranke. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Predmet obravnavanega upravnega spora je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila prijavo znamke tožeče stranke za blago in storitve iz razreda 16, 35 in 41 NK, zaradi ugotovljene podobnosti znaka tožeče stranke z znakoma stranke z interesom (vložnik ugovora) in podobnosti med prijavljenim blagom in storitvami z blagom vložnika ugovora. Zavrnitev je utemeljila na podlagi točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Po tej določbi se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanaša znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti.

Ugotovitve o podobnosti znakov med strankami niso sporne, sporna pa je ugotovljena podobnost med blagom in storitvami. Splošno pravilo je, da uživa registrirana znamka varstvo le glede identičnega ali podobnega blaga. Tožeča stranka očita toženi, da je to pravilo uporabila preveč razširjeno in presplošno, glede na dejstvo, da ima stranka z interesom registriran le skromen obseg proizvodov. Pojmovanje podobnosti, da je preseženo, ker iz devetih proizvodov tožena stranka širi podobnost na precejšen obseg proizvodov in storitev iz razreda 16, 35 in 41 NK.

Uvodoma glede na ugovor tožeče stranke, ki ga ta izpeljuje iz obsega prijavljenega blaga, sodišče meni, da zgolj dejstvo primerjave obsega prijavljenega blaga in storitev, z obsegom blaga vložnika ugovora, ne pripelje do ugotovitve pravno-relevantnega dejstva v zadevi, ki bi utemeljeval tožbeni ugovor. Relevantno v zadevi je in s tem sodišče sledi toženi stranki, da ima znamka vložnika ugovora visoko stopnjo distinktivnosti, saj za prijavljeno blago funkcionira kot znamka in ne opisna znamka, zato se je kriterij soodvisnosti med podobnostjo znakov in blaga/storitev, ki ga je uveljavila sodba Sodišča ES C-39/97 v danem primeru lahko apliciral. V primeru CANON KABUSHIKI KAISHA v. METRO GOLDWYN-MAYER je Sodišče ES navedlo merila, ki se upoštevajo pri presoji podobnosti blaga ali storitev. Pri presoji podobnosti blaga ali storitev je treba upoštevati vse relevantne dejavnike, med drugim naravo blaga, končne uporabnike, metode uporabe in njihovo komplementarnost ali konkurenčnost. S tem je postavilo pomembno pravilo, po katerem sta podobnost med znamkama in podobnost blaga in storitev odvisna kriterija. Nizka stopnja podobnosti med blagom se lahko kompenzira z visoko stopnjo podobnosti med znamkama. To pomeni, da je registracijo neke znamke treba zavrniti, čeprav je podobnost med blagom zelo majhna, če sta si znamki zelo podobni (predvsem če je prejšnja znamka zaradi svojega ugleda zelo razlikovalna, kar pa v obravnavanem primeru ni primer). Blago in storitve si morajo biti dejansko podobne. Ugotovitve v smislu (ne) podobnosti primerjanega blaga ali storitev se ne smejo oblikovati abstraktno, ampak vedno v okviru dejanskega stanja, predvsem pa odvisno od stopnje podobnosti med znaki in dojemanja povprečnega potrošnika. V danem primeru je, kot je razvidno iz razlogov tožene stranke, na odločitev v največji meri vplivalo dejstvo, da gre za izrazito skoraj identična znaka. V kolikor bi bilo primerjano blago oziroma storitve popolnoma različno, zgolj podobnost med znakoma ne bi vodila v ugotovitev o podobnosti blaga in storitev. V takem primeru bi zavrnitev ne mogla temeljiti na točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Namreč kljub identičnosti znamk z zelo razlikovalno naravo je nujno dokazati podobnost blaga in storitev. Zavedati se je treba, da močne znamke blaga ne napravijo podobnega, temveč zgolj stopnjujejo obstoj verjetnosti zmede.

Navedenim teoretičnim izhodiščem je sledila tudi tožena stranka. V postopku ugotavljanja enakosti/podobnosti je uporabljala enake kriterije, ne glede na to ali je primerjala blago/blago, storitve/storitve oziroma blago/storitve. Uporabila je kriterije namena; ugotavljala kdo so ponudniki oziroma izvajalci storitev in ugotavljala dojemanje potrošnikov oziroma uporabnikov teh storitev oziroma blaga. Za sporno blago in storitve je opredelila tisto, ki se med seboj dopolnjuje oziroma si je komplementarno do take mere, da ga je treba šteti za podobno. Pri tem je kot komplementarno štela tisto blago in/ali storitve, med katerim obstaja tesna povezanost, tako da lahko potrošniki mislijo, da je za njihovo proizvodnjo oziroma izvedbo odgovorno isto podjetje. V čem je ta tesna povezanost je v izpodbijani odločbi obrazložila, sodišče pa njenim razlogom v celoti sledi (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišče, kot je razvidno že iz zgornjih navedb, ne soglaša z ugovorom, da v zadevi tožena stranka ne bi smela izhajati iz meril, navedenih v zadevi ES C 39/97, ker da se nanaša predvsem na ugled. Gre za sodbo, ki postavlja splošne kriterije za ugotavljanje (ne)podobnosti blaga in storitev. Primer iz te sodbe res obravnava tudi ugled, vendar v tej sodbi sodišče najprej določa splošne kriterije, potem pa jih aplicira na dani primer, v katerem je bil obravnavan tudi ugled znamke. Sodba vsebuje kriterije, uporabljive za katerikoli primer in jih sodišče ES kot tudi Urad za harmonizacijo na notranjem trgu uporablja v vseh primerih ugotavljanja podobnosti blaga in storitev in ne samo v primerih uglednih znamk.

Tožeča stranka ugovarja, da je tožena stranka podala napačne ugotovitve o podobnosti njenega blaga (izpisi iz računalniških baz, uporabniški priročniki, učbeniki) z blagom vložnika ugovora. Meni, da niso podobni glede na kriterije prodaje, saj se nekateri res prodajajo v knjigarnah, vendar pa se revije in periodika prodajajo v kioskih; videokasete, računalniške igre, CD-romi pa na drugem oddelku kot učna sredstva in učbeniki. Različen je tudi kraj nastanka, saj učna sredstva ne nastajajo v istih uredništvih. Nadalje namen ni isti, ker so učbeniki namenjeni zgolj izobraževanju, revije, videokasete, računalniške igre pa večinoma nimajo izobraževalnega učinka, ampak zgolj zabavni. Sodišče njenemu ugovoru ne more slediti. Primerjava oziroma dejstva, ki jih navaja tožeča stranka, so glede na postavljene kriterije tožene stranke neustrezni in preozki. Tožena stranka je razložila, kako pojmuje komplementarnost (komplementarno si je blago in/ali storitve, med katerimi obstaja tesna povezanost, tako da lahko potrošniki mislijo, da je za njihovo proizvodno oziroma izvedbo odgovornost isto podjetje). V tem kontekstu pa ozko razlaganje in razčlenjevanje kriterijev, kot jih je razložila tožeča stranka, ne more pripeljati do zaključkov, kot jih je naredila. Poleg navedenega splošnega, glede na obravnavan ugovor sodišče ugotavlja, da po kriteriju prodaje sama tožeča stranka ugotavlja, da mesta prodaje blaga obeh nosilcev identičnih znamk niso ravno različna. Ne soglaša pa sodišče tudi z njeno trditvijo, da namen, kot je ugotovila tožena stranka, ni isti. Nameni obravnavanih proizvodov se namreč tudi po mnenju sodišča deloma prekrivajo (drži tudi razlog tožeče stranke), saj ni moč trditi, če že sledimo njeni trditvi, da so učbeniki namenjeni zgolj izobraževanju, da imajo revije, videokasete, računalniške igre pa zgolj namen zabave. Gre vsaj za prekrivanje namenov, ki ga ima blago obeh imetnikov, torej za povezavo, ki ustreza ugotoviti komplementarnosti.

Nadalje tožeča stranka ugotavlja, da učinek iz razreda 16 tudi ne more biti razširjen na razred 35 in 41 NK. Namreč, če bi hotel ugovornik to zaščito, bi moral registrirati tudi storitve iz razreda 35 in 41. Na navedeno sodišče odgovarja, da dejstvo, da se znaki nanašajo na različne razrede, ni pomembno, saj je način razvrstitve blaga in storitev administrativno opravilo, medtem ko je vprašanje podobnosti stvar materialnega prava. Tožeča stranka ugovarja tudi, da so v teh razredih res storitve, ki so namenjene nastajanju revij in ostalim dodatnim dejavnostim, ki se v zvezi z revijami vršijo, vendar jih ni mogoče šteti za povezane. Gre za isto panogo (časnikarstvo, založništvo), kar pa še ne pomeni podobnosti. Sodišče v zvezi s tem ugovorom soglaša z vsemi razlogi tožene stranke in ugotovljenimi dejstvi, da podobnost obstaja iz razlogov glede na navedene kriterije. Upoštevati je potrebno kraj proizvodnje, izvajanje storitev in namen proizvodov. Ugotovljena podobnost pa utemeljuje tudi verjetnost zmede v javnosti. Na primerjavo, ki jo postavlja tožeča stranka (avtomobili, servisiranje avtov, rezervni deli) sodišče odgovarja z že navedenim. Podobnost blaga ali storitev je soodvisna od stopnje podobnosti znakov. Stopnja razlikovalnosti, ki jo daje znak blagu oziroma storitvam, vpliva na ugotovitev o podobnosti blaga oziroma storitev. V primeru kot obravnavan, je zaradi enakosti obeh znakov, pri čemer sta znaka vložnika ugovora zelo razlikovalna glede na prijavljeno blago, tožena stranka lahko ugotovila tudi širok krog podobnega blaga in storitev.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.