Jedro

Trditev o tem, da je bila med tožencema v resnici sklenjena prodajna in ne darilna pogodba oziroma da je slednja zato navidezna, je (v danem kontekstu) trditev o pravno-relevantnih dejanskih okoliščinah.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločalo zgolj o podrednem zahtevku na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, medtem ko je iz same obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je presojalo tudi utemeljenost primarnega zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe (in ker je ob tem ugotovilo, da ni utemeljen, bi ga moralo posledično zavrniti), zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako je takšna odločitev v nasprotju z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP, v skladu s katero lahko o podrejenem zahtevku sodišče odloča zgolj takrat, ko spozna - torej o tem odloči - da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v 3. točki izreka tako, da se zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice v korist prvotožene stranke zavrne; - razveljavi v 2. in 4. točki izreka in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v ostalem pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 7.3.2011 ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo glede polovičnih solastninskih deležev na parc. št. 510/3 k.o. in št. 511 k.o. X sklenila prvotoženka kot darovalka in drugotoženec kot obdarjenec (1. točka izreka), navidezna in zato med njima nima učinka, odločilo, da se prodajna pogodba, ki sta jo istega dne in glede istega predmeta kot pri darilni pogodbi sklenila prvotoženka kot prodajalka in drugotoženec kot kupec, razveljavi (2. točka izreka) ter da je dolžan drugotoženec tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo na polovičnih solastninskih deležev na parc. št. 510/3 k.o. in št. 511 k.o. X vknjižila lastninska pravica v korist prvotožene stranke (3. točka izreka).

Zoper zamudno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 1. odstavku 339. člena in 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožil drugotoženec, ki je predlagal njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedel je, da lahko v primerih, ko tožnik uveljavlja primarne in podredne tožbene zahtevke, sodišče izda zamudno sodbo glede podrednega zahtevka le hkrati z izdajo zavrnilne sodbe glede primarnega zahtevka. Ker sodišče prve stopnje tega v konkretnem primeru ni upoštevalo (izdalo je zamudno sodbo glede podrednega zahtevka na razveljavitev prodajne pogodbe), je kršilo načelo dispozitivnosti. Zahtevek na ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev prodajne pogodbe ni sklepčen, saj določbe 20. do 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, na katere se sklicuje tožnik, zanju ne predstavljajo ustreznega pravnega temelja. Tožnik nadalje tožbe na razveljavitev prodajne pogodbe zaradi kršitve predkupne pravice upoštevaje določbo prvega odstavka 512. člena OZ ni vložil v roku šestih mesecev (odkar naj bi izvedel za prodajno pogodbo). Iz tožbenih navedb je razvidno, da je za prodajno pogodbo izvedel v septembru 2009, medtem ko je tožbo vložil v decembru 2010, kar je prepozno. Tožba pa je nesklepčna tudi glede 1., 2. in 3. primarnega tožbenega zahtevka, saj so vsa dejstva, ki jih tožnik navaja, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil (darilna pogodba in zemljiškoknjižni izpiski). Tudi trditev, da je bila med toženima strankama dejansko sklenjena prodajna pogodba in ne darilna, je v nasprotju z omenjenimi dokazi. Tožnik v tej smeri ni predložil nobenega dokaza, zaradi česar je tožba nesklepčna. Ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna prvotožena stranka s tožnikom glede predmetnih nepremičnin skleniti kupoprodajno pogodbo, bi lahko posledično ugotovilo le, da darilna pogodba ni bila fiktivna in da prodajna pogodba ni bila sklenjena (tudi glede podrednega zahtevka pod točko 2 bi moralo izdati zavrnilno sodbo). Glede darilne pogodbe bi bil lahko mogoč le zahtevek na razveljavitev. Kadar je prenos opravljen nezakonito v materialno-pravnem smislu, je mogoče stanje sanirati le z izbrisno tožbo, zaradi česar je nezakonit (in nesklepčen) zahtevek pod 3. točko izreka, saj tožnik nima zakonske podlage za njegovo postavitev.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo poudarila, da je v tožbenih navedbah prišlo do očitne pisne pomote, saj je informacijo o tem, da je prišlo na solastninskem deležu prvotoženke do vknjižbe lastninske pravice v korist drugotoženca, dobila v mesecu septembru 2010 in ne leta 2009. Da gre za očitno pisno pomoto, izhaja tudi iz vseh predloženih listin. Zato je bila njena tožba vložena pravočasno. Tožeča stranka je predlagala dokaze, da med tožencema ni bila sklenjena darilna temveč prodajna pogodba. Slednja kot solastnik ima tudi pravni interes ter aktivno legitimacijo, da se pri njeni solastni nepremičnini vzpostavi prvotno zemljiškoknjižno stanje. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in drugotoženi stranki v plačilo naloži vse stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene navedbe, da je tožba glede zahtevka na ugotovitev navideznosti (in posledične neučinkovitosti) darilne pogodbe z dne 22.12.2009 nesklepčna ter da je trditev o navideznosti darilne pogodbe v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, niso utemeljene. Trditev o tem, da je bila med tožencema v resnici sklenjena prodajna in ne darilna pogodba oziroma da je slednja zato navidezna (in kot taka v skladu z določbo prvega odstavka 50. člena OZ nima učinka, zaradi česar ne drži pritožbena trditev, da bi bil lahko v zvezi z darilno pogodbo postavljen le zahtevek na razveljavitev), je (v danem kontekstu) trditev o pravno-relevantnih dejanskih okoliščinah (iz katerih ob upoštevanju določb materialnega prava izhaja utemeljenost postavljenega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v okviru 1. točke izreka izpodbijane zamudne sodbe). Ker toženca na tožbo nista odgovorila, je potrebno te navedbe šteti za resnične (kot je to v izpodbijani sodbi pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje). Takšne trditve se torej štejejo za resnične, ne da bi zato morali obstajati dokazi (izostanek dokazov tudi sicer nima nobene povezave z vprašanjem sklepčnosti tožbe). Pri tem tudi ne drži, da so s strani tožeče stranke predloženi dokazi (listina o darilni pogodbi in zemljiškoknjižna izpiska) v nasprotju s to osnovno trditvijo. Predložene listine namreč tudi približno ne izključujejo trditve, da sta toženca kljub sestavi in podpisu darilne pogodbe (ki naj bi bila zgolj navidezna v smislu, da z njune strani ni obstajala resnična volja za njeno sklenitev) v resnici sklenila kupoprodajni dogovor. Enako velja glede pritožbene trditve, da je bila darilna pogodba (v smislu zunanjega videza dogovora tožencev, ki naj bi prekrival prodajno pogodbo) sklenjena v skladu z zakonitimi predpisi. Prav tako zavrnitev zahtevka na sklenitev kupoprodajne pogodbe prvotožene stranke s tožnikom glede istih solastninskih deležev v ničemer ne narekuje ugotovitve, da darilna pogodba ni bila navidezna. Ker obravnavani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je odločalo zgolj o podrednem zahtevku na razveljavitev kupoprodajne pogodbe (v okviru 2. točke izreka izpodbijane zamudne sodbe), medtem ko je iz same obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je presojalo tudi utemeljenost primarnega zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe (in ker je ob tem ugotovilo, da ni utemeljen, bi ga moralo posledično zavrniti), zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v izpodbijani sodbi je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo), prav tako je takšna odločitev v nasprotju z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP (v skladu s katero lahko o podrejenem zahtevku sodišče odloča zgolj takrat, ko spozna - torej o tem odloči - da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen). V tem delu je bilo zato potrebno izpodbijano sodbo v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti (in sicer glede obeh tožencev, saj sta ta dva kot sopogodbenika enotna sospornika) ter vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče najprej odločati o utemeljenosti primarnega zahtevka in ga v primeru, če bo spoznalo, da ni utemeljen, zavrniti ter šele nato odločati o podrejeno postavljenem zahtevku (pri tem pa se bo moralo opredeliti tudi do navedb drugotožene stranke o zamudi roka za vložitev zahtevka po 512. členu OZ).

Drži pa tudi pritožbeni očitek, da upoštevaje tožbene trditve materialno-pravna podlaga, ki bi tožnika upravičevala od drugotoženca zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, v skladu s katerim bi se na predmetnih (polovičnih solastninskih) deležih vknjižila solastninska pravica v korist prvotožene stranke, ne obstaja (aktivna oziroma pasivna stvarna legitimacija pa sta odvisni od materialno-pravnih upravičenj). Kot pravilno opozarja pritožba, lahko upravičenec v primerih, ko naj bi bila vknjižba določene pravice neveljavna iz materialno-pravnega razloga, vloži (v skladu z določbo 243. člena ZZK-1) »le« izbrisno tožbo (s katero zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov). Ker je sodišče prve stopnje glede tega zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno v skladu z določbo 358. člena ZPP odločitev v 3. točki izreka izpodbijane sodbe spremeniti tako, da se zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice v korist prvotožene stranke zavrne.

Zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških (4. točka izreka) in bo o njih ter o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP), pri čemer bo moralo upoštevati okoliščino, da je odmero stroškov tožeče stranke (v okviru sicer razveljavljene 4. točke izreka izpodbijane sodbe) pogojevalo z njihovo priglasitvijo v 15-dnevnem v roku od prejema sodbe.