Jedro

Presoja razlogov o okoliščinah v zvezi s silobranom.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ ter mu izreklo kazen trinajst let zapora. V to kazen mu je vštelo pripor od 24.05.1999 od 00.10 ure dalje. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade postavljene zagovornice pa je odločilo, da ti stroški bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je deloma ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na deset let zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Višji državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da je zahteva neutemeljena. Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, v bistvu pa izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj skuša prepričati, da je oškodovanec z držalom metle napadel obsojenca, zaradi česar je ta potem ravnal v silobranu. Sodišče je namreč ugotovilo, da ni dokazov za tak napad in to ugotovitev tudi obrazložilo. Ugotavlja, da zatrjevane kršitve postopka ni, glede dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica se v zahtevi sklicuje na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storili obe nižji sodišči: prvostopenjsko sodišče s tem, ker naj ne bi "upoštevalo in ocenjevalo trditve obtoženca, da ga je oškodovanec napadel s štilom metle": drugostopenjsko sodišče pa s tem, "ker se naj ne bi opredelilo do te okoliščine". V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica oškodovančev napad z držalom metle izpostavlja iz dveh razlogov: najprej zato, ker gre po njenem mnenju za okoliščino, ki je pomembna pri "ugotavljanju krivde obtoženca" in ki lahko bistveno vpliva na oceno njegovega ravnanja (domnevno v smislu protipravnosti); meni pa tudi, da bi morali nižji sodišči takšen oškodovančev napad ovrednotiti tudi v smislu povoda za nadaljnje dogajanje oziroma "kot tisti dražljaj, ki se zdi dovolj razumljiv in verjeten in ki je vplival na nastanek kaznivega dejanja", kar je pomembno za odmero kazni.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba najprej pojasniti, da mora sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov (7. odstavek 364. člena ZKP). Če ne navede razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče pa je v obrazložitvi svoje odločbe dolžno presoditi navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Če tega ne stori, je prav tako podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kolikor se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo.

Iz obrazložitve sodb nižjih sodišč izhaja, da sta se obe določno opredelili do obsojenčevega zagovora, v katerem je zatrjeval, da ga je oškodovanec napadel in da je dejanje storil v samoobrambi ter da sta obrazloženo zavrnili zagovor v smeri silobrana, ki v obravnavanem primeru predstavlja odločilno dejstvo. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bilo na kraju dejanja najdeno odlomljeno držalo metle, ki ga je po izjavi obdolženca imel v rokah oškodovanec, kateremu ga je obdolženec vzel oziroma naj bi oškodovancu odletel med prerivanjem. Isto sodišče je tudi ugotovilo, da je bil 50-letni oškodovanec, visok 168 cm in težak 50 kg, po naravi miren in tih človek. Glede obsojenca, visokega 175 cm in težkega 76 kg, ki je treniral borilno veščino taekwando in bil v dobri fizični kondiciji, pa je ugotovilo, upoštevaje mnenje izvedenca psihiatra, da v primeru preprek reagira silovito in agresivno. Upoštevalo je tudi mnenje izvedenca medicinske stroke, iz katerega izhaja, da so poškodbe oškodovanca nastale zaradi številnih, zelo močnih, topih udarcev z obuto nogo, ki so bili usmerjeni v glavo, zatilje in telo oškodovanca, ko je ta že ležal na tleh. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi navedenih okoliščin ocenilo, "da ni mogoče govoriti o neizogibno potrebni obrambi s strani obdolženca" in izrecno izključilo obstoj silobrana. V povezavi z okoliščinami, ki jih ugotavlja izpodbijana sodba, je njene razloge mogoče razumeti v tem smislu, da je obsojenčevo ravnanje predstavljalo zgolj povračilni udarec oškodovancu potem, ko je njegov napad že prenehal. Oškodovancu je namreč med prerivanjem z obsojencem izpadlo iz rok držalo metle, nakar je obsojenec oškodovanca z udarcem roke zbil na tla in mu šele zatem na že opisan način povzročil hude telesne poškodbe, zaradi katerih je oškodovanec na kraju dejanja umrl. Višje sodišče je pritožbene navedbe zagovornice, v katerih se je sklicevala na silobran, obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene in se pridružilo oceni prvostopenjskega sodišča, ki je obstoj silobrana izključilo. Razlogi višjega sodišča, da ni dokaza, da naj bi oškodovanec napadel obtoženca, ki so umeščeni med razloge, s katerimi je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbene navedbe o silobranu, je treba razumeti v tem smislu, da tudi višje sodišče zanika obstoj napada v času izvršitve dejanja, ki bi opravičeval oziroma terjal obsojenčevo obrambo.

Iz navedenega izhaja, da je bila pri presoji protipravnosti obsojenčevega ravnanja (silobran) oškodovančeva uporaba odlomljenega držala metle ugotovljena, upoštevana in obrazloženo ovrednotena.

Prezrta pa ni bila niti v zvezi z odmero kazni. Glede na veliko nesorazmerje med oškodovančevim ravnanjem ter obsojenčevim silovitim in brutalnim napadom na oškodovanca, ležečega na tleh, ki je temu sledil, ta okoliščina ni bila neposredno omenjena kot olajševalna okoliščina. Upoštevana pa je bila posredno, s tem, da je sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da so bile obsojenčeve sposobnosti obvladovanja in razumske presoje v času storitve dejanja zmanjšane, vendar ne bistveno. S tem je sodišče posredno sledilo tudi strokovnemu mnenju izvedenca psihiatra, ki je upošteval, da je bil obsojenec napaden in da sta morebitni strah in občutek fizične ogroženosti poleg ostalih okoliščin tudi vplivala na obsojenčeve sposobnosti razumske presoje in obvladovanja ravnanja, čeprav ne bistveno. Tudi višje sodišče, ki je obsojencu kazen znižalo glede na njegovo mladost in na njegov osebnostni razvoj, ki še ni povsem zaključen, se je strinjalo, da so bile v postopku na prvi stopnji olajševalne okoliščine pravilno ugotovljene.

Z navedbami, da je neprimeren zaključek višjega sodišča, da ni dokazano, da je držalo metle prinesel oškodovanec in da tudi ne bi bilo mogoče z dopolnitvijo dokaznega postopka ugotoviti izvora tega predmeta, vložnica zahteve izpodbija dejansko stanje, ki pa ne more biti predmet reševanja v okviru tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe. Ker bi bilo s plačilom povprečnine ogroženo vzdrževanje obsojenca, ki je na prestajanju daljše zaporne kazni, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine.