Jedro

Iz določb 48. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec, ki je v postopku, v zvezi s katerim mu je bila dodeljena BPP, uspel in pridobil premoženje, vrniti prejeti znesek BPP, vse do zneska, ki ga je v uspešnem postopku pridobil. Iz sklepa o dedovanju, opr. št. D 626/2007 z dne 16. 8. 2016, ki je postal pravnomočen dne 18. 10. 2016, izhaja, da je tožnik med drugim pridobil solastninski delež do 1/6 na nepremičninah parc.št. 765/6, 65/2, 65/3 in *119/0, vse k.o. ... ter solastninski delež do 1/72 na nepremičnini parc.št. 255/1 k.o. ... S pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, je na Republiko Slovenijo prešla terjatev do povračila stroškov, ki so bili pred tem izplačani iz proračunskih sredstev iz naslova BPP. To pomeni, da je od takrat dalje (torej od dne 18. 10. 2016) nastala tožnikova obveznost vračila sredstev, izplačanih iz proračunskih sredstev v višini 508,09 EUR. Določba 48. člena ZBPP namreč govori o pridobitvi premoženja. Premoženje, ki ga je tožnik pridobil v zapuščinskem postopku, pa je bilo tudi več vredno od višine stroškov izplačanih iz proračunskih sredstev za BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu (v nadaljevanju toženka), je z odločbo opr. št. Bpp 342/2015 z dne 8. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločilo, da je tožnik dolžan plačati znesek 508,09 EUR, ki je bil izplačan iz sredstev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), na račun tega sodišča, v roku 30 dni od vročitve izpodbijane odločbe, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka pojasnila, da je bila tožniku z odločbo, opr.št. Bpp 342/2015 z dne 20. 1. 2016, v zapuščinskem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. D 626/2007, odobrena redna BPP v obliki oprostitve plačila stroškov postopka. Toženka nadalje ugotavlja, da je bil v tem postopku 16. 8. 2016 izdan sklep o dedovanju, ki je postal pravnomočen 18. 10. 2016, in da je tožnik na podlagi tega sklepa pridobil lastninsko pravico do 1/6 na nepremičninah parc.št. 765/6, 65/2, 65/3 in *119/0, vse k.o. ... Po javno dostopnih podatkih GURS-a znaša skupna vrednost njegovih deležev na teh nepremičninah 15.822,34 EUR. Tožnik je po zgoraj navedenem sklepu pridobil tudi lastninsko pravico do 1/72 na nepremičnini parc.št. 255/1 k.o. ... Po javno dostopnih podatkih GURS-a znaša vrednost njegovega deleža na tej nepremičnini 21,14 EUR. Iz sklepa o dedovanju še izhaja, da je tožnik podedoval tudi neregistriran osebni avtomobil znamke Renault, neregistrirano tovorno vozilo znamke Mercedes - Benz letnik 1976, nadalje do 1/3 v izreku sklepa o dedovanju navedene premičnine in do 1/3 denarnih sredstev v višini 5.007,51 EUR.

3. Toženka ugotavlja, da so bili iz proračunskih sredstev, namenjenih za BPP, dne 2. 11. 2016 na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. D 626/2007 z dne 1. 6. 2016, plačani stroški sodnemu izvedencu A. A. za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 508,09 EUR.

4. Toženka je na podlagi teh ugotovitev in skladno z določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z izpodbijano odločbo odločila, da mora znesek 508,09 EUR, ki je bil izplačan iz proračunskih sredstev namenjenih za BPP, poravnati tožnik, saj je v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, uspel in pridobil premoženje najmanj v višini 15.843,48 EUR (pridobljen solastninski delež do 1/6 na nepremičninah parc.št. 765/6, 65/2, 65/3 in *119, vse k.o. ... ter solastninski delež do 1/72 na nepremičnini parc.št. 255/1 k.o. ...). Obrazložitev toženka sklene z ugotovitvijo, da izterjava sredstev od nasprotne stranke iz naslova stroškov postopka ni mogoča, saj je bila tožniku dodeljena BPP za zapuščinski postopek, v katerem se o povrnitvi stroškov ni odločalo.

5. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. V tožbi navaja, da je sicer res, da je po pokojnem očetu dedoval konec leta 2016, vendar mu je bilo v letu 2017 s prisilnimi izterjavami vse podedovano premoženje odvzeto. Podedovanega premoženja ni mogel uživati niti en dan, saj ni imel dostopa do deležev nepremičnin. Sklicuje se na zadeve pod opr. št. P 118/2018 in P 17/2013 glede uporabnine. Tožbi je priložil izpodbijano odločbo in potrdilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 10. 11. 2023 o svoji začasni nezaposljivosti.

6. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7. Sodišče je stranki tega postopka v vabilu na narok za glavno obravnavo, ki ga je razpisalo za 13. 12. 2023, seznanilo, da lahko v skladu z drugim odstavkom 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odloči tudi na podlagi pisnih vlog strank in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki obravnavi pisno odpovesta. Po prejemu vabila na narok za glavno obravnavo je toženka z dopisom z dne 22. 11. 2023 sodišču sporočila, da soglaša, da sodišče odloči brez glavne obravnave in da se glavni obravnavi odpoveduje, medtem ko je tožnik z e-sporočilom z dne 6. 12. 2023 sodišču predlagal, da glavno obravnavo, razpisano za dne 13. 12. 2023, preloži. Navedel je, da je vabilo na razpisan narok za glavno obravnavo prejel šele 6. 12. 2023, poleg tega pa imajo dne 13. 12. 2023 njegovi trije šoloobvezni otroci zdravstvene in šolske obveznosti, zato se naroka ne more udeležiti. Ker je sodišče po pregledu vročilnic ugotovilo, da je med vročitvijo vabila tožniku in dnem razpisane glavne obravnave manj kot 15 dni, je tožnikovemu predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo ugodilo in ga preložilo na 10. 1. 2024. Po prejemu vabila je tožnik z dopisom z dne 29. 12. 2023 sodišče obvestil, da se razpisanega naroka ne more udeležiti, da pa se glavni obravnavi odpoveduje. Navedel je še, da v primeru, če bo sodišče razsodilo v njegovo škodo, naproša za odlog plačila obveznosti ali za njihovo obročno plačilo na 10 obrokov, saj sta tako on kot tudi njegova žena začasno nezmožna za delo in prijavljena pri zavodu za zaposlovanje.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožniku z odločbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Bpp 342/2015 z dne 20. 1. 2016, odobrena BPP v obliki oprostitve plačila stroškov postopka v zapuščinskem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. D 626/2017. Prav tako med strankama ni sporno, da so bili iz proračunskih sredstev, namenjenih za BPP, dne 2. 11. 2016 na podlagi sklepa, opr. št. D 626/2007 z dne 1. 6. 2016, plačani stroški sodnemu izvedencu A. A. za izdelavo izvedenskega mnenja, v višini 508,09 EUR. Tožnik ne oporeka ugotovitvi toženke, da je na podlagi sklepa o dedovanju opr. št. D 626/2007 z dne 16. 8. 2016, ki je postal pravnomočen dne 18. 10. 2016, med drugim pridobil solastninski delež do 1/6 na nepremičninah parc.št. 765/6, 65/2, 65/3 in *119/0, vse k.o. ..., ter solastninski delež do 1/72 na nepremičnini parc. št. 255/1 k.o. ..., katerih skupna vrednost po javno dostopnih podatkih GURS-a znaša 15.843,48 EUR. V obravnavanem primeru pa je sporno, ali je tožnik dolžan povrniti 508,09 EUR, ki so bili izplačani iz proračunskih sredstev, namenjenih za BPP, saj ugovarja, da mu je bilo podedovano premoženje odvzeto v letu 2017 po nekaj mesecih od takrat ko ga je podedoval in da podedovanega premoženja ni mogel uživati niti dneva, ker ni imel dostopa do deležev nepremičnin. Z drugimi besedami, po presoji sodišča tožnik ugovarja, da nima premoženja, iz katerega bi poravnal dolgovani znesek.

10. Prvi odstavek 48. člena ZBPP določa, da je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V nobenem primeru se od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Izjema od te dolžnosti vrnitve je določena v drugem odstavku 48. člena ZBPP, ki določa, da upravičenec do BPP ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, kar pa za obravnavni primer ne velja.

11. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je toženka seznanila tožnika s tem, da mora vrniti znesek v višini 508,09 EUR, ki je bil izplačan iz proračunskih sredstev in mu pojasnila, da je ta njegova obveznost nastala zato, ker je v postopku, v zvezi s katerim mu je bila dodeljena BPP, pridobil premoženje. Z dopisom z dne 23. 5. 2017, nato ponovno z dopisom z dne 19. 10. 2017, in še z dopisom z dne 8. 12. 2017 ga je pozvala, naj se v zvezi s to obveznostjo vračila sredstev oziroma v zvezi z ugotovitvami in zaključki toženke, izjavi. Tožnik se je na poslane dopise odzval šele 19. 1. 2018, ko je predlagal obročno odplačilo zneska 508,09 EUR v devetih mesečnih obrokih ter ob tem navedel, da mora preživljati ženo in tri otroke, da pa ima tudi 300,00 EUR rednih tekočih stroškov. Toženka je tožnika vabila tudi na zaslišanje za dne 16. 5. 2018, na katerem bi lahko navajal dejstva in predlagal dokaze, vendar tožnik na zaslišanje ni pristopil. 12. Sodišče pojasnjuje, da skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Po določbi 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Citirana določba se torej nanaša na prepoved navajanja novih dejstev in novih dokazov v zvezi z materialnopravnim dejanskim stanjem, na katerem temelji izpodbijani upravni akt. 13. Tožnik prvič šele v tožbi navaja, da mu je bilo podedovano premoženje odvzeto po v letu 2017 le nekaj mesecev po tem, ko ga je podedoval in da podedovanega premoženja ni mogel uživati niti dneva, ker ni imel dostopa do deležev nepremičnin. Takih navedb v upravnem postopku vse do izdaje izpodbijane odločbe, t.j., do dne 8. 9. 2020, ni podal, čeprav je to možnost imel. Navedeni tožbeni ugovori zato v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, saj bi jih tožnik lahko uveljavljal že v upravnem postopku, v tožbi pa tudi ni navedel upravičenega razloga, zakaj jih ni mogel navesti v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Poleg tega so njegovi tožbeni ugovori tudi neizkazani, saj za svoje trditve v tožbi ni predložil nobenih dokazov.

14. Ne glede na to, pa sodišče pojasnjuje, da so tožbeni ugovori tudi sicer neutemeljeni. Iz citiranih določb 48. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec, ki je v postopku, v zvezi s katerim mu je bila dodeljena BPP, uspel in pridobil premoženje, vrniti prejeti znesek BPP, vse do zneska, ki ga je v uspešnem postopku pridobil. Iz sklepa o dedovanju, opr. št. D 626/2007 z dne 16. 8. 2016, ki je postal pravnomočen dne 18. 10. 2016, izhaja, da je tožnik med drugim pridobil solastninski delež do 1/6 na nepremičninah parc.št. 765/6, 65/2, 65/3 in *119/0, vse k.o. ... ter solastninski delež do 1/72 na nepremičnini parc.št. 255/1 k.o. ... S pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, je na Republiko Slovenijo prešla terjatev do povračila stroškov, ki so bili pred tem izplačani iz proračunskih sredstev iz naslova BPP. To pomeni, da je od takrat dalje (torej od dne 18. 10. 2016) nastala tožnikova obveznost vračila sredstev, izplačanih iz proračunskih sredstev v višini 508,09 EUR. Določba 48. člena ZBPP namreč govori o pridobitvi premoženja. Premoženje, ki ga je tožnik pridobil v zapuščinskem postopku, pa je bilo tudi več vredno od višine stroškov izplačanih iz proračunskih sredstev za BPP. Po javno dostopnih podatkih GURS-a znaša namreč skupna vrednost njegovih deležev na teh nepremičninah 15.843,48 EUR.

15. V skladu z določbo tretjega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je lahko tožnik s svojimi idealnimi (solastninskimi) deleži na prej navedenih nepremičninah samostojno razpolagal (jih odsvojil, obremenil ipd.) brez soglasja drugih solastnikov, in to vse od pravnomočnosti sklepa o dedovanju, t.j. od 18. 10. 2016, dalje, kar pa pomeni, da je bil kot imetnik stvarne pravice upravičen, da lahko to premoženje na kakšen pravnoposlovni način unovči (npr. solastninske deleže proda ali da v najem itd.). Solastniško razmerje ne nepremičnini samo po sebi namreč ne predstavlja ovire za razpolaganje s tem premoženjem. Iz listin upravnega spisa je sicer razvidno, da je bila na tožnikovih solastninskih deležih do 1/6 na nepremičninah parc.št. 765/6, 65/2, 65/3 in *119/0, vse k.o. ..., na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr.št. I 558/2016 z dne 12. 1. 2017, ustanovljena hipoteka v zavarovanje terjatve 6.512,00 EUR s pripadki, ki je začela učinkovati z zaznambo izvršbe dne 13. 1. 2017, vendar pa sodišče pojasnjuje, da gre pri hipoteki za stvarno pravico (138. člen SPZ), ki ne posega v lastninsko ali solastninsko pravico, kar pomeni, da v pravnem prometu ni ovir za razpolaganje z nepremičnino. Razpolaganje z nepremičnino je v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kak drug pravno poslovni način unovči (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014 in sodba Upravnega sodišča I U 1575/2018-9 z dne 3. 10. 2018). Po določbi 2. člena SPZ gre pri hipoteki za eno izmed stvarnih pravic, za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur, zastavitelj pa lahko, kljub obstoju hipoteke, zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, jo obremeni z drugo stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, nadaljnje hipoteke) prav tako pa so zastavljena nepremičnina ali njeni deli lahko predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa). Vpisana hipoteka na solastniškem deležu na nepremičnini tako po presoji sodišča ni okoliščina, ki bi tožniku onemogočala njegovo razpolaganje ali uživanje, oziroma povedano še drugače, tožnikovi solastniški deleži na nepremičninah, ki so obremenjeni s hipoteko, niso izključeni iz njegovega premoženja. Tožnik je torej imel, vse od pravnomočnosti sklepa o dedovanju, opr. št. D 626/2007, t.j. vse od 18. 10. 2016 dalje, in tudi v času, ko je bila na njegovih solastniških deležih nepremičnin vpisana hipoteka, pravico do razpolaganja s temi deleži in zato ne drži njegova trditev, da premoženja ni mogel uživati niti dneva. Na podlagi navedenih dejstev je imela toženka podlago, da znesek, izplačan iz proračunskih sredstev, zahteva v povrnitev.

16. Sodišče še pojasnjuje, da v upravnem sporu ne more upoštevati tožnikovih predlogov, ki se nanašajo na odlog plačila obveznosti ali njeno obročno plačilo. Gre za dogovore o načinu vračila sredstev, ki jih bo lahko tožnik, na podlagi 43. člena ZBPP, predlagal in sklepal s toženko.

17. Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj je odločalo le na podlagi listin, obe stranki pa sta se strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).