Jedro

Prvostopno sodišče mora ob ugotovitvi mesta in poteka prometne nesreče, upoštevanju stanja in širine obeh cest ter vegetacije ob njej, zaradi katere je bila preglednost dejansko ovirana, poteka ovinka in ureditve prometnega režima na mestu prometne nesreče, oceniti ravnanje enega in drugega udeleženca prometne nesreče, ugotoviti v čem je podana protipravnost njune vožnje in kako je to vplivalo na nastanek obravnavanega trčenja. Sodišče prve stopnje pa je ob ocenjevanju pravilnosti oz. napačnosti izključno vožnje tožničinega vozila zaključilo, da je za prometno nesrečo in posledično nastala materialna škoda na vozilu tožeče stranke izključno odgovoren voznik tožničinega vozila. Dokazni postopek pa ni tekel tudi v smeri ugotavljanja pravilnosti oz. napačnosti vožnje zavarovanca tožene stranke. Šele po skrbni oceni pravilnosti vožnje zavarovanca tožene stranke pred prometno nesrečo, ob upoštevanju, da je civilnopravna odgovornost širša in strožja od kazenskopravne odgovornosti bo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je premoženjska škoda, ki je nastala tožeči stranki, izključna posledica protipravne vožnje voznika tožničinega vozila. V primeru ugotovitve nespoštovanja cestnoprometnih predpisov tudi s strani zavarovanca tožene stranke, pa bo potrebno po pretehtanju teže obeh kršitev in ob uporabi 178. čl. ZOR oceniti velikost prispevnega deleža pri nastanku škode in razmejiti njuno odgovornost za škodo v obravnavani prometni nesreči.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo gmotne škode v višini 121.125,00 SIT s pripadki, ker je zaključilo, da je za prometno nesrečo odgovoren sam voznik vozila tožeče stranke, ki je nepravilno vozil po levi strani cestišča. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V konkretnem primeru bi sodišče moralo pri razsojanju uporabiti čl. 178 ZOR, ki predpisuje, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti oziroma, če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Niti izvedenec prometne stroke, niti sodišče se nista ukvarjala s tem, zakaj naj bi bil samo tožnik izključno odgovoren za nesrečo. Niti sodišče, niti izvedenec nista ugotavljala, kateri člen takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa bi se moral v konkretnem primeru uporabiti glede ugotavljanja krivde obeh udeležencev za prometno nesrečo. Člen 50 prej navedenega ZTVCP je v I. odst. določal, da mora voznik na križišču ali pri srečanju z drugim vozilom pustiti mimo vozilo, ki prihaja iz njegove desne strani. Po mnenju tožeče stranke je v tem primeru veljalo pravilo desnega. Tožnik je prihajal po cesti, ki se je nahajala na desni strani zavarovanca tožene stranke in bi torej ta moral pustiti mimo tožnikovo vozilo. Niti izvedenec, niti sodišče se nista opredelila, ali je mesto, kjer se je zgodila prometna nesreča križišče, ali velja pravilo desnega, ali gre celo za prednostno cesto, kdo je imel v tem konkretnem primeru prednost pri vožnji. Izvedenec se je v svojem mnenju spustil zgolj v tehnično možnost preprečitve prometne nesreče, ni pa, kot je že bilo poudarjeno, obdelal tudi pravne vidike vožnje, to je kdo je imel prednost v konkretnem primeru. Tudi če bi stali na stališču, da je res tožeča stranka preveč vozila po levi strani vozišča, še to ne pomeni, da je izključno odgovorna za prometno nesrečo. Ali bi v primeru, če bi tožeča stranka takrat prehitevala kakšnega drugega udeleženca v prometu in bi vozila popolnoma po levi strani vozišča, zavarovanec tožene stranke lahko zapeljal na to cesto in ne bi upošteval pravilo desnega in bi prav tako prišlo do trčenja v vozilo, ki bi prehitevalo pred seboj vozečega drugega udeleženca po levi strani. Po pritožnikovem mnenju je v konkretnem primeru podana najmanj obojestranska krivda za škodni dogodek, čeprav meni, da je za škodni dogodek izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke, ki ni upošteval pravilo desnega. Zato bi dejansko stanje nedvomno bilo dopolniti s tem, da bi se moral izvedenec cestnoprometne stroke izjasniti tudi glede tega, za kakšno cesto oz. križišče je šlo in kdo je v tem primeru imel prednost. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnikov očitek napačne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje pri razsojanju ni pravilno uporabilo določila čl. 178 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je utemeljen.

I. odst. 178. čl. predpisuje, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, pri čemer v slučaju obojestranske krivde vsak imetnik motornega vozila odgovarja za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde, kot to določa II. odst. istega člena. Zaradi tega je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo pravno odločilna dejstva in tudi sprejelo napačen materialnopravni zaključek.

Citirano določilo ureja situacijo, ko se v prometni nesreči srečata dva imetnika motornih vozil, kot nevarnih stvari, dva objektivno odgovorna subjekta. V takem primeru je objektivna odgovornost imetnika nevarnih stvari izključena, na njeno mesto pa stopi krivdna odgovornost. Navedeno določilo torej uzakonja načelo izključitve objektivne odgovornosti v primeru konkurence imetnikov nevarnih stvari. Med obema udeležencema veljajo splošna načela o krivdni odgovornosti. Treba je ugotoviti, koliko je kateri od udeležencev povzročil škode. Tako se odškodnina porazdeli v sorazmerju s krivdo.

Prvostopno sodišče je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da je dne 25. 7. 1992 okoli 17.30 ure prišlo do trčenja med osebnim vozilom tožeče stranke znamke Yugo 45, kateremu je bil pripet lahki priklopnik in ki ga je upravljal tožničin mož in osebnim avtomobilom zavarovanca tožene stranke znamke Yugo 45 Koral na lokalni cesti iz smeri stanovanjske hiše P. 70 proti križišču za lokalno cesto P.. Ob ocenjevanju pravilnosti izključno vožnje tožničinega vozila je zaključilo, da je za prometno nesrečo in posledično nastalo materialno škodo na vozilu tožeče stranke, izključno odgovoren voznik tožničinega vozila, ki je nepravilno vozil po levi strani cestišča, čeprav ni bilo ovire, zaradi katere ne bi mogel peljati ob desnem robu in ni bilo vzroka zaradi katerega bi moral voziti po levi strani. Tako je kršil določila cestnoprometnih predpisov, ki določajo, da mora voznik voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje, oziroma čim bližje desnemu robu vozišča. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopnega sodišča, da je bila vožnja voznika tožničinega vozila nepravilna oziroma protipravna, ker je kršil I. in II. odst. 41. čl. v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP, Ur. list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/91), ki predpisujeta, da mora vozilo voziti po desni strani vozišča v smeri vožnje,oziroma čim bližje desnemu robu vozišča in na tolikšni razdalji od njega, da glede na hitrost vozila, prometne razmere ter stanje in lastnosti ceste ne ogroža drugih udeležencev v prometu in se ne izpostavlja nevarnosti. Vendar pa sodišče prve stopnje sploh ni ocenjevalo pravilnosti vožnje drugega udeleženca prometne nesreče. Prvostopna sodba glede njegove morebitne prekršitve cestnoprometnih pravil sploh nima zaključkov. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja preuranjenost materialnopravnega sklepa prvega sodišča, da je za prometno nezgodo izključno odgovoren sam voznik osebnega avtmobila tožeče stranke, saj dokazni postopek ni tekel tudi v smeri ugotavljanja pravilnosti oziroma napačnosti vožnje zavarovanca tožene stranke in seveda vzročne zveze. Prvostopno sodišče bi namreč moralo ob ugotovitvi odločilnih dejstev oceniti ravnanje enega in drugega udeleženca prometne nesreče, ugotoviti v čem je podana protipravnost njunega ravnanja in kako je to vplivalo na nastanek obravnavanega trčenja. V kolikor bi tovrstne elemente ugotovilo tudi na strani zavarovanca tožene stranke, bi moralo oceniti velikost njegovega prispevnega deleža pri nastanku obravnavane škode.

Neocenjen pa ni ostal samo način vožnje zavarovanca tožene stranke, temveč sodišče prve stopnje niti ni natačno opredelilo lokacijo same prometne nesreče. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razbrati, da je sodišče štelo, da do prometne nesreče ni prišlo v obliki črke "Y" speljanem križišču lokalne ceste P., po kateri je iz smeri stanovanjske hiše P. 70 vozil voznik tožničinega vozila, ter lokalne ceste, po kateri je iz smeri B.J. pripeljalo vozilo zavarovanca tožene stranke. Takšni zaključki pa so najmanj preuranjeni, pa tudi v nasprotju z dokazi. Križišče je površina, na kateri se križata ali združujeta dve cesti ali več (čl. 10 takrat veljavnega ZTVCP). Kakšna je ta površina,oz. kaj vse se še smatra za križišče je stvar dejanskih ugotovitev. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo, zakaj šteje, da do prometne nezgode ni prišlo v križišču, čeprav tožnik to ves čas zatrjuje in čeprav to tudi iz fotografij izhaja takšna možnost. Tudi izvedenec prometne stroke je v mnenju (list. št. 19 spisa) navedel, da se obe cesti na mestu nezgode združita pod kotom 51 in da je v času nezgode v samem križišču, kjer so se po trčenju zaustavili vozili, stala in ovirala preglednost velika in gosta cipresa. Tudi iz ostalih izvajanj izvedenca je zaslediti, da naj bi prišlo do nezgode v križišču. Nenazadnje je opomniti tudi na vsebino predloga za uvedbo postopka o prekršku voznika tožničinega vozila z dne 11. 8. 1992, iz katere izhaja, da voznik vozila tožeče stranke, ki je peljal po lokalni cesti iz smeri stanovanjske hiše P. 70 proti križišču z lokalno cesto P., v križišču v neposredni bližini stanovanjske hiše P. 58, ni vozil po desni strani vozišča v smeri vožnje in se je s sprednjim delom vozila zaletel v prednji desni del osebnega vozila, ki ga je upravljal zavarovanec tožene stranke, ki je pripeljal po lokalni cesti iz smeri B.J.in zavijal desno na lokalno cesto proti stanovanjski hiši P. 70. Ob pomanjkanju natančne opredelitve mesta trčenja obeh udeležencev prometne nesreče pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo prometnega režima na kraju prometne nesreče, na kar pritožnik prav tako utemeljeno opozarja. Prvostopno sodišče ni ugotavljalo, za kakšni cesti, oziroma križišče glede na ureditev prometa je šlo, torej ali je šlo za križišče enakovrednih cest, ali pa je šlo za križišče, v katerem je promet urejen s (svetlobnimi) prometni znaki, torej križišče prednostne in stranske ceste, kakšna prometna pravila so veljala za posameznega udeleženca oziroma, kdo je (oziroma ni) imel v konkretnem primeru prednost pri vožnji, kakšno je bilo stanje cestišča in preglednost na mestu nesreče (ali je bilo, zaradi visoke žive meje ob desnem robu ceste, po kateri je peljalo vozilo zavarovanca tožene stranke, ki je presegala višino obeh vozil, in visoke in goste ciprese v samem križišču, kjer sta se, kot je razvidno iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, po trčenju zaustavili vozili, v ovinku morebiti postavljeno sferično ogledalo).

Tako bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem obravnavanju odškodninskega zahtevka razčistiti naslednje okoliščine: Ob uporabi pravnega pravila 178. čl. ZOR bo moralo ob upoštevanju določbe čl. 158 ZOR, razmejiti ravnanje vsakega od udeležencev. To pa pomeni, da ne bo le ocenjevalo nepravilnosti tožnikove vožnje, ampak bo moralo oceniti tudi vožnjo drugega vozila. Da bo lahko napravilo to oceno, bo moralo ugotoviti, kje je prišlo do prometne nezgode, ker je od tega odvisno, katere predpise je prekršil en ali drugi (po ZTVCP, ki je veljal v času škodnega dogodka). Če bo ugotovilo, da se uporabljajo določbe 50. čl. ZTVCP (prednost pri vožnji v križišču) bo pač s tega zornega kota moralo ovrednotiti kršitve enega in drugega vozila. Razčistiti pa bo vsekakor moralo, ali je zavarovanec tožene stranke ravnal pravilno, ko je v nepreglednem križišču tik ob desnem robu, če ni imel prednosti(?), zavijal na prednostno(?) cesto. Pri ocenjevanju vožnje tožnika pa bo moralo upoštevati širino ceste in širino vozila in pa dejstvo, da se po ozkih cestah prav gotovo ne vozi tik ob robu, še posebno ne z vozilom s prikolico, ampak se uporabljajo pravila o srečanju vozil (čl. 56 ZTVCP).

Glede na obrazloženo je sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. odst. 370. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77).

O stroških, ki so tožeči stranki nastali z vložitvijo obravnavanega pravnega sredstva, bo odločalo sodišče s končno odločbo (III. odst. 166. čl. ZPP/77).

V ponovnem sojenju bo treba skrbneje in določno oceniti osnovne ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke glede mesta in poteka nesreče, kakor tudi glede možnosti njene preprečitve, po potrebi pa izvedenca tudi nepotrebno zaslišati, če bodo takšni predlogi strank.

Prvo sodišče bo moralo najprej sploh opredeliti mesto trčenja obeh vozil, sicer enakega tipa in dimenzij ter ugotoviti prometni režim na tem kraju, torej bo moralo najprej sploh opredeliti, ali je do trčenja prišlo že v fazi zavijanja avtomobila zavarovanca tožene stranke na cesto, po kateri je, sicer nepravilno po levi strani vozišča peljalo tožničino vozilo, torej, ko je vozilo zavarovanca tožene stranke po izvedenčevih ugotovitvah za okrog 1,2 metra prešlo preko navideznega roba ceste, po kateri je pripeljalo tožničino vozilo, torej že v križišču, opredeljenem v 24. točki 10. čl. ZTVCP, ali že izven križišča, ko je zavarovanec tožene stranke že zapeljal na svoj vozni pas, po katerem mu je sicer nasproti pripeljalo vozilo tožeče stranke, nato pa še presoditi tudi način vožnje zavarovanca tožene stranke (in ne samo voznika tožničinega vozila), torej ugotoviti, ali je ravnal tako, kakor bi v danih okoliščinah ravnal - kot je v navadi in kot se pričakuje - vsak drug razsoden in pazljiv voznik. To primerjavo pa bo lahko prvo sodišče pravilno opravilo šele ob pravilni ugotovitvi poteka prometne nesreče, upoštevanju stanja in širine obeh cest, ter vegetacije ob njej, zaradi katere je bila (v nasprotju z določbo 72. in 105. člena Zakona o cestah (Ur. list SRS, št. 38/81, 7/86, 37/87 in 2/88 ter določilom I. odst. 21. čl. ZTVCP) preglednost dejansko ovirana, poteka ovinka in ureditve prometnega režima na mestu prometne nezgode, in sicer s tem, ko bo ugotovilo, kaj zavarovanec tožene stranke ni ukrenil oziroma po čem se ni ravnal oziroma kaj bi moral ukreniti in po čem se ravnati, seveda tudi ob upoštevanju dejstva, da je civilnopravna odgovornost širša in strožja od kazenskopravne odgovornosti. Šele po skrbni oceni pravilnosti vožnje zavarovanca tožene stranke pred nesrečo bo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je premoženjska škoda, ki je nastala tožeči stranki, izključno posledica protipravne vožnje voznika tožničinega vozila. V primeru ugotovitve nespoštovanja cestnoprometnih predpisov tudi s strani zavarovanca tožene stranke, pa bo potrebno po pretehtanju teže obeh kršitev in ob uporabi 178. čl. ZOR oceniti višino prispevkov k nastanku škodnega dogodka in razmejiti njuno odgovornost za škodo v obravnavani prometni nesreči.