Jedro

Pri opravljanju vojaške službe v tujini gre za časovno omejeno opravljanje vojaške službe z drugačno vsebino dolžnosti in delovnih nalog, kot v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe v domovini, tak poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske pa utemeljuje tudi drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev odločb tožene stranke št. ... z dne 14. 11. 2014 in št. ... z dne 22. 1. 2015 ter zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati iz naslova premalo izplačane plače znesek 2.450,70 EUR in iz naslova premalo izplačanega dodatka za nevarne naloge znesek 1.500,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Odločilo je, da tožnica sama krije stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati 504,90 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 8- dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se v zvezi s pravilnostjo določitve nominalne osnovne plače tožnice za delo v tujini ni opredelilo do dolžnosti upoštevanja delodajalčevega dokumenta usmeritve A. z dne 9. 12. 2013 ter navodil B. Tožnica je z zatrjevanjem dejstev iz tega dokumenta utemeljevala svojo diskriminatorno obravnavo in opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke, ki je dolžna skrbeti za zakonitosti izdanih odločb o napotitvi in ukazov. Tožena stranka mora tožnico napotiti na mednarodno operacijo oziroma misijo (MOM) na enako formacijsko dolžnost, kot jo opravlja v domovini. Tožničina osnovna nominalna plača na MOM je bila neenaka nominalni osnovi primerljivih pripadnikov SV, napotenih na delo v tujini. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do umeščenosti nominalne osnovne plače tožnice po sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, opustilo je primerjavo s primerljivo formacijsko dolžnostjo. Izpodbijana sodba v tem delu tako ne vsebuje pravno odločilnih dejstev. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izpodbijano odločbo ni posegla v naziv, ki ga je tožnica pridobila v letu 2008. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do vprašanja, ali je tožena stranka pri odločanju o pravicah in dolžnosti tožnice upoštevala lastne predpise. Zato preizkus sodbe ni možen. Sodišče prve stopnje je tudi pavšalno zavrnilo tožničine trditve o napačni prevedbi nazivov pripadnikov SV v letu 2008, zato preizkus sodbe ni možen niti v tem delu. Tožnica v pritožbi nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni ovrednotilo dejstva, da je bil posameznim pripadnikom SV, ki so na misiji SVNKON ... KFOR zasedali formacijske dolžnosti z enakim poimenovanjem in primerljivimi nalogami, dodeljen po višini različen dodatek za nevarne naloge. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nespornega dejstva med strankama, da je pripadnica C.C., razporejena v II. motorizirano četo, celoten čas trajanja misije opravljala enake naloge v NPE kot tožnica, čeprav ni zadolžila specialne opreme in njena udeležba v bojnih četah ni bila mogoča. Iz izpovedi prič izhaja, da sprememb nevarnosti v času trajanja MOM ni bilo, zato zaključki sodišča prve stopnje o tem, da bi bilo podlaga za odločanje o dodelitvi dodatka za nevarne naloge dejstvo povečane nevarnosti, ne odražajo dejanskega stanja. Tožnica je zatrjevala enak in večji obseg nalog kot C.C., kar je potrdila tudi priča D.D. Tudi E.E., ki je naloge opravljal v NPE in ni zadolžil specialne opreme, je celoten čas misije prejemal dodatek 750,00 EUR. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, ki upravičenost do dodatka veže na tožničino razporeditev v NPE. Iz dokaznega postopka izhaja, da so delo voznika, voznika administratorja ali administratorja štirje pripadniki, razporejeni v MOTČ, opravljali v NPE in prejemali dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR. Gre za dvojna merila in diskriminatorno obravnavo tožnice. Sodišče prve stopnje bi glede na izpoved F.F., ki je dopustil možnost, da so drugi vozniki na misiji prejemali višji dodatek zaradi morebitne dodelitve v MOTČ, moralo zaslišati G.G. ali zahtevati plačilne liste pripadnikov SVNKON ... KFOR na mestih voznik, administrator ali voznik administrator. Ni pravilen zaključek, da so izpovedi zaslišanih prič skladne z listinskimi dokazi. Tako po zakonodaji kot po dejansko opravljenih nalogah so vsi pripadniki te misije, ki so opravljali naloge z enakim poimenovanjem formacijskih dolžnosti, upravičeni do enake višine dodatka za nevarne naloge. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

5. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno in ustrezno obrazložilo, izpodbijana sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, ali je tožena stranka pri določitvi tožničine plače za čas misije upoštevala vse relevantne predpise. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica upoštevala tako določbe Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe) in Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe). Tudi v okviru odločanja o tožničinem zahtevku, da ji pripada za 250,00 EUR višji dodatek za nevarne naloge, se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih okoliščin. Kot bistveno je namreč štelo, da je bila tožnica razporejena v notranjo organizacijsko enoto NPE, poimensko navedena pripadnica SV C.C. pa je bila razporejena v 2. MOTČ in bi v primeru povečane nevarnosti šla v bojno četo, tožnica pa ne. Sodišče prve stopnje je kot odločilno štelo tudi dejstvo, da tožnica ni dokazala, da je opravljala naloge, za katere Uredba v 9. členu določa dodatek v višini 750,00 EUR. Pravilnost zavzetih stališč pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnica smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje G.G. in pridobitev plačilnih list pripadnikov SVNKON ... KFOR na formacijskih dolžnostih voznik, administrator in voznik administrator. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in spremembe), vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, s čimer je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015 in VIII Ips 144/2013).

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedena dokazna predloga zavrnilo iz utemeljenih razlogov, saj je tožena stranka priznala dejstvo, da je bil dodatek za nevarne naloge posameznim pripadnikom SV priznan v različni višini kljub temu, da so zasedali formacijske dolžnosti z enakim poimenovanjem. Za pripadnika SV E.E. in C.C., ki ju je tožnica poimensko navajala v postopku, je tožena stranka v spis vložila tudi odločbi, iz katerih prav tako izhaja to dejstvo. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo določbe pravdnega postopka. Razloge za zavrnitev tega in drugih dokaznih predlogov, s katerimi pritožbeno sodišče, kot že navedeno, soglaša, pa je sodišče prve stopnje navedlo v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

9. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odločb tožene stranke št. ... z dne 14. 11. 2014 in št. ... z dne 22. 1. 2015, s katerima je bila tožnici določena nominalna osnovna plača za čas misije H. (tujina) od 19. 10. 2014 do 30. 4. 2015, in utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka iz naslova razlike v plači ter dodatka za nevarne naloge. Tožnica trdi, da bi ji tožena stranka v tem času morala izplačevati plačo, višjo za tri plačne razrede ter za 250,00 EUR višji dodatek za poveljevanje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

10. Kot bistvene je treba izpostaviti naslednje ugotovitve in dejstva, ki izhajajo iz prvostopenjske sodbe: - tožnica je bila z ukazom št. ... z dne 11. 11. 2014 za čas od 29. 10. 2014 do 30. 4. 2015 napotena na opravljanje vojaške službe H. (tujina), za ta čas razporejena na formacijsko dolžnost nižji vojaški uslužbenec, ki se opravlja v uradniškem nazivu vojaški uslužbenec V. razreda, z ukazom pa je bilo določeno, da bo opravljala dela in naloge kot vojak za administrativne zadeve voznik; - na podlagi navedenega ukaza je bila tožnici izdana odločba z dne 14. 11. 2014, s katero ji je bila določena plača v nominalnem znesku 1.522,24 EUR po stopnji nominalne osnove 051, ki je osnova za izračun plače, med drugim pa ji je bil določen tudi dodatek za nevarne naloge v višini 500,00 EUR.

11. Ker je bila tožnica kot pripadnica SV napotena na opravljanje nalog v tujino, ji je tožena stranka plačo in dodatke utemeljeno določila skladno z Uredbo. Ta na podlagi 98.c člena ZObr namreč ureja način določanja plače, dodatke k plači, vrste povračil in nadomestil pripadnikom, ki v miru opravljajo vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. V Prilogi 1 Uredbe so navedene nominalne osnove za opravljanje vojaške službe oz. službe izven države za izračun plače za posamezno formacijsko dolžnost oz. naziv, in za nižjega vojaškega uslužbenca V. razreda se določi osnovna plača po stopnji nominalne osnove 051. Skladno z določbo 19.a člena Uredbe se ne glede na Prilogo 1 Uredbe od 1. junija 2013 do 31. avgusta 2016 za izračun plače za opravljanje vojaške službe oziroma službe izven države uporabljajo naslednje nominalne osnove za delo v tujini: za stopnjo nominalne osnove 051 znaša vrednost 1.522,24 EUR.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določitev višine plač pripadnikov SV za delo doma in v tujini v pristojnosti tožene stranke, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se sodišče moralo opredeliti do same umeščenosti nominalne osnovne plače tožnice v sistemizaciji delovnih mest. Notranja organizacija dela in vrednotenje posameznih delovnih mest je vedno v pristojnosti delodajalca, v primeru tožene stranke pa gre za še bolj specifičen primer - gre za Slovensko vojsko, ki je odgovorna za varnost države, v konkretnem primeru je izvajala obveznosti, prevzete v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Sodišče se zato ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje tožene stranke in njeno vrednotenje posameznih delovnih mest. Pri opravljanju vojaške službe v tujini gre za časovno omejeno opravljanje vojaške službe z drugačno vsebino dolžnosti in delovnih nalog, kot v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe v domovini, tak poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV pa utemeljuje tudi drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima (tako Vrhovno sodišče RS v sodbah, opr. št, VIII Ips 203/2013 z dne 11. 11. 2013 in VIII ps 186/2013 z dne 25. 11. 2013). V zvezi s tem je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izpodbijanima odločbama ni posegla v naziv, ki ga je tožnica pridobila v letu 2008 - s tema odločbama je namreč ob upoštevanju formacijske dolžnosti, na katero je bila tožnica razporejena, in določb Priloge 1 Uredbe, določila nominalni znesek plače, ki tožnici pripada za čas dela v tujini na formacijski dolžnosti nižji vojaški uslužbenec V. razreda.

13. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, tožnica svoj zahtevek utemeljuje le na podlagi primerjave plače, ki je določena za njeno formacijsko dolžnost in dolžnost štabnega vodnika, in trdi, da je delo njene formacijske dolžnosti v tujini premalo plačano. Kot navedeno, je v pristojnosti tožene stranke, kako bo ovrednotila delo posamezne formacijske dolžnosti in v svojih notranjih aktih določila plačo zanje. Tožena stranka je dokazala, da je tožnici določila takšno plačo, kot pripada formacijski dolžnosti, na katero je bila tožnica razporejena z ukazom z dne 11. 11. 2014. Tožnica ni zatrjevala, da je prejemala nižjo plačo kot pripadniki SV na enaki formacijski dolžnosti, kar bi eventuelno lahko pomenilo neenako obravnavo. Tožnica tudi ne zatrjuje, da je v času napotitve na misijo opravljala dela višje vrednotene dolžnosti, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje in kar bi prav tako eventuelno lahko bila podlaga za utemeljenost njenega denarnega zahtevka. Glede navedb o tem, da je bistvo problema v napačni prevedbi delovnih mest v letu 2008, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da tožnica ne more utemeljevati svojega zahtevka s tovrstnimi trditvami. V zvezi s prevedbo je tožnica namreč imela možnost sodnega varstva, a ga ni izkoristila.

14. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici z izpodbijanima odločbama določila pravilno nominalno osnovo plače in pri tem upoštevala relevantne določbe ZObr in Uredbe, ki določata višino plače za pripadnike SV, napotene na opravljanje vojaške službe v tujino.

15. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ne pripada dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR. To vrsto dodatka določa 9. člen Uredbe, ki pri tem taksativno našteva notranje organizacijske enote oziroma naloge, za izvajanje katerih je pripadniku SV upravičen do tega dodatka. Glede na navedeno je pri presoji upravičenosti do (višjega) dodatka za nevarne naloge bistveno predvsem, v katero notranjo organizacijsko enoto je razporejen posamezen pripadnik SV in ne ali je bil posamezen pripadnik SV razporejen na formacijsko dolžnost z enakim poimenovanjem, za kar se tožnica zavzema v pritožbi.

16. Kot že navedeno, je bila tožnica razporejena v notranjo organizacijsko enoto NPE, za katero 9. člen Uredbe predvideva dodatek v višini 500,00 EUR. C.C. in E.E., ki ju tožnica v pritožbi posebej navaja, pa sta bila razporejena v MOTČ, ki je glede na prilogo B19 izvajala varovanje objektov, zaščito sil in preiskovanje območij/objektov. Za takšno vrsto nalog 9. člen Uredbe določa dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR. Enaki višini dodatka za nevarne naloge je določala tudi Sprememba odredbe o določitvi dodatkov v prilogi B19, ki je bila določena na podlagi izvedene analize razmer in pogojev, vezanih na delo, naloge in dolžnosti posameznih notranjih organizacijskih enot. Kot izhaja iz izpovedi prič, je bistveno to, da bi v primeru izrednih nevarnosti morali pripadniki čet opravljati naloge v okviru čet QRF oz. hitro odzivnih sil, vključno z vožnjo bojnih vozil, medtem ko bi vozniki iz NPE (tudi tožnica) ostali v bazah. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na E.E., ki je bil glede na prilogo B26 razporejen v 1. MOTČ in je bil v času trajanja misije v okviru delovanja čet tudi premeščen na sever H. (tujina), kjer je bila povečana stopnja nevarnosti. C.C., ki je bila razporejena v 2. MOTČ (kot to izhaja iz priloge B26), sicer tedaj ni bila premeščena na sever H. (tujina), a je potrebno upoštevati tudi notranjo organizacijo dela tožene stranke (C.C. je bila še vedno razporejena v organizacijski enoti, za katero je bil predviden višji dodatek za nevarne naloge.) Kot že poudarjeno, se sodišče ne more spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke, ki s svojimi notranjimi akti določa, katera organizacijska enota bo opravljala posamezne zadolžitve na misiji, predvidi nevarnost posameznih nalog, določi formacijske dolžnosti, na katerih je priznan dodatek za nevarne naloge in določi tudi različno višino tega dodatka.

17. Tožnica tudi ni zatrjevala, da je dejansko opravljala dela, za katera Uredba oziroma Spremembe odredbe v prilogi B19 predvidevata dodatek v višini 750,00 EUR. Trdi le, da je v NPE opravljala enako delo kot drugi vozniki. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so vozniki, razporejeni v MOTČ, poleg dela v NPE opravljali tudi druga dela v četah in skupinah LMT, zaradi katerih so bili upravičeni do višjega dodatka. Nenazadnje pa zatrjevanje, da je C.C. vseskozi opravljala enako delo v NPE kot tožnica, kvečjemu lahko pomeni, da je omenjena pripadnica prejemala previsok dodatek za nevarne naloge, ne pa, da je tožnica upravičena do višjega dodatka - ki ji je bil, kot navedeno, določen v pravilni višini. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ta del tožničinega tožbenega zahtevka.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.