Jedro

Tožnik je nadzornemu svetu tožene stranke podal pisno izjavo, da odstopa z mesta direktorja tožene stranke. Nadzorni svet je soglašal z odstopom tožnika. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem podaje pisne izjave, brez spoštovanja trimesečnega odpovednega roka, ki je določen v individualni pogodbi. Prenehanje delovnega razmerja tožnika na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi v smislu 79. člena ZDR-1 bi bila mogoča in zakonita rešitev, do katere pa ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, saj je tožniku zaključila delovno razmerje brez upoštevanja trimesečnega odpovednega roka, ki je bil določen v pogodbi. Tožena stranka ni izkazala, da bi s tožnikom sklenila dogovor o krajšem odpovednem roku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo trimesečni odpovedni rok in za to obdobje reintegracijo in reparacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroke pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo sklep tožene stranke z dne 10. 12. 2013 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 10. 12. 2013 ni prenehalo zakonito (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za obdobje od vključno 11. 12. 2013 do 10. 3. 2014 prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco pri ZPIZ (II. točka izreka), za navedeno obdobje obračunati pripadajoče mesečno nadomestilo plače ob upoštevanju mesečnega bruto zneska 2.023,20 EUR in sicer za obdobje od 11. 12. 2013 do 31. 12. 2013 in bruto znesek 944,16 EUR za obdobje od 1. 1. 2014 do 9. 1. 2014, od bruto zneskov odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožena stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izdati potrdilo o številu neizkoriščenih dni rednega letnega dopusta za leto 2013 in obvestilo o odmeri sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2014 (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka krije sama svoje stroške postopka in je dolžna tožniku povrniti stroške v znesku 1.381,65 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne s stroškovno posledico oz. podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo na podlagi sporazuma, ker niso bili izpolnjeni pogoji za takšno prenehanje po 81. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj pravdni stranki nista pisno izjavili volje po sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Sporazum pomeni soglasje volj in volja tožnika je bila, da z dnem 10. 12. 2013 odstopi iz mesta direktorja tožena stranke. Tožnik je svojo voljo izrazil jasno in nedvoumno z navedeno pisno izjavo, tožena stranka se je z izraženo voljo tožnika strinjala in je z izjavo soglašala, saj je tudi sama imela interes in voljo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha. To svojo voljo je tožena stranka izrazila na jasen, nedvoumen in pisen način s sprejemom sklepov nadzornega sveta tožene stranke št. ... in ... z dne 10. 12. 2013. Tako ne more biti dvoma, da je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dosežen dne 10. 12. 2013, ko sta obe pogodbeni stranki svojo izjavo volje pisno izrazili. S tem je bilo v celoti zadoščeni predpisani zahtevi po obličnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2013. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 109/2004 in VIII Ips 288/2010, kjer se je opredelilo glede obličnosti sporazuma in da ni odločilno, da je sporazum vsebovan na eni (skupni) listini, saj praksa in teorija priznavata veljavnost sporazuma tudi za primer, ko stranki podata izjavo vsaka na svoji listini, saj je bistveno za njegovo veljavnost, da sta obe izjavi vsebinsko skladni in da je izpolnjena zahteva po pisni obliki. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je določba 10. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2011 jasna in nedvoumna in da je ni mogoče razumeti tako, da je trimesečni odpovedni rok dogovorjen izključno v korist tožene stranke. Tožena stranka se strinja, da je navedeno pogodbeno določilo jasno in nedvoumno, vendar je njegova vsebina med pravdnima strankama sporna (glede pravice do odpovednega roka). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo podrobno pojasnila namen, ki ga je zasledovala pri pripravi, sklenitvi in podpisu individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2011, predvsem v delu, ki se nanaša na trimesečni odpovedni rok. Ta odpovedni rok je bil dogovorjen izključno v interesu tožene stranke kot delodajalca in ne v interesu tožnika kot delavca. Tožena stranka si je s pogodbo zagotovila trimesečni odpovedni rok v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, iz razloga, da "čez noč" ne bi ostala brez poslovodne osebe, v primeru enostranske odpovedi pogodbe s strani poslovodne osebe. Namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe je bila torej zaščita interesov tožene stranke in ne tudi zaščita delavca. Priča C.C. je na zaslišanju jasno navedel, da predstavlja 10. člen pogodbe garancijo toženi stranki in ne tožniku, da tožena stranka ne ostane brez direktorja. Tudi tožnik je izpovedal, da o vsebini pogodbe s toženo stranko ni razpravljal in da je 10. člen pogodbe akceptiral kot je bil, torej pri sestavi vsebine tega člena ni imel nobenega posebnega namena. Zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil odpovedni rok iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjen v korist obeh strank in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na razlago o nejasnih pogodbenih določil v posebnih primerih, ki jih normira 83. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ni mogoče ugotoviti in razbrati na kakšni pravni in dejanski podlagi sodišče ugotavlja, da predstavlja individualna pogodba o zaposlitvi pogodbo z vnaprej natisnjeno vsebino oz. da gre za pogodbo, katere vsebina je bila pripravljena in predlagana s strani tožene stranke, tako da bi bilo moč njene določbe razlagati v korist tožnika. Tožena stranka je prepričana, da v primeru individualne pogodbe tožnika ne gre za tipsko pogodbo, ne za pogodbo, ki bi bila pripravljena in predlagana s strani tožene stranke, zato nejasnih pogodbenih določil ni moč razlagati v korist tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlog o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju, kot to neutemeljeno opozarja pritožbo. Sodišče prve stopnje na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. V kolikor tožena stranka ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, navedeno ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

Z navedbo, da je izpodbijana sodba v nasprotju z določili pogodbe o zaposlitvi, pritožba smiselno uveljavlja bodisi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, bodisi zmotno uporabo materialnega prava, to je zmotno uporabo določb pogodbe o zaposlitvi. Oba očitka sta neutemeljena. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje glede vsebine pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnikom, ne navaja ničesar, kar bi bilo v nasprotju z vsebino individualne pogodbe. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilno ugotovljeni obveznosti obeh strank iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi, to je obveznost tožnika, da lahko odstopi od pogodbe, ne da bi navedel razlog za svojo odločitev z odpovednim rokom 3 mesecev in obveznost tožene stranke, da tožniku preneha delovno razmerje po preteku odpovednega roka oz. v skladu z morebitnim dogovorom o krajšem odpovednem roku. Vsebino 10. člena individualne pogodbe o zaposlitvi kot materialnopravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je štelo, da je na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas odpovednega roka treh mesecev.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da je v predmetnem individualnem delovnem sporu med strankama sporno vprašanje vsebine in pravnih učinkov odstopne izjave tožnika, s katero je odstopil z mesta direktorja tožene stranke, upoštevajoč določbo 10. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ki ureja primer odstopa direktorja družbe, ne da bi navedel razloge za svojo odločitev; - da sta stranki v individualni pogodbi o zaposlitvi direktorja z dne 23. 6. 2011 (A2) v 10. členu določili: "direktor lahko odstopi od te pogodbe, ne da bi navedel razlog za svojo odločitev z odpovednim rokom treh mesecev. Po preteku odpovednega roka oz. v skladu z morebitnim dogovorom o krajšem odpovednem roku, mu preneha delovno razmerje v družbi"; - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2011, na delovnem mestu direktorja tožene stranke, za določen čas 4 let, od 1. 8. 2011 do 31. 7. 2015; - da je tožnik nadzornemu svetu tožene stranke dne 10. 12. 2013 podal pisno izjavo, da skladno z 10. členom individualne pogodbe o zaposlitvi in pripadajočim ankesom z dne 10. 12. 2013 odstopa z mesta direktorja tožene stranke (A3); - da je nadzorni svet tožene stranke na 40. redni seji dne 10. 12. 2013 glede pisne izjave tožnika sprejel sklep, da se seznanja z odstopno izjavo tožnika in jo sprejema (sklep št. ...), da soglaša z odstopom tožnika z mesta direktorja družbe in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha z dnem 10. 12. 2013 brez spoštovanja odpovednega roka, ki je v 10. členu individualne pogodbe o zaposlitvi določen v korist družbe (sklep št. ...); - da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem podaje pisne izpovedi dne 10. 12. 2013, brez spoštovanja trimesečnega odpovednega roka, ki je določen v 10. členu individualne pogodbe; - da je individualno pogodbo o zaposlitvi pripravila strokovna služba tožene stranke na mestni občini D. in sta jo tožnik in predsednik nadzornega sveta A.A. podpisala istočasno (list. št. 34 in 35); - da je predsednik nadzornega sveta A.A. 10. člen individualne pogodbe o zaposlitvi razumel v tem smislu, da je to garancija družbi, če bi direktor nenadoma želel oditi in da družba ne bi ostala brez direktorja.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ker nobena stranka ni pisno izjavila volje po sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Pri tem je ugotovilo, da je določba individualne pogodbe o zaposlitvi (10. člen) jasna in je nedvomno ni mogoče razumeti tako, da je trimesečni odpovedni rok dogovorjen izključno v korist tožene stranke. Protispisna je pritožbena navedba, da iz obrazložitve sodbe ni moč ugotoviti, čemu je sodišče štelo, da je vsebino individualne pogodbe pripravila in pregledala toženka, saj je navedeno izpovedal predsednik nadzornega sveta (da je individualno pogodbo pripravila strokovna služba na Mestni občini D.). Ker je za pripravo vsebine obravnavane individualne pogodbe o zaposlitvi poskrbela tožena stranka, bi tudi sicer bilo potrebno nejasna določila razlagati v korist druge stranke, to je tožnika, saj je šlo za pogodbo, ki je bila pripravljena od tožene stranke, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na 83. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

Po določbi 79. člena ZDR-1 lahko pogodbo o zaposlitvi stranki kadarkoli razveljavita s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo v posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (1. odstavek). Po 2. odstavku istega zakonskega določila je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Z zakonom predpisana pismena oblika sporazuma pomeni, da je obličnost pogoj veljavnosti razveze pogodbe o zaposlitvi. Sporazum se torej sklene v obliki zasebne listine, pri čemer niti ni nujno, da je vsebovana na eni (skupni) listini, saj praksa in teorija priznavata veljavnosti sporazuma (pogodbe, dogovora) tudi za primer, ko stranki podata izjavo vsaka na svoji listini, vendar v predmetnem sporu ne gre za tak primer.

Bistveno za veljavnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je, da sta obe izjavi vsebinsko skladni in da je izpolnjena zahteva po pisni obliki. Tožnik je podal odstopno izjavo z mesta direktorja družbe tožene stranke z dne 10. 12. 2013 in se pri tem skliceval na 10. člen individualne pogodbe o zaposlitvi in aneksa št. ... k individualni pogodbi o zaposlitvi direktorja. Tožena stranka je odstop direktorja sprejela še istega dne na seji nadzornega sveta in sklenila, da pogodbo o zaposlitvi in z njo povezano delovno razmerje tožnika v družbi preneha z istim dnem (10. 12. 2013), to je brez spoštovanja odpovednega roka, kot je v 10. členu pogodbe o zaposlitvi bil določen v korist družbe. Zmotno je stališče tožene stranke, da je potrebno določbo 10. člena pogodbe o zaposlitvi direktorja razumeti tako, da je bil odpovedni rok treh mesecev v 10. členu pogodbe o zaposlitvi določen le v korist družbe in ker se je družba odpovedala odpovednemu roku, je tožniku zakonito istega dne prenehalo delovno razmerje. Prenehanje delovnega razmerja tožnika na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi v smislu 79. člena ZDR-1 bi bila povsem mogoča in zakonita rešitev, do katere pa ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, saj je tožniku zaključila delovno razmerje brez upoštevanja trimesečnega odpovednega roka, ki je bil določen v 10. členu pogodbe, prav tako pa ni izkazala, da bi s tožnikom sklenila dogovor o krajšem odpovednem roku.

Zapis 10. člena individualne pogodbe o zaposlitvi tudi ni nejasen, kot zatrjuje pritožba, zato za njegovo razlago niso upoštevane določbe 83. člena OZ, pač pa je njegova vsebina postala med strankama sporna. Po določbi 1. odstavka 11. člena ZDR se glede sklepanja veljavnosti prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Vprašanje, katero določbo OZ bo sodišče uporabilo pri razlagi pogodbe, je pravno vprašanje - na to ne more vplivati okoliščina, da morebitna izbrana metoda razlage zahteva tudi ugotavljanje dejanskega stanja. Odločitev sodišča, da bo sploh ugotavljalo skupni namen ali pa, katera stranka je natisnila, pripravila oz. predlagala besedilo sporazuma, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava - to je določb 82. oz. 83. člena OZ. Če je pogodbeno določilo jasno in razumljivo, kar velja za konkretnem primer, potem za njegovo uporabo ni potrebno nobenih razlagalnih metod. Uporabi se tako kot je zapisano(1).

Na podlagi 1. odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o tem, da je določilo 10. člena individualne pogodbe jasno in nedvoumno: "Direktor lahko odstopi od pogodbe ne da bi navedel razloge za svojo odločitev, z odpovednim rokom treh mesecev, po preteku odpovednega roka oz. v skladu z morebitnim dogovorom o krajšem odpovednem roku, pa mu preneha delovno razmerje v družbi." Priznanje odpovednega roka treh mesecev glede na vsebino citiranega določila pa ni vezano zgolj v korist tožene stranke, kar zmotno zatrjuje pritožba, saj navedeno iz 10. člen individualne pogodbe ne izhaja. Ker tožena stranka tudi ni izkazala, da bi s tožnikom sklenila morebitni dogovor o krajšem odpovednem roku, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo trimesečni odpovedni rok in za to obdobje reintegracijo in reparacijo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 416/2009 z dne 11. 5. 2010.