Jedro

Pri zahtevku za vrnitev embalaže, ki ima trajno uporabo in ki bi jo moral prejemnik vrniti dobavitelju, gre za posodbeno razmerje, zato je tožbeni zahtevek, ki glasi na plačilo protivrednosti embalaže, preuranjen. Tožeča stranka utemeljeno lahko zahteva vrnitev embalaže, denarno vrednost embalaže pa bi tožeča stranka lahko zahtevala od tožene stranke šele v primeru, če bi se ugotovilo, da vrnitev embalaže v naravi ni več mogoča (ker je uničena, izgubljena ipd.).

Dokler pa taka nemožnost vrnitve sposojene embalaže ni zatrjevana in dokazana, pripada tožeči stranki le stvarnopravni zahtevek za vrnitev embalaže.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine, ki ga je vložila dne 12.6.1991, zahtevala od tožene stranke plačilo protivrednosti embalaže v višini 69.612,20 sit, v kateri je toženi stranki v letu 1987 dobavila pijačo. Po ugovoru tožene stranke je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ohranilo napadeni izvršilni sklep v veljavi in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija prvostopno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka, ker je prvostopno sodišče izdalo sodbo zoper toženo stranko Gostišče A.A., ki ni niti pravna niti fizična oseba. Gre za gostinski obrat, nosilka obrti pa je B.B. Pritožnica še navaja, da njen pravni prednik A.A. ni prejel tolikšne količine embalaže, kot to zatrjuje tožeča stranka, prav tako so cene za embalažo previsoke.

Tožeča stranka navaja v odgovoru na pritožbo, da pravna kontinuitete nosilca obtri ni sporna in prilaga listinske dokaze, iz katerih je razvidna količina in vrsta izdobavljenega blaga.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Pri zahtevku za vrnitev embalaže, ki ima trajno uporabo in ki bi jo moral prejemnik vrniti dobavitelju, gre za posodbeno razmerje, zato je tožbeni zahtevek, ki glasi na plačilo protivrednosti embalaže, preuranjen. Tožeča stranka utemeljeno lahko zahteva vrnitev embalaže, denarno vrednost embalaže pa bi tožeča stranka lahko zahtevala od tožene stranke šele v primeru, če bi se ugotovilo, da vrnitev embalaže v naravi ni več mogoča (ker je uničena, izgubljena ipd.).

Dokler pa taka nemožnost vrnitve sposojene embalaže ni zatrjevana in dokazana, pripada tožeči stranki le stvarnopravni zahtevek za vrnitev embalaže. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da obstaja pogodbena pravica tožnika do alternativnega zahtevka. Svojo pripravljenost, da sprejme namesto embalaže ustrezno denarno nadomestilo, bi tožeča stranka lahko uveljavila le na ta način, da bi dodala k svojemu tožbenemu zahtevku tozadevno izjavo o pooblastilu na izbiro (facultas alternativa) po členu 409 in 410 zakona o obligacijskih razmerjih. V takem primeru bi sodišče toženki naložilo le vrnitev embalaže, toženka pa bi se lahko obveze po lastni odločitvi rešila s plačilom.

Prvostopno sodišče je zaradi navedenega zmotno uporabilo materialno pravo, ko je neutemeljeno odločilo o obligacijskopravnem zahtevku, prav tako bo moralo sodišče v ponovljenem postopku, v izogib kršitvi pravdnega postopka iz 83.člena ZPP, pravilno navesti toženo stranko, saj Gostišče A.A. kot gostinski obrat ne more biti stranka v pravdnem postopku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na členu 166/III ZPP.