Jedro

V postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora se skladno z drugim odstavkom 34. člena ZOPNI toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, le takrat, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni (več) mogoč. Nadomestni odvzem v obliki odvzema premoženja, ki ustreza vrednosti nezakonitega izvora, ali denarnega zneska, ki ustreza tej vrednosti, torej ni mogoč v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe (na primer odsvojitev premoženja).

Če je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na ožje družinske člane (med katere sodijo tudi zakonci oziroma izvenzakonski partnerji obsojencev kataloških kaznivih dejanj in njihovi starši - 8. točka 4. člena ZOPNI), velja domneva o brezplačnem prenosu takega premoženja nanje oziroma za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (6. člen ZOPNI). Gre za izpodbojno domnevo. Tožena stranka jo lahko izpodbije, če izkaže, da je za premoženje plačala dejansko vrednost. Na tožeči stranki kljub temu ostaja breme navajanja dejstev in dokazov, iz katerih izhaja domneva o brezplačnosti prenosa (tretji in drugi odstavek 27. člen ZOPNI).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdijo izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.702,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je premoženje nezakonitega izvora: – nepremičnina posamezni del 16 v stavbi št. 243, ID znak 0000-243-16, k. o. ..., v naravi stanovanje številka 16 v peti etaži na naslovu G. v izmeri 64,9 m2, last druge in tretje toženke vsake do 1/2 ter – drugo porabljeno premoženje prvega toženca v vrednosti 100.359,27 EUR (točka I/1 izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom).

2. V točki I/2 sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se nepremično premoženje, navedeno v prejšnji točki izreka, odvzame toženkama in s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije.

3. V točki I/3 izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožeči stranki plačati 100.359,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

4. Pravdne stroške tožene stranke v višini 13.098,78 EUR in 149,11 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej (točka II sodbe v zvezi z dopolnilnim sklepom).

5. S popravnim sklepom je popravilo očitne pisne napake v sodbi (opr. št. spisa P 977/2015-V namesto pomotno zapisanega P 977/2015-I; ter znesek oziroma vrednost drugega porabljenega premoženja, ki naj bi ga bil prvi toženec dolžan plačati tožeči stranki: 100.359,27 EUR namesto pomotno vpisanega 16.485,27 EUR).

6. Z dopolnilnim sklepom je odločilo o dodatnih stroških (pričnina), o katerih v sodbi še ni bilo odločeno.

7. Zoper vse tri odločbe vlaga pritožbo tožeča stranka in jih izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper vse tri tožence ter jim naloži v plačilo solidarno plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov. Popravni sklep naj spremeni tako, da bo v njem nepravilni znesek 16.485,37 EUR nadomeščen s pravilnim zneskom 100.359,27 EUR. Dopolnilni sklep pa naj se spremeni tako, da bodo dodatni pravdni stroški v višini 149,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloženi v plačilo toženi stranki. Podrejeno se zavzema za razveljavitev vseh treh odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 27. člen ZOPNI2, ko je presodilo, da tožnica ni izpolnila svoje procesne dolžnosti glede obstoja očitnega nesorazmerja iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI za prvega toženca. Pritožnica je namreč predložila finančno poročilo ODT K. o finančni preiskavi ter poročilo FURS, iz katerega izhaja razkorak med napovedanimi oziroma prijavljenimi dohodki in premoženjem prvega toženca. S tem je vzpostavila domnevo nezakonitega premoženja. Ugotovljeni znesek pomeni očitno nesorazmerje v luči določil 5. člena ZOPNI. Poročilo je javna listina, za katero po 224. členu ZPP velja resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno. Na tožencih je bilo dokazno breme, da to domnevo izpodbijejo, tako da dokažejo, da njihovo premoženje ni nezakonitega izvora. Z nepravilnim izvedeniškim mnenjem, na katerega se je oprlo sodišče, ta domneva ni izpodbita. Izvedeniško mnenje je po napotkih sodišča upoštevalo navedbe tožencev, ki jih je sodišče nekritično sprejelo, čeprav niso bile podprte z ustrezno dokumentacijo ali drugimi verodostojnimi dokaznimi viri. Nepravilno je bil zavrnjen dokaz z zaslišanjem davčnih inšpektoric, ki bi pojasnili metodo denarnega T izračuna in ugotovitve poročila FURS. Šele potem bi bila na mestu postavitev izvedenca.

Sodba je obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 14., 15. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker: sodišče ni zaslišalo predlaganih davčnih inšpektoric; ker je dalo napačna navodila izvedenki z vnaprejšnjo dokazno oceno izpovedb tožencev in prič; ker je izvedenki napačno postavilo nalogo – ni ji naročilo vzporedne izdelave dveh izračunov; ker je le pavšalno obrazložilo, zakaj je v celoti sprejelo izvedeniško mnenje in ni postavilo novega izvedenca; ker ni opravilo dokazne ocene po 8. členu ZPP in ker je prišlo v nasprotje samo s seboj (najprej je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju davčnih inšpektoric, nato ugotovilo, da tožnica ni izpolnila svoje procesne dolžnosti in dokazala očitnega nesorazmerja).

Zaradi neustreznega dokaznega postopka je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o očitnem nesorazmerju med toženčevim premoženjem in dohodki oziroma o njegovem premoženju nezakonitega izvora. Bistveni podatki niso ugotovljeni. Sodba je pomanjkljiva, v nasprotju z listinami v spisu, neustrezno obrazložena, vsebinsko neprepričljiva in arbitrarna.

Nepravilna v pravnem in dejanskem pogledu ter s procesnimi kršitvami je obremenjena tudi odločitev glede prenosa premoženja na povezani osebi. Tožnica je prenos nezakonito pridobljenega premoženja prvega toženca na toženki utemeljevala s tem, da sami nimata dovolj premoženja za nakup stanovanja v K. in je zato očitno, da jima je denar za nakup stanovanja zagotovil prvi toženec. Toženci bi morali izpodbiti domnevo, ki je bila vzpostavljena s poročilom ODT K. in FURS. Obrazložitev o tem je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče se je oprlo izključno na izpovedbe tožencev in treh prič, ki jim je nekritično sledilo. Zadovoljilo se je z izvedenkinim mnenjem, da je možno, da sta starša prihranila 62.300,00 EUR, upoštevajoč stranske zaslužke in skromen način življenja. Potreben je višji dokazni standard (prepričanje in ne verjetnost oziroma možnost). Dokazne ocene po 8. členu ZPP ni. Ni pojasnjeno, zakaj je verjelo tožencem in pričam; ni ugotovilo točnih zneskov, ki jih je družina porabila za svoje stroške, čeprav so se sklicevali na zapiske o porabi, a jih niso predložili. Ni obrazloženo, koliko sta starša prvega toženca zaslužila s postranskimi zaslužki, kaj pomeni skromno življenje in kakšno večjo vsoto sta privarčevala doma. Izpovedba druge toženke je bila evidentno prirejena potrebam pravde. Dokazna ocena v zvezi s prenosom premoženja prvega toženca na toženki je površna in pomanjkljiva, sodbe se ne da preizkusiti, dejansko stanje je zmotno ugotovljeno.

Zmotne so tudi ugotovitve sodišča o neargumentiranem prerekanju trditev tožene stranke glede pologov tretje toženke v letih od 2007 naprej. Zanikanje teh dejstev izhaja iz navedb tožnice. Toženka s trditvami, da je polagala gotovino, ni izpolnila svojega dokaznega bremena. Nasprotna presoja sodišča je zmotna. Obrazložitev v 59. točki sodbe je nepovezana in nejasna. Dejansko stanje v zvezi z gotovino in prihodki druge in tretje tožene stranke ter glede vira njunega premoženja je napačno ugotovljeno, sodba pa tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je napačna odločitev o stroških, saj bi morali biti skladno s 154. členom ZPP naloženi v plačilo tožencem.

Popravni sklep tožnica izpodbija v točki 1. in 3. izreka, v katerem je sodišče odločilo, da se nepravilni znesek 16.485,27 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 100.359,27 EUR. V celoti nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu in se sklicuje na obrazložitev pritožbe zoper sodbo. Pojasnjuje da je pravilni znesek, ki ga vtožuje zoper prvega toženca, 100.359,27 EUR.

8. Toženci so odgovorili na pritožbo. Predlagajo, naj jo pritožbeno sodišče kot prepozno zavrže, ker je vložena po izteku 15 dnevnega zakonskega roka, ki naj bi v tej zadevi veljal glede na 125. člen ZPP-E. Iz previdnosti podajajo še vsebinski odgovor na pritožbo tožeče stranke. Predlagajo, naj jo višje sodišče zavrne, ker je izpodbijana sodba pravilna, podrobno obrazložena in ni obremenjena z očitanimi procesnimi kršitvami. Argumentirano nasprotujejo pritožbenim navedbam, pritrjujejo nasprotni dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje ter ponovno opozarjajo na ključna ustavnopravna vprašanja, ki se v obravnavanem postopku sicer niso obravnavala, ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen že na drugih podlagah, in ki po njihovem mnenju dodatno utemeljujejo neutemeljenost tožbenega zahtevka. Pri tem ponavljajo svoje ugovore zastaranja, neustavnosti ZOPNI zaradi nedopustnih posegov v ustavno jamstvo lastnine, zaradi nedopustne retroaktivnosti, zaradi protiustavnega obrnjenega dokaznega bremena in o nesklepčnosti zahtevka za naložitev plačila prvemu tožencu, za kar v zakonu ni podlage. Vztrajajo tudi pri svojih navedbah, da v okviru določbe drugega odstavka 5. člena ZOPNI ni mogoče upoštevati potrošnje ter pri ugovorih, da v obravnavnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za opravo finančne preiskave, ker so bili dokazi tožeče stranke pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic. Zaradi nezakonite finančne preiskave se njeni izsledki ne bi smeli uporabiti v pravdi. Priglašajo svoje stroške pritožbenega postopka, ki naj jih povrne tožeča stranka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

9. Pritožba ni utemeljena.

O PRAVOČASNOSTI PRITOŽBE

10. Sodba je bila izdana 14. 3. 2018, to je po 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati ZPP-E.3 Po določbi tretjega odstavka 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe ZPP-E, nadaljuje pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem po določbah ZPP-E, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe ZPP-E, kot je primer v obravnavani zadevi. Za pritožbeni postopek, ki je postopek na drugi stopnji, torej že veljajo določbe ZPP-E. Nato je bil podan pravilen pravni pouk o tridesetdnevnem pritožbenem roku (po določbah novega ZPP-E). Pritožba, vložena znotraj tega roka, je pravočasna. Zato jo je pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo. Nasprotno naziranje tožencev v odgovoru na pritožbo pa je zavrnilo.

O NEDOPUSTNI RETROAKTIVNOSTI ZOPNI

11. Ustavno sodišče RS je razveljavilo prvi odstavek 57. člena ZOPNI zaradi ugotovljenega neskladja z drugim in prvim odstavkom 155. člena Ustave. Zakona zaradi protiustavnosti ni mogoče uporabiti, če je bilo kataloško kaznivo dejanje (po 10. točki 4. člena ZOPNI) izvršeno oziroma nepremičnina, za katero velja domneva o nezakonitem izvoru, pridobljena pred uveljavitvijo ZOPNI4. Relevanten je datum uveljavitve ZOPNI (29. 11. 2011) in ne datum, ko se je ZOPNI pričel uporabljati (29. 5. 2012), kot zmotno zatrjujejo toženci v odgovoru na pritožbo. V obravnavanem primeru je bil prvi toženec obsojen tudi za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki je bilo storjeno po uveljaviti ZOPNI (27. 12. 2011, med 10. 12. 2011 do 6. 2. 2012)5. Obravnavano stanovanje pa je bilo pridobljeno na podlagi kupne pogodbe z dne 8. 3. 2012, za katero je bila kupnina plačana dne 7. 3. 2012 in 12. 3. 2012. Obe ključni dejstvi časovno spadata v obdobje po uveljavitvi ZOPNI. Ugovor toženih strank, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi nedopustne retroaktivnosti zakona, je torej neutemeljen.

O TOŽBENEM ZAHTEVKU ZOPER PRVEGA TOŽENCA IN O PRITOŽBI ZOPER POPRAVNI SKLEP

12. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je prvi toženec kot obsojenec zaradi storitve kataloškega kaznivega dejanja v obdobju, za katerega je bila odrejena finančna preiskava (1. 1. 2006 do 31. 12. 2013), razpolagal s sredstvi, ki presegajo dohodke, ki jih je prejel kot zavezanec za davek, in sicer v višini 100.359,27 EUR. Upoštevaje drugi odstavek 5. člena ZOPNI je trdila, da je zaradi navedenega razkoraka oziroma očitnega nesorazmerja med toženčevim premoženjem in dohodki podana domneva o nezakonitem izvoru njegovega premoženja (drugi odstavek 5. člena ZOPNI) v navedeni vrednosti. Finančna preiskava je bila odrejena tudi zoper drugi dve toženki – toženčevo izvenzakonsko partnerko in njegovo mater, ki sta na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 8. 3. 2012 postali solastnici vsaka do 1/2 stanovanja v K., za katerega je bila s strani toženčeve matere dne 7. 3. 2012 plačana ara v višini 7.700,00 EUR in dne 12. 3. 2012 preostali znesek (polog gotovine) v višini 69.300,00 EUR. Tožnica je trdila, da je bilo stanovanje v resnici financirano s strani toženca, češ da ga toženki nista mogli kupiti iz lastnih sredstev. Nanju naj bi toženec po tožbenih trditvah prenesel sredstva v višini ugotovljenega (njegovega) razkoraka, ki so izvirala iz kriminalne dejavnosti (trgovina s prepovedano drogo). Prvotno je v tožbi zahtevala ugotovitev, da je premoženje nezakonitega izvora navedeno stanovanje toženk ter drugo – porabljeno – premoženje toženca v vrednosti 16.485,27 EUR. Navedla je, da je od zneska ugotovljenega razkoraka 100.359,27 EUR odštela vrednost stanovanja 83.874,00 EUR, ki naj bi bilo preneseno na toženki, da bi se izognila dvojnemu upoštevanju posameznih delov premoženja. Poleg ugotovitvenega zahtevka je postavila dajavtvenega tako, da je zoper toženki kot lastnici stanovanja naperila zahtevek za odvzem stanovanja, ki naj postane last RS (prvi odstavek 34. člena ZOPNI). Zoper toženca pa je zahtevala plačilo zneska 16.485,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Sledila je sprememba tožbe tako, da je v ugotovitvenem in dajatvenem delu tožbenega zahtevka zoper toženca, tožena stranka navedla vrednost ugotovljenega razkoraka 100.359,27 EUR (in ne več le razlike med razkorakom in vrednostjo stanovanja). Sodišče je spremembo tožbe dovolilo, a je pri odločanju pomotoma prezrlo in pri obeh zahtevkih zapisalo prvotno vtoževano razliko 16.485,27 EUR namesto vrednosti po spremembi tožbe 100.359,27 EUR. Očitno pisno pomoto je popravilo s popravnim sklepom in jo s pravilnimi razlogi tudi pojasnilo.

14. Pritožba zoper popravni sklep ponovno pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek glasil na 100.359,00 EUR. Prav to pa je sodišče s popravnim sklepom popravilo in upoštevalo. Pritožba zoper sklep je torej nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Zato jo je bilo treba zavrniti in izpodbijani popravni sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

15. Če pritožnica s tem smiselno izpodbija zavrnilni del sodbe zoper prvega toženca, pa je pritožba zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom neutemeljena.

16. Sodišče je tožbeni zahtevek zoper toženca zavrnilo po izvedbi dokaznega postopka in ugotovitvi, da med obsegom premoženja in dohodki ni bilo zatrjevanega očitnega nesorazmerja. S tem je odpadla domneva o premoženju nezakonitega izvora. Trditev niti zahtevka, da bi imel toženec ob vložitvi tožbe v lasti (še) kakšno premoženje, ki bi izviralo iz nezakonitih virov, ni bilo. Ugotovitveni del zahtevka je namreč glasil na: "drugo porabljeno" premoženje toženca, dajatveni pa na plačilo vrednosti (tega) porabljenega premoženja. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pravilno opozarjala, da za tako postavljeni dajatveni zahtevek ni pravne podlage in da za samostojni ugotovitveni zahtevek (brez dajatvenega) tožeča stranka ne izkazuje pravne koristi (list. št. 93 spisa).

17. V sodbi, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, sodišče ugotovi, da je določeno premoženje nezakonitega izvora, ga odvzame lastniku ter odloči, da to premoženje s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije (prvi odstavek 34. člena ZOPNI). Premoženje po 1. točki četrtega odstavka ZOPNI predstavljajo stvari in pravice, ki so lahko predmet izvršbe.6 "Porabljeno" premoženje ne more biti predmet izvršbe. Za plačilo njegove denarne vrednosti (odškodnine) pa v zakonu ni podlage. V postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora se skladno z drugim odstavkom 34. člena ZOPNI namreč toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, le takrat, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni (več) mogoč. Nadomestni odvzem v obliki odvzema premoženja, ki ustreza vrednosti nezakonitega izvora, ali denarnega zneska, ki ustreza tej vrednosti, torej ni mogoč v primeru, ko okoliščine, ki omogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe (na primer odsvojitev premoženja7). Okoliščin, ki bi nastale po vložitvi tožbe, tožeča stranka v obravnavanem primeru ne zatrjuje, pač pa trdi, da je del premoženja toženec že pred vložitvijo tožbe prenesel na toženki (in zato zahteva, da se odvzame njima), in da je ostalo pred vložitvijo tožbe porabil sam. Dajatveni zahtevek, ki meri na plačilo (celotne) vtoževane vrednosti premoženja oziroma zatrjevanega očitnega nesorazmerja med njegovim premoženjem in dohodki, nima podlage v zakonu in je torej po materialnem pravu neutemeljen oziroma neodpravljivo nesklepčen.8

18. Pritožbeno sodišče sprejema nadaljnjo odločitev sodišča prve stopnje, da je neutemeljen tudi dajatveni zahtevek zoper obe toženki, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zaradi neutemeljenosti dajatvenih zahtevkov zoper vse tri tožence tožeča stranka za samostojni ugotovitveni zahtevek zoper prvega toženca ne izkazuje več nobene pravni koristi (181. člen ZPP). Tožbeni zahtevek zoper toženca je torej pravilno v celoti zavrnjen in na pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem očitnem nesorazmerju med njegovim premoženjem in dohodki ter na ostale pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper njega pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

O TOŽBENEM ZAHTEVKU ZOPER TOŽENKI

19. Odvzem premoženja nezakonitega izvora je oblastni ukrep države, katerega namen je preprečiti, da bi posameznik obdržal premoženje, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo, če ob vzpostavljenem sumu storitve določenih hudih kaznivih dejanj ne more izkazati zakonitosti izvora premoženja9. Njegov namen je preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaščita gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine s pridobivanjem premoženja v skladu s predpisi. Zagotavlja se z odvzemom premoženja tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, in tudi tistim, na katere je bilo tako premoženje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI). Če je bilo tako premoženje preneseno na ožje družinske člane (med katere sodijo tudi zakonci oziroma izvenzakonski partnerji obsojencev kataloških kaznivih dejanj in njihovi starši – 8. točka 4. člena ZOPNI), velja domneva o brezplačnem prenosu takega premoženja nanje oziroma za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (6. člen ZOPNI). Gre za izpodbojno domnevo. Tožena stranka jo lahko izpodbije, če izkaže, da je za premoženje plačala dejansko vrednost. Na tožeči stranki kljub temu ostaja breme navajanja dejstev in dokazov, iz katerih izhaja domneva o brezplačnosti prenosa (tretji in drugi odstavek 27. člen ZOPNI).

20. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper toženki zavrnilo po ugotovitvi, da sta obravnavano stanovanje kupili iz lastnih sredstev in ne iz sredstev, ki naj bi jih nanju brezplačno prenesel toženec.

21. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema navedeno dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne. Pritožba ji očita pomanjkljivo, pavšalno in tako nekonkretizirano obrazložitev, da se je ne da preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če odločitve sodišča prve stopnje zaradi nerazumljivosti, protislovnosti, neobrazloženosti ali samo navidezne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Tudi skopa in zelo slaba, površna in pomanjkljiva obrazložitev pa je še vedno obrazložitev. Če kljub pomanjkljivostim omogoča preizkus, navedene procesne kršitve ni. Prav tako ni podana v primeru, če je obrazložitev neprepričljiva, nelogična ali izrazito napačna, saj gre v takih primerih bodisi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja bodisi za zmotno uporabo materialnega prava.10

22. V obravnavnem primeru je odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z očitanimi procesnimi kršitvami. Pravno relevantna dejstva so pravilno in popolno ugotovljena. Dokazna ocena in odločitev sta pojasnjeni z zadostnimi razlogi, da ju je mogoče vsebinsko preizkusiti. Pritožbeno sodišče ju skupaj z razlogi sprejema in bo zato v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke.

23. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče oprlo odločitev o izpolnjenem dokaznem bremenu na strani tožencev le na izpovedbe tožencev in prič. Pritožba prezre, da je sodišče njihove izpovedbe primerjalo z izvedeniškim mnenjem izvedenke in z izpovedbo nepremičninskega posrednika, ki s toženci in ostalimi pričami ni v nikakršnem sorodstvenem razmerju. Zato mu ni mogoče odrekati verodostojnosti, kot jo pritožnica odreka tožencu in njegovim družinskim članom. Tudi izvedenka je mnenje podala ne le na podlagi njihovih izpovedb, ki jih je predhodno pravilno in popolno ocenilo (in s tem ni zagrešilo očitane vnaprejšnje dokazne ocene kot zmotno trdi pritožba), pač pa tudi na podlagi objektivno izkazanih listinskih dokazov. Preverilo je analize finančnih tokov TRR toženčevih staršev in njegove izvenzakonske partnerke. Ti so v celoti potrdili skladne navedbe vseh zaslišanih o skromnem in varčnem življenju toženčevih staršev in njegove partnerke (sprotno dvigovanje zaslužkov z bančnih računov in – pretežna – hramba denarja doma, razen delno na računu toženčeve matere, ki je po ugotovitvi izvedenke svoja sredstva iz prodaje vrednostnih papirjev hranila in vezala tudi na banki – list. št. 303 izvedeniškega mnenja; kar pa verodostojnosti izpovedbe toženčeve matere ne omaje). Zato ni bilo razlogov, da jim sodišče ne bi verjelo tudi v preostalih delih njihovih izpovedb: ko so izpovedovali o izredno skromnem in varčnem življenju toženčeve primarne družine. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da se je družina preživljala z nizkimi rednimi dohodki staršev, ki pa so ob rednih postranskih zaslužkih obeh staršev zaradi skromnega načina življenja, usmerjenega v načrtno varčevanje za nakup nepremičnine kot oblike pomoči otrokom, omogočili prihranke v višin 62.300,00 EUR, ki so bili kot lastna sredstva toženčevih staršev (in ne sredstva toženca iz nezakonitih virov) porabljena za nakup obravnavnega stanovanja.

24. Zatrjevani in ugotovljeni nizki življenjski stroški toženčeve primarna družine so bili potrjeni že s predloženimi računi o stanovanjskih stroških. Ob skladnih izpovedbah vseh družinskih članov, da so živeli v manjšem starejšem stanovanju, v katerem so ogrevali le del stanovanjskih prostorov in še to na trda goriva, jih ni bilo treba dodatno dokazovati z izpiski o porabi, za kar se zavzema pritožba. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče ni pojasnilo, kaj pomeni pojem skromno življenje. Ugotovitve o tem v točki 57 obrazložitve so zadosti jasne, dokazna ocena pa prepričljiva in življenjsko logična. Ob pritožbeno neprerekanih ugotovljenih dejstvih, da si družina ni privoščila nobenih nadstandardnih storitev ali predmetov, da k takemu načinu življenja bi bila nagnjena niti ga navajena, da ni hodila niti na dopuste, in ko iz podatkov spisa izhaja, da toženčeva starša nista imela niti avtomobila, nasprotnih trditev niti dokazov tožeče stranke pa ni bilo, je sprejeta ocena pravilna in je pritožba z ničemer ne omaje.

25. Tudi ugotovitve sodišča o višini privarčevanih lastnih sredstev toženčevih staršev je sodišče ugotovilo dovolj določno in zanesljivo. Sledilo je prepričljivim izpovedbam toženčevih staršev, da sta ves čas svojega aktivnega življenja poleg plač iz delovnega razmerja ustvarjala zaslužke s popoldanskim in nočnim delom (čiščenje prostorov, pletenje, redarska služba). Pravilno ju je preverilo z izvedenskim mnenjem. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da so bili zatrjevani dohodki v obravnavanem obdobju realni in možni. Ugotovitev, da so ob izvedeniškem mnenju in izpovedbah strank in prič ter listinskih dokazih prihranki toženčevih staršev v ugotovljeni višini 62.300,00 EUR dokazani, je pravilna.

26. Drži, da se sodišče ni posebej opredelilo, ali je šlo pri postranskih zaslužkih za zakonite dohodke toženčevih staršev. Vendar to niti ni bilo potrebno. S tem, ko sta dokazala, da sta za nakup obravnavanega stanovanja denar z delom zaslužila in ga privarčevala sama, je ovržena domneva, da je stanovanje iz nezakonitih virov financiral njun sin (toženec). Starša nista bila osumljena zaradi kataloškega kaznivega dejanja. Zakonitost pridobitve njunih ugotovljenih zaslužkov in prihrankov ne more biti relevantna. Po presoji pritožbenega sodišča namreč njuni zaslužki iz postranskega dela ne morejo utemeljevati odvzema premoženja, ki je bilo kupljeno z njim, saj za tak odvzem ni pravne podlage ne v ZOPNI ne v drugih predpisih. Popoldansko oziroma postransko delo samo po sebi ne more predstavljati nezakonite dejavnosti, saj ni prepovedano, zlasti ne v času, ko sta ga po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljala toženčeva starša. Kršitev predpisov pri prijavi dohodkov iz tega naslova pa je lahko sankcionirano le z davčnimi predpisi in ne z določbami ZOPNI oziroma z odvzemom premoženja v tem postopku.

27. Končno pritožba ne omaje dokazne ocene in ugotovitev sodišča o tem, da je toženčeva mati dokazala, da je imela svoja sredstva za nakup stanovanja, niti z očitki zoper ugotovitve v točki 59 sodbe o njeni vezavi določenih sredstev na njenem računu. Ker drži pritožbena navedba, da je ta sredstva toženka dvignila z računa šele po nakupu obravnavanega stanovanja, sodišče pa je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je poleg vezanih sredstev drugo gotovino hranila doma in s to kupila stanovanje, je pritožbeni očitek o nepovezanosti dokazne ocene in napačni presoji glede pologov gotovine odveč. Tudi ta vir oziroma finančni tok na njenem računu je izvedenka obravnavala in nato upoštevalo sodišče. Iz izvedeniškega mnenja pa izhaja, da je prvotni polog gotovine izhajal iz prodaje toženkinih vrednostnih papirjev, česar tožeča stranka po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje argumentirano ni prerekala in so njene pritožbene drugačne navedbe neutemeljene.

28. Pritožbeno sodišče prav tako sprejema dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje o ugotovljenih prihrankih toženčeve izvenzakonske partnerke, s katerimi je slednja iz svojih sredstev prispevala k nakupu obravnavanega stanovanja. Ključne ugotovitve sodišča, da je toženka ugotovljena sredstva privarčevala sama, imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem izvedeniškem mnenju. Izvedenka je na podlagi analize prometa na toženkinem TRR potrdila njeno izpovedbo, da je denar od tekočih svojih dohodkov redno dvigovala s svojega računa. To ji je po plačilu tekočih stroškov omogočilo mesečni prihranek v višini 108,00 EUR oziroma v obravnavanem obdobju vsoto, ki jo je zatrjevala. S pričami pa je dokazala, da jo je prispevala k nakupu obravnavanega stanovanja iz svojih virov in ne iz toženčevega premoženja. Dokazna ocena je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, saj so dokazno ocenjeni in pravilno ovrednoteni vsi izvedeni dokazi in ne le tisti, ki bi utegnili koristiti tožeči stranki. Nasprotni pritožbeni ugovori so neutemeljeni. Z njimi dokazne ocene pritožnica ne omaje. Zato je bilo treba tudi v tem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

29. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

30. Odločitev o pravdnih stroških, ki temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, po višini ni bila konkretizirano izpodbijana. Pritožbeno sodišče jo je zato preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da v njej ni kršitev in napak, na katere samo pazi po uradni dolžnosti. Zato je tudi sodbo v stroškovnem delu v zvezi z dopolnilnim sklepom potrdilo, pritožbo pa tudi v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP).

31. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP pa mora tožencem povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Odmerjeni so na list. št. 425 v okviru postavljenega zahtevka in po Odvetniški tarifi11 (za odgovor na pritožbo s povišanjem za zastopanje več strank, materialne izdatke ter pripadajoč DDV). V primeru zamude s plačilom bo tožeča stranka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska, in sicer od 1. dne po izteku roka za prostovoljno plačilo naprej12. 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, Uradni list RS, št. 91/2011 s spremembami. 3 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E; Uradni list RS, št. 10/17. 4 Odločba U-I-6/2015, Up-33/15, Up-1003/15 z dne 5. 7. 2018. 5 Sodba I K 24252/2012 z dne 14. 10. 2013 v zvezi s sodbo VSL III Kp 24252/2012 z dne 30. 12. 2014 in 7. 1. 2015. 6 Zlasti nepremičnine, premičnine in finančno premoženje ter vsa druga sredstva, ki imajo denarno vrednost, kot tudi premoženje, ki neposredno ali posredno izvira iz takega premoženja, za katero je spremenjeno ali s katerim je pomešano. 7 Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-96/15 z dne 16. 2. 2017, točka 13. 8 VSL I Cpg 585/2017 z dne 4. 7. 2017; VSL I Cp 977/2018 z dne 19. 9. 2018. 9 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-91/15 zd ne 16. 3. 2017. 10 Primerjaj: Zobec, J. v: Ude in ostali: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba 2009, stran 309. 11 Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami. 12 Načelno pravno mnenje VSS, Občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006.