Jedro

Na podlagi prvega odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, vendar pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 4) navedlo obširne razloge, zakaj dokazi, ki jih je predlagala obramba, niso odločilni, ter da odločilne okoliščine potrjujejo dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje že obširno izvedlo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. R. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 300,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca B. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo in mu v njej določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kot tudi sodno takso, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom. Obdolženec je dolžan plačati tudi potrebne izdatke oškodovanke N. R., kot tudi potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanke, odvetnice T. G., o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški priglašeni. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 18.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi izreka kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ali jo spremeni v korist obdolžencu, podrejeno pa, da jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar ne opredeli, katere konkretne bistvene kršitve določb kazenskega postopka naj bi sodišče prve stopnje storilo. Ko pa pritožnik zapiše, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka zato, ker je pričo P. G. zasliševalo o govoricah, ki jih je slišal in zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala obramba, pa razlaga in s tem tudi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga sicer uveljavlja. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo, kršitev, na katere je dolžno paziti, pa ni storilo.

5. Ko pritožba uveljavlja pritožbeni razlog „zmotne uporabe materialnega prava“ (prav: kršitve kazenskega zakona) pa ne opredeli, v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje prekršilo zakon. Ko pa v obrazložitvi pritožbe navede, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita, obdolženec ni storil in mu ni bilo dokazano, pa uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča.ZAZNAMEK Kazenski zakon krši sodišče le takrat, ko na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon narobe uporabi ali pa ga sploh ne uporabi.

6. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da oškodovanke nikoli ni pretepel ali jo udaril, oziroma nad njo nikoli ni izvajal nobenega nasilja, pač pa je oškodovanka nad obdolžencem večkrat izvajala fizično nasilje in ga pretepala, zlasti, ko bi naj zaužil alkoholne pijače. 8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanke. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Že sodišče prve stopnje je obdolženčev zagovor zavrnilo kot povsem nesprejemljiv. Z razlogi, ki jih je navedlo, se povsem strinja tudi pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju nima kaj bistvenega dodati. Dejstvo je, da je oškodovanka prepričljivo opisala vsa obdolženčeva ravnanja, tudi tista, ko sta še živela v Rusiji, ter da je njena izpovedba potrjena z izpovedbami prič S. A., V. K., Š. G., M. G. in P. G. Pritožba sicer omeni odredbo policije o prepovedi približevanja oškodovanki, vendar pa spregleda, da je oškodovanka jokala, ko je podajala kazensko ovadbo ter da je bila prestrašena do te mere, da jo je bilo težko zaslišati. Starejši sin D., ki je bil z njo pa je tudi bil prestrašen. Te okoliščine je opisala kot priča zaslišana policistka M. T., ki je sprejela na zapisnik oškodovankino ovadbo. Ta priča je še povedala, da so oškodovanki zaradi obdolženčevega nasilja predlagali, da se z otrokoma umakne v varno hišo, kar je oškodovanka tudi sprejela in storila. Pritožba tudi spregleda, da se je Center za socialno delo v Mariboru (v nadaljevanju CSD) v zvezi z obdolženčevim nasiljem večkrat sestal tudi v obliki multidisciplinarnega tima, kar je potrdil tudi kot priča zaslišani policist D. F., predvsem pa še priči S. A. in V. K., socialni delavki CSD. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zaslišalo kot pričo P. G. o tem, kar je o zadevi videl, slišal ali ve iz lastnega in takšno njegovo izpovedbo tudi ocenilo. Ugotovilo je, da je izpovedba te priče skladna z izpovedbo oškodovanke in drugih prič, ki so vedele povedati o obdolženčevem nasilju. Na podlagi prvega odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, vendar pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 4) navedlo obširne razloge, zakaj dokazi, ki jih je predlagala obramba, niso odločilni, ter da odločilne okoliščine potrjujejo dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje že obširno izvedlo.

9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

10. Zoper odločbo o kazenski sankciji se je obdolženčev zagovornik pritožil le na načelni ravni, saj pritožbe v tej smeri ni obrazložil, niti ni pritožbenemu sodišču oblikoval končnega predloga. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo preizkusno dobo.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 300,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) po tar. št. 7112 (znesek takse 250,00 EUR pred sodiščem prve stopnje), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8), 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) Taksne tarife in premoženjskimi razmerami obdolženca.