Jedro

Kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem dostavku 213. člena KZ-1 stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožnikom ugotavlja, da osporavani opis obtožencu očitanega dejanja vsebuje neoporečno konkretizacijo abstraktnega zakonskega opisa predmetnega kaznivega dejanja izsiljevanja. Opisano je, da je obtoženi ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, saj je potem, ko mu je oškodovanec 20. 9. 2012, z izročitvijo 2.600,00 EUR gotovine, povrnil celoten dolg po posojilni pogodbi, od oškodovanca brez vsakršne podlage zahteval še nadaljnja plačila in podpis posojilne pogodbe z datumom 1. 1. 2013, češ da mu dolga še ni poplačal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se v odločbi o krivdi opis dejanja od 29. vrstice dalje spremeni in namesto „si je D. K. pridobil skupno 7.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi, od tega 6.000,00 EUR izhaja iz posojilne pogodbe z dne 1. 1. 2013, 1.200,00 EUR pa iz naslova plačanih obrokov po 400,00 EUR v času od oktobra 2012 do decembra 2012“, poslej glasi: „ si je D. K. že pridobil 1.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi iz naslova plačanih obrokov po 400,00 EUR v času od oktobra 2012 do decembra 2012, skušal pa pridobiti še 6.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, kot to izhaja iz posojilne pogodbe z dne 1. 1. 2013“; sicer pa se v ostalem delu pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi D. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta in dveh mesecev zapora, s triletno preizkusno dobo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obtožencu naložilo povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bil oškodovanec N. C. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2. Zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, izpodbija pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v obsegu kot je razviden iz te sodbe pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče v pretežnem delu soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6. Uvodoma pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Meni, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1. 7. Kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem dostavku 213. člena KZ-1 stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožnikom ugotavlja, da osporavani opis obtožencu očitanega dejanja vsebuje neoporečno konkretizacijo abstraktnega zakonskega opisa predmetnega kaznivega dejanja izsiljevanja. Opisano je, da je obtoženi ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, saj je potem, ko mu je oškodovanec 20. 9. 2012, z izročitvijo 2.600,00 EUR gotovine, povrnil celoten dolg po posojilni pogodbi, od oškodovanca brez vsakršne podlage zahteval še nadaljnja plačila in podpis posojilne pogodbe z datumom 1. 1. 2013, češ da mu dolga še ni poplačal. V opisu dejanja je konkretiziran način prisiljenja z resno grožnjo, slednja pa je opisana z zapisi: „...ter mu zagrozil, da bo že videl, da naj ne hodi na policijo, da tam vse pozna, zaradi česar se je N. C., ki ga je že tekom posojilnega razmerja doživljal kot človeka, ki se mu ni dobro upirati in je zato že pristajal na preplačila pri vračanju posojila, ustrašil...“, „...kjer mu je grozil, da ga eden izmed tistih, katerim je posodil denar, toži, saj ga je pretepel z baseball palico, ker mu ni vrnil denarja, ob tem pa živčno hodil gor in dol po stanovanju ter udarjal s pestjo v dlan, zaradi česar se N. C. ustrašil...“. Tako gre zaključiti, da je dovolj določno opisano, da je obtoženec z resno grožnjo oškodovanca prisilil, da mu je v škodo svojega premoženja izplačeval zneske ter podpisal posojilno pogodbo, vse s ciljem pridobitve protipravne premoženjske koristi, katere višina je ob koncu opisa dejanja tudi konkretizirana.

8. Povsem jasno je, da glede na pravno opredelitev dejanja, ko je obtoženec zasledoval pridobitev protipravne premoženjske koristi, v opisu ni zapisano po kateri posojilni pogodbi iz leta 2011 naj bi bil oškodovanec dolžan denar obtožencu kot to problematizira pritožnik. Bistveno za predmetno kaznivo dejanje je, da je oškodovanec dolg po tej pogodbi obtožencu v celoti poravnal že 20. 9. 2012. To celo izhaja iz obtoženčevega zagovora, podanega na glavni obravnavi 26. 1. 2016 (list. št. 142), ko je pojasnjeval okoliščine vračila zneska 2.600,00 EUR dne 20. 9. 2012. Navajal je: „Tretjo posojilno pogodbo vem, da ko je prišel njegov sin, ko smo podpisali, sem jo tudi pred njim raztrgal, ne, pač pa da je to rešeno. Četrto si je pol sposodil in to je to, kar se je zgodilo zdaj na koncu“. Torej ne gre za posojilni pogodbi overjeni dne 29. 3. 2011 in 22. 6. 2011, ki se nahajata v spisu na list. št. 79 in 77 (na katerih je pripis, da je denar vrnjen), pač pa „tretjo pogodbo“, ki jo obtoženec omenja tudi v preiskavi (list. št. 76) z besedami: „Na vprašanje sodišča povem, da je bila v letu 2012 sklenjena še ena posojilna pogodba, katere jaz nimam in jo ima C.. Koliko denarja sem mu posodil s to pogodbo, se ne spominjam, je pa C. denar v celoti vrnil“. Iz tozadevno skladnih izpovedb oškodovanca pa izhaja, da je bila ta „tretja“ pogodba, ki je sicer v spisu ni (iz zagovora izhaja, da je bila raztrgana), sklenjena že leta 2011. Oškodovanec je namreč skladno izpovedoval, da je šlo za izposojo zneska 1.000,00 EUR, pri čemer se je z obtožencem dogovoril, da pet mesecev vrača le 40% mesečne obresti (mesečno po 400,00 EUR), šesti mesec pa obrestim doda še znesek glavnice (skupaj torej 1.400,00 EUR). Plačilni dan je bil vsakega 20. dne v mesecu. Ob zapadlosti zadnjega obroka 1.400,00 EUR februarja 2012 pa sta pogodbo „podaljšala“, tako da je oškodovanec tudi februarja 2012 plačal le 400,00 EUR na račun obresti ter nato zopet po 400,00 EUR plačeval naslednjih pet mesecev, šesti mesec (torej 20. avgusta 2012) pa je v plačilo zapadel zadnji obrok v znesku 1.400,00 EUR. Kot navaja oškodovanec, nove pogodbe ali aneksa k prejšnji pogodbi z obtožencem nista sklenila. Oškodovanec in njegov sin sta nato dolg do obtoženca skušala zapreti 20. 9. 2012 z izročitvijo 2.600,00 EUR, kar je obtoženec vpričo oškodovančevega sina B. C. navidezno potrdil (spisali so celo izjavo - list. št. 37), vendar je kmalu zatem, pod pretvezo, da je bil dolg prepozno vrnjen in da je treba pogodbo še podaljšati, od oškodovanca izsiljeval nadaljnja plačila.

9. Opis, da je obtoženec pozneje, torej ko mu je bil dolg po posojilni pogodbi v celoti povrnjen s plačilom zneska 2.600,00 EUR, kar je sam potrdil z raztrganjem pogodbe in podpisom izjave z dne 20. 9. 2012, od oškodovanca z resnimi grožnjami zahteval nadaljnja plačila, je tudi za sodišče popolnoma sklepčen in ni potrebno, da bi bile še bolj konkretizirane časovne komponente, kot to zatrjuje pritožnik. Nedvomno gre za obdobje od 20. 9. 2012 dalje, do podpisa pogodbe 1. 1. 2013, s čimer je čas storitve kaznivega dejanja dovolj konkretiziran. Pri tem, ko zagovornik povzema grožnje, ki naj bi jih obtoženec uporabil napram oškodovancu, spregleda, da grožnja „da bodo začeli pri njegovih otrocih“ ni vsebovana v opisu kaznivega dejanja.

10. Ker torej po 20. 9. 2012 več ni šlo za izterjavo dolga, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in kot je to nenazadnje obtožencu očitano v opisu kaznivega dejanja, je neutemeljeno problematiziranje pritožnika, da bi bilo mogoče iz opisa izluščiti kvečjemu znake kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1 (samovoljna izterjava dolga zase ali koga drugega) ali oderuštva po 214. členu KZ-1 (izrabljanje stiske, nezadostne izkušenosti ali lahkomiselnosti drugega za zagotovitev očitno nesorazmerne premoženjske koristi za storjeno uslugo).

11. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pritožnik sodišču prve stopnje pravno zmotno očita s trditvijo, da je razširilo zakonski znak kaznivega dejanja in sicer časovno komponento iz septembra 2012 v nedoločnik „v nadaljevanju“, ta sprememba pa naj bi škodno vplivala na položaj obtoženca. V tej zvezi naj bi bila še storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbene trditve so celo protispisne, saj predstavljene spremembe obtožnice ni storilo sodišče prve stopnje, pač pa je obtožbo spremenila državna tožilka na glavni obravnavi 7. 3. 2017 (list. št. 398). Sodišče prve stopnje v tem primeru obtožbe ni moglo prekoračiti (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Zagovornik je sicer že po tej spremembi na zapisnik izjavil, da gre za zlorabo instituta modifikacije obtožbe, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da mu ne gre pritrditi. Po prvem odstavku 344. člena ZKP sme namreč tožilec ustno spremeniti obtožnico, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. To lahko stori pod pogojem, da se spremenjena obtožnica nanaša le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Ta zakonski pogoj je bil v konkretnem primeru brez dvoma izpolnjen. Obtoženec je prav tako izjavil, da je spremembo obtožnice razumel in dodatnega zagovora v tej zvezi ne bo podal. 12. Pri uveljavljanju zmotno ugotovljenih dejanskih dejstev pritožnik izhaja iz prepričanja, da je oškodovanec N. C. neverodostojna priča, ker naj bi tekom kazenskega postopka nekajkrat spremenil pričevanje, obenem zagovornik opozarja na oškodovančeve osebne lastnosti in življenjski slog, ko iz izvedenih dokazov izhaja, da si je denar redno izposojal od številnih oseb, tudi družinskih članov, čeprav sta bila oba z ženo zaposlena, si je denar izposojala tudi ona. Po mnenju pritožnika naj bi oškodovanec imel selektiven spomin glede dolgov do obtoženca ne eni strani, ter ostalih posojilodajalcev na drugi. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožnikom ugotavlja, da je oškodovanec dovolj skladno in prepričljivo opisal vse bistvene okoliščine izposoje denarja od obtoženca, ter postopke slednjega potem, ko je bil dolg že poravnan. Ne gre spregledati, da je bil tekom kazenskega postopka oškodovanec kot priča temeljito zaslišan kar šestkrat, v času od 27. 2. 2014 (preiskava) do 29. 11. 2016 (osma glavna obravnava), a je bil kljub časovni distanci o bistvenih okoliščinah ves čas konsistenten. Gre namreč za potrditev očitka, da je obtoženec, kljub oškodovančevem izplačilu celotnega dolga dne 20. 9. 2012, z resnimi grožnjami od njega izsilil še plačila po 400,00 EUR v oktobru, novembru in decembru 2012 (skupaj 1.200,00 EUR) in podpis posojilne pogodbe v znesku 6.000,00 EUR z dne 1. 1. 2013, za kar ni bilo nobene dejanske podlage in je šlo le za obtoženčevo pridobivanje (izsiljevanje) protipravne premoženjske koristi na škodo oškodovančevega premoženja. Res je, da si je oškodovanec denar izposojal tudi od drugih oseb, celo družinskih članov, a se je do teh okoliščin in njihovega vpliva na obstoj predmetnega kaznivega sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pod točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje pa se v izogib ponavljanju argumentaciji prvega sodišča pridružuje. Oškodovanec je tudi drugim upnikom izposojene znesek vračal, za poplačilo T. T. oziroma njegove družbe ...je prodal zastavljeni osebni avtomobil Audi TT, le za obtoženca je dosledno zatrjeval, da je nanj izvajal takšen pritisk, da se je odločil za samomor. Oškodovančevo psihično stanje in stiske v času izvajanja teh pritiskov je v svojem izvedenskem mnenju zanesljivo opisal izvedenec s področja klinične psihologije D. T., prvo sodišče pa je izvedensko mnenje ustrezno dokazno ocenilo pod točkama 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Sodišče druge stopnje se zato ne strinja s pritožbeno izraženim očitkom, da naj bi bila protispisna trditev prvega sodišča (uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavke 371. člena ZKP), da dolg oškodovanca do obdolženca ni več obstajal, ker je sam oškodovanec na izrecno vprašanje sodišča in zagovornika izpovedal, da je obtožencu dolžan še tri do štiri zneske po 280,00 EUR. Na glavni obravnavi 25. 8. 2016 je oškodovanec res izpovedal, da izposoje po 200,00 EUR (vračilo z obrestmi 280,00 EUR) šteje za svoj dolg, vendar iz njegovih izpovedb tudi izhaja, da si je te zneske od obtoženca izposojal zgolj za plačevanje zapadlih mesečnih obresti (zaslišanje 27. 2. 2014, list. št. 88). Tako je navajal: „Ker sem obtožencu težko vračal denar, sem si v letu 2012 moral od njega izposoditi zneske po 200,00 EUR, da sem mu sploh lahko poravnaval mesečne obresti. Navedene zneske sem si izposodil nekajkrat, pri čemer pa za to nisva napisala pisne pogodbe“. Glede na zanesljivo ugotovitev, da obtoženec po 20. 9. 2012 ni imel do oškodovanca nobene podlage za izterjavo dolga, tudi sam nobene nove posojilne pogodbe po tem datumu, razen tiste z dne 1. 1. 2013 ne navaja, zneski na katere se sklicuje pritožnik, pa so bili namenjeni pokrivanju obresti, ki jih je oškodovanec pod obtoženčevo prisilo očitno vzel za svoj dolg, sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene teze o nadaljnjem obstoju oškodovančevega dolga. Enako velja za navedbo, da je oškodovanec obtožencu po zadnji posojilni pogodbi z dne 1. 1. 2013 ostal dolžan 6.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje se pridružuje razlogom prvega sodišča, s katerimi je argumentirano zavzelo stališče, da denarja po tej pogodbi oškodovanec ni nikoli prejel. Še zlasti ne gre verjeti nasprotnemu zagovoru obtoženca, upoštevaje pomembno okoliščino, da ta pogodba ni bila overjena, kot je bil primer pri pogodbah z dne 29. 3. 2011 in 22.6.2011, ko je šlo za izposojo dosti manjših zneskov in sta bila obtoženi in oškodovanec dogovorjena, da jo overita po novoletnih praznikih (obtoženec je oškodovanca v tej zvezi celo iskal na domu).

14. Pritožniku ni jasno, zakaj prvo sodišče problematizira telefonsko komunikacijo med obtožencem in oškodovancem po mesecu oktobru 2012 in se sklicuje na obtoženčev zagovor, da je z oškodovancem in njegovo ženo po telefonu komuniciral v zvezi s kratkoročnimi posojili. Iz vsebine obrazložitve izpodbijane sodbe pod točkami 3, 12 in 13 izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje telefonske komunikacije ne problematizira, pač pa jo le uporabi kot dodatni dokaz pri oceni verodostojnosti obtoženčevega zagovora, ko je sprva zanikal, da naj bi z oškodovancem komuniciral po telefonu, po predstavitvi izvedenskega mnenja izvedenca za telekomunikacije Janeza Šmida z dne 27. 12. 2016, pa svoj zagovor prilagodil tako (list. št. 397), da se je skliceval na komuniciranje v zvezi z izposojo manjših zneskov po 200,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, kot je pravilno poudarilo prvo sodišče pod točko 13 obrazložitve, da je obtoženec oškodovanca v obdobju med 1. 9. 2012 in 2. 1. 2013 kar 157-krat uspešno klical po telefonu, 47-krat pa se mu oškodovanec ni javil ali ni bil dosegljiv. Res so v septembru 2012 zabeleženi štirje neuspešni klici, se pa je potem število uspešnih stopnjevalo iz 11 oktobra, na 34 novembra ter kar 65 decembra 2012. Prikazani podatki pa nikakor ne morejo ovreči oškodovančeve verodostojnosti v izpovedbah, da ga je obtoženec v kratkem času po 20. 9, 2012 začel pozivati k podaljšanju posojila, ker naj bi bilo 20. 9. 2012 prepozno izplačano.

15. Sodišče druge stopnje ne soglaša s stališčem pritožnika, da naj bi izvedenec klinične psihologije dvomil, da je v kritičnem času oškodovanec obtožencu očitano ravnanje doživljal kot resno grožnjo. To izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje s sprejemljivo argumentacijo dokazno ovrednotilo pod točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izvedenec je poudaril, da je oškodovanec, ki je uvidel, da obtoženec od njega zahteva nenavadno visoke obresti, slednjega doživljal kot človeka, ki se mu ni dobro upirati, do njega je čutil strahospoštovanje, menil je, da če bo izpolnil njegove zahteve, se bo izvil iz primeža. Dopustil je sicer možnost, da je na samem začetku, ko še ni uvidel, da se je ujel v past, obtoženca doživljal kot človeka, ki ga potrebuje, kar pa ne izpodbije pravilnega zaključka, da so obtoženčevi pritiski z grožnjami in namigi, zbujali pri oškodovancu strah in občutja ogroženosti. Izvedenec je izrecno poudaril, da se je oškodovanec s poskusom samomora, ki ni bil zgolj manifestativen, odzval na pritiske, občutja ogroženosti in brezizhodnosti, ki jih je doživljal v zvezi z inkriminiranimi dogodki.

16. Oceno verodostojnosti in dokazne relevantnosti prič N. B., V. P., R. T., I. G. ter F. A. je sodišče prve stopnje opravilo pod točko 17 obrazložitve. Na tej podlagi je pravilno izluščilo, da je obtoženec oseba, ki se se ukvarja tudi s posojanjem denarja. Priče obrambe so sicer trdile, da je šlo za brezobrestna posojila, a po drugi strani so izpovedovale, da so obtoženca z določenimi zneski nagradile. Vendar pa je tudi med temi pričami kot posojilojemalci in oškodovancem C. bistvena razlika v tem, da so priče obtožencu, kot same izjavljajo, vračale izposojeni denar, za kar so predhodno z obtožencem sklenili pogodbe oziroma notarske zapise, v predmetni kazenski zadevi pa je bil, kot je sodišče prve stopnje razumno argumentiralo, dolg po „tretji“ posojilni pogodbi obtožencu v celoti poravnan dne 20. 9. 2012 in obtoženec po tem datumu ni imel nobene podlage, da od oškodovanca zahteva nadaljnja plačila iz te pogodbe, pri izsiljevanju slednjih pa se je poslužil še resnih groženj.

17. Gre pa pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo glede očitka obtožencu, da si je na škodo oškodovanca pridobil skupno 7.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Protipravna premoženjska korist namreč pomeni vsako povečanje premoženja storilca, ki ima svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja. Praviloma se kot tako upošteva le tisto premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja. Obtoženi D. K. pa ob dokončanju predmetnega kaznivega dejanja izsiljevanja še ni razpolagal s 6.000,00 EUR, ki se mu jih je po posojilni pogodbi z dne 1. 1. 2013 zavezal plačati oškodovanec. Razpolagal ni niti z izvršilnim naslovom, pač pa le neoverjeno posojilno pogodbo, iz katere dolg bi moral v primeru neplačila od oškodovanca še izterjati. To dejstvo sicer ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja izsiljevanja, ker za njegovo izvršitev zadostuje, da je bilo obtoženčevo ravnanje usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi tudi v znesku 6.000,00 EUR (poleg že pridobljenih 1.200 EUR), saj je prav v ta namen od oškodovanca izsilil podpis pogodbe 1. 1. 2013. A ker je obtoženec dejansko pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 1.200,00 EUR, znesek 6.000,00 EUR pa mu še ni bil izplačan, je sodišče druge stopnje v odločbi o krivdi opis obtožencu očitanega dejanja spremenilo tako, da se od 29. vrstice dalje namesto „si je D. K. pridobil skupno 7.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi, od tega 6.000,00 EUR izhaja iz posojilne pogodbe z dne 1. 1. 2013, 1.200,00 EUR pa iz naslova plačanih obrokov po 400,00 EUR v času od oktobra 2012 do decembra 2012“, glasi: „si je D. K. že pridobil 1.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi iz naslova plačanih obrokov po 400,00 EUR v času od oktobra 2012 do decembra 2012, skušal pa pridobiti še 6.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, kot to izhaja iz posojilne pogodbe z dne 1. 1. 2013“ (prvi odstavek 394. člena v zvezi s petim odstavkom 392. člena ZKP).

18. Pritožba pa ni mogla biti uspešna niti glede odločbe o kazenski sankciji. Za kaznivo dejanje izsiljevanja je v prvem dostavku 213. člena KZ-1 zagrožena kazen do petih let zapora. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu je zaporno kazen določilo na dobri petini zagrožene kazni. Pri izbiri kazenske sankcije in odmeri določene kazni je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na višino in izbiro kazenske sankcije, pri čemer je kot obteževalno okoliščino upravičeno upoštevalo, da je bil oškodovanec zaradi obtoženčevih groženj, ki so trajale več mesecev, pod takšnim pritiskom in strahom, da je poskusil narediti samomor. Tudi resne grožnje niso vse enake intenzitete, in če je sodišče prve stopnje glede na posledice obtoženčevim pripisalo dodatno težo, to ne more predstavljati zgolj znaka kaznivega dejanja, kot meni pritožnik. Pritožnik ni pojasnil zakaj naj bi določena kazen in preizkusna doba odstopali od sodne prakse. Sodišče mora pri odmeri v vsakem konkretnem primeru upoštevati specifične okoliščine, ki so primeroma navedene v drugem odstavku 49. člena KZ-1, kar je prvo sodišče v obravnavanem primeru tudi storilo. Zato pritožbeni očitek, ki bi ga bilo šteti za sklicevanje na ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS), ni utemeljen. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče obtožencu pravilno in ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije in mu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. V tej smeri pa zagovornik ni niti podal pritožbenega predloga.

19. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani ostali razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je v preostalem delu pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).