Jedro

Prvostopni organ in tožena stranka nista imela materialne podlage za ugotovitev v svojih odločbah, da gre pri predvideni gradnji objektov (garaže, skladišča v mansardi, nadstreška ter drvarnice in kokošnjaka) za pomožne objekte po PUP, saj ti objekti glede na tlorisne dimenzije in namene v konkretnem primeru presegajo tlorisne dimenzije in namene, določene v občinskem odloku o pomožnih objektih, ki je veljal v času veljavnosti PUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije v Ljubljani z dne 14.4.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic in pa ..., ki pa niso vložili tožbe, proti odločbi Sekretariata za prostorsko urejanje in varstvo okolja občine z dne 10.1.1992, s katero je navedeni prvostopni organ izdal D.U. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) lokacijsko dovoljenje za gradnjo garaže osebnih in kombi dostavnih vozil ter priklopnikov, s skladiščem lažjega gradbenega materiala in plovil v mansardi na mestu predhodno porušenega objekta garaže in ostalem delu zemljišča ter za preureditev objekta obstoječe drvarnice in kokošnjaka na zemljišču parc.št. 700/18 pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bila prvostopna odločba izdana v upravnem postopku in temelji na ugotovitvi, da leži navedeno zemljišče v območju, urejenem z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za določeno območje ter manjših zazidalnih območij izven urbanističnih zasnov (Uradni list SRS, št. 43/87 - PUP), in sicer konkretno v območju zazidljivih površin zazidalnega otoka z oznako B 1. V skladu s 7. členom citiranega odloka so na tem območju možni vsi posegi (v skladu z določbami tega odloka), razen dopolnilne gradnje in gradnje za potrebe kmetij. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je ta gradnja skladna z b točko 12. člena citiranega odloka, saj so pomožni objekti v tem območju lahko samostojni in prizidani objekti, ki morajo biti oblikovno in funkcionalno usklajeni z obstoječimi objekti oziroma z osnovnim objektom (gabarit, naklon strehe, izbira kritine in drugih materialov), ob upoštevanju pogojev za graditev novih objektov; ravne strehe niso dovoljene, razen v primeru prizidka, ki služi obstoječemu objektu kot uporabna terasna površina, ki ne sme presegati 30% tlorisne površine. Objekti so po tej določbi pritlični, nepodkleteni, brez kolenčnega zidu; podstrešje ni izkoriščeno za bivanje. Iz upravnim spisom priložene lokacijske dokumentacije z dne 6.12.1990, 22.2.1991 in 28.5.1991 po mnenju tožene stranke namreč izhaja, da so vsi navedeni pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni. Zato tožena stranka sklepa, da je prvostopni organ podal pravilne razloge, ki imajo svojo podlago v 2. odstavku 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90 - ZUN) glede na citirani občinski odlok. Kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih, prizadeta stranka kot investitor razpolaga s spornim zemljiščem. K prvostopni odločbi in k lokacijski dokumentaciji so bila tudi pridobljena zahtevana soglasja (sanitarne inšpekcije, inšpektorata za požarno varnost in Podjetja za PTT promet Ljubljana za hišno telefonsko centralo v garaži, kokošnjaku in drvarnici). Objekti se morajo uporabljati v skladu z namenom, za katerega se daje dovoljenje s prvostopno odločbo. Če pa jih bo prizadeta stranka uporabljala v druge namene, je za ukrepanje pristojen organ urbanistične inšpekcije.

Tožnici v tožbi navajata, da gre dejansko za strnjeno stanovanjsko naselje in da je zato seveda potrebno določbe citiranega občinskega odloka razlagati predvsem glede na to okoliščino. Ob tem se pokaže, da v takšno stanovanjsko naselje ne sodi velika garaža osebnih in kombi dostavnih vozil in priklopnikov. Jasno tudi ni, na kakšen način bi lahko ti priklopniki v garažo sploh prišli. Če bi to bilo sploh možno, bi v zvezi s tem prihajalo do velikega hrupa in drugih prometnih težav in seveda tudi do onesnaževanja zraka, kar prav gotovo ni v korist stanovanjskemu naselju. Prav tako v strnjeno stanovanjsko naselje ne sodijo skladišča lažjega gradbenega materiala in plovil. Pri tem gre očitno za skladišče lesenih izdelkov (tovrstno obrt ima prizadeta stranka). Neprestano dovažanje in odvažanje teh izdelkov bi seveda povzročalo hrup in prometne težave. Zlasti problematično pa je seveda skladiščenje takih predmetov iz razlogov požarne varnosti. Ostali stanovalci na svojih podstrešjih ne smejo imeti ničesar, prizadeti stranki pa upravni organi in požarni inšpektor brez utemeljenega razloga dovoljujejo sredi stanovanjskega naselja skladiščenje lahko gorljive snovi. Iz lokacijskega dovoljenja tudi ni razvidno, ali gre za javno garažo, kar pomeni garažiranje kogarkoli, ali pa za garažiranje vozil prizadete stranke. Javna garaža namreč sredi stanovanjskega naselja prav gotovo ni potrebna. Tudi prizadeta stranka lahko uredi garažiranje svojih vozil tam, kjer ima svojo delavnico. Ob pravilni razlagi citiranega odloka bi upravni organ tudi ne mogel dovoliti preureditve kokošnjaka. Nedvomno je namreč, da reja kokoši v stanovanjsko naselje ne sodi. Upravni organ bi si moral prizadevati, da se reja kokoši odstrani iz stanovanjskega naselja zaradi higienskih razlogov, ne pa da takšno rejo omogoča s svojo odločbo. Prvostopna odločba ima več nesmislov, med drugim je tudi ta, da bi naj bila v mansardi tudi plovila. Ni treba posebej poudariti, da je spravilo plovil v mansardi, če že fizično nemogoče, pa prav gotovo povsem nesmiselno. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji sodišča niti prvostopni organ niti tožena stranka nista imela materialne podlage za ugotovitev, da gre pri gradnji navedene garaže, navedenega skladišča, navedenega objekta drvarnice in kokošnjaka ter nadstreška nad dostopom v objekt za pomožne objekte, katerih gradnja je predvidena v 11. in 12. členu citiranega občinskega PUP. Po določbah odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin občine (Uradni list SRS, št. 34/86 - odlok), ki je že veljal v času, ko je bil uveljavljen navedeni PUP, to je 28.11.1987, se s tem odlokom določa vrsta, namen, največja velikost in način gradnje pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje in zadostuje priglasitev (1. člen); objekti iz 1. člena tega odloka so: lesene in zidane pritlične drvarnice, če ne presegajo v skupni tlorisni površini 20 m2 in se postavljajo v sklopu individualnih stanovanjskih in gospodarskih objektov; leseni in zidani kurniki, če v skupni tlorisni površini ne presegajo 10 m2 in se postavljajo v sklopu individualnih stanovanjskih in gospodarskih objektov; nadstreški nad dostopi in dovozi v objekte in nadstreški za potrebe parkiranja osebnih avtomobilov, traktorjev, koles, mopedov in motorjev ter avtomobilskih prikolic pri individualnih stanovanjskih hišah in gospodarskih poslopjih s površino pokritega prostora največ 15 m2; lahke tipske montažne garaže za en osebni avtomobil, tlorisne izmere do 15 m2, ki se postavljajo kot funkcionalna dopolnitev individualnih stanovanjskih hiš ali gospodarskih objektov; lesene shrambe sena, krme, stelje, poljščin, orodja in začasna zavetišča za živino lesene izvedbe do skupne tlorisne površine 40 m2; omejitve glede velikosti objektov iz tega člena veljajo, kolikor prostorski akti teh določb bolj ne zaostrijo (1., 2., 4., 6. in 9. točka 1. odstavka in 2. odstavek 2. člena); priglasitev za gradnjo pomožnih objektov, navedenih v 2. členu tega odloka, pristojni organ zavrne, če je priglašena gradnja v nasprotju z določbami prostorskih izvedbenih aktov ali če glede na funkcijo, velikost in obliko ni primerna ali če so z njo prizadete pravice in zakonski interesi drugih oseb in če bi bila priglasitev izdana v nasprotju z drugimi zakonskimi predpisi (3. člen).

Tlorisne dimenzije in nameni teh objektov, navedeni v lokacijskem dovoljenju, namreč presegajo tlorisne dimenzije in namene, določene v citiranem občinskem odloku o določitvi pomožnih objektov, navedeno skladišče pa v tem odloku niti ni predvideno kot pomožni objekt, tako, da po presoji sodišča glede na te določbe teh objektov ni mogoče uvrstiti med pomožne objekte. Ker tožena stranka skladnost s citiranim občinskim PUP-om utemeljuje predvsem z b) točko 12. člena glede pomožnih objektov, skladnosti z drugimi določbami tega PUP-a pa niti ne navaja, sodišče glede na določbo 2. odstavka 54. člena citiranega zakona (lokacijsko dovoljenje se izda v skladu s pogoji lokacijske dokumentacije na območjih, ki se urejajo s PUP) te skladnosti niti ni moglo presoditi.

Sodišče je zaradi navedenega razloga ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo.

Sodišče ni obravnavalo tožbenih navedb tožnic, saj so v konkretnem primeru preuranjene. V novem postopku pa jih bosta lahko tožnici ponovno uveljavljali.

Glede na navedeno je sodišče odločilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Na pravno mnenje, dano v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).