Jedro

Ker upravni organ kljub pozivu tožnika v zadevi ni odločil, mu sodišče s to sodbo nalaga, da mora v zadevi odločiti v postavljenem roku.

Izrek

Tožbi se ugodi, s tem da se Ministrstvu za kulturo naloži, da o zahtevi za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine s parc. št. 1678 k.o. ... (po sedanjem zemljiškokatastrskem stanju), v naravi Grad X., prejšnje lastnice A.A., izda odločbo v 60 dneh od vročitve te sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR, povečanem za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožnica je 28. 10. 2010 vložila tožbo zaradi molka organa. V tožbi navaja, da je skupaj s svojimi sorodniki 3. 6. 1993 pri Občini Murska Sobota vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo zaplenjeno njeni pravni prednici, upravičenki A.A. Upravna enota Murska Sobota je z dopisom z dne 2. 8. 2007 zahtevo v delu, ki se nanaša na objekt „Grad X.“, parc. št. 1678 k.o. ... odstopila v reševanje Ministrstvu za kulturo (upravni organ) kot organu, pristojnemu za odločanje o denacionalizaciji nepremičnin, ki so pod spomeniškim varstvom. Upravni organ je s sklepom z dne 21. 12. 2007 zahtevo zavrgel, upravno sodišče pa je s sodbo opr. št. U 51/2008 z dne 29. 5. 2008 sklep odpravilo. V nadaljevanju postopka je zavezana stranka Občina Beltinci z vlogo z dne 2. 10. 2008 uveljavljala ovire za vračilo objekta v naravi in se pri tem sklicevala na določbe 1. - 4. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Pritegnjena sta bila dva izvedenca z namenom ugotovitve vrednosti objekta v času podržavljenja in v času vračanja; njuni mnenji se bistveno razlikujeta. Zaradi navedenega so vlagatelji v smislu 6. odstavka 25. člena ZDen z vlogo z dne 17. 12. 2009 predlagali, da se nepremičnina vrne v naravi še pred ugotovitvijo morebitnega povečanja vrednosti, o morebitnem plačilu razlike pa naj organ odloči z dopolnilno odločbo. Ker upravni organ o zahtevku kljub urgencam ni odločil, so vlagatelji 26. 3. 2010 posredovali zahtevo za izdajo odločbe v smislu iz 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zahtevali, da upravni organ o zahtevku odloči v nadaljnjem roku 7 dni, saj bodo v nasprotnem primeru vložili tožbo zaradi molka organa. Vendar upravni organ o zahtevku ni odločil. Glede na to tožnica sodišču predlaga, ob tem ko tožbi prilaga zahtevo za izdajo odločbe v nadaljnjih 7 dneh z dne 26. 3. 2010, da tožbi ugodi in primarno na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS-1 samo odloči o stvari v skladu z postavljenim denacionalizacijskim zahtevkom oz. podrejeno naloži upravnemu organu, da v stvari odloči in strankam vroči odločbo v roku 30 dni ter mu naloži tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na prvi poziv sodišča, ki ga je prejela 16. 11. 2010, da v roku 30 dni sporoči razlog, zakaj v zadevi še ni odločeno, ni odgovorila. Na drugi poziv sodišča, ki ga je prejela 10. 1. 2011, pa je sodišču poslala uprave spise v zadevi ter pojasnila, da odločba v zadevi še ni bila izdana zaradi preobremenjenosti upravnega organa z delom na drugih denacionalizacijskih zadevah. Navedla je, da je organ v dosedanjem ugotovitvenem postopku prišel do preliminarne ugotovitve, ki pa jo želi še preveriti, da zavezana stranka uporablja del podržavljene nepremičnine za potrebe dejavnosti iz 1. odstavka 1. člena (pravilno: 1. točke 1. odstavka 19. člena) ZDen ter da je po 7. 12. 1991 opravila obsežna vlaganja v nepremičnino. Navaja, da bi bilo potrebno sklicati še eno ustno obravnavo, na kateri bi strankam omogočili, da se neposredno izjavijo o navedbah nasprotne stranke.

Tožba je upravičena.

Po pregledu spisne dokumentacije upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je bil upravnemu organu del zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega kot prejšnji lastnici A.A., in sicer za „Grad X.“, parc. št. 1678 k.o. ..., odstopljen v pristojno reševanje v skladu s 3. točko 1. odstavka 54. člena ZDen 7. 8. 2007. Upravni organ je s sklepom z dne 21. 12. 2007 zahtevo za denacionalizacijo kot nepopolno zavrgel, to sodišče pa je s sodbo opr. št. U 51/2008-8 z dne 29. 5. 2008 sklep odpravilo ter organu zadevo vrnilo v ponovni postopek. V tem postopku je upravni organ po dopolnitvi zahteve za denacionalizacijo poslal zahtevo v opredelitev zavezani stranki Občini Beltinci, 10. 11. 2008 opravil ustno obravnavo, odredil dokazovanje z izvedencem – cenilcem 17. 11. 2008, pridobil cenitveno poročilo izvedenca B.B. z dne 21. 3. 2009 ter nato na podlagi pisnih vlog strank razjasnjeval dejansko stanje v pogledu s strani zavezane stranke uveljavljenih ovir za vračilo v naravi po 1. in 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen ter v pogledu vrednosti predmetne nepremičnine po stanju v času podržavljenja in v času denacionalizacije. Na podlagi ugotovitev o sicer kontinuiranem opravljanju procesnih dejanj s strani upravnega organa, ki pa ni bilo zadosti strnjeno, in da so vlagatelji vseskozi aktivno sodelovali v postopku, ter ob tem ko se je iztekel rok iz 1. odstavka 58. člena ZDen (šteto od tedaj, ko so vlagatelji zahtevo dopolnili v skladu z njegovim pozivom, pri čemer organu postopka iz razloga po 3. odstavku 63. člena ZDen tudi ni bilo potrebno prekinjati, saj je bilo o predhodnem vprašanju jugoslovanskega državljanstva upravičenke pravnomočno odločeno že pred tem, preden je bila zadeva odstopljena temu organu v pristojno odločanje), je sodišče spoznalo, da je molk neupravičen, tožba pa upravičena.

Glede na spisno dokumentacijo upravnih spisov sodišče ugotavlja, da ugotovitveni postopek v zadevi še ni zaključen ter da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno še niti glede uveljavljanih ovir za vrnitev nepremičnine v naravi, niti glede vrednosti podržavljene nepremičnine. Dejansko stanje glede obstoja ovir za vrnitev nepremičnine v naravi pa mora biti najprej popolno ugotovljeno, da je mogoč zaključek o možni obliki denacionalizacije. Če glede tega vprašanja ugotovljeno dejansko stanje dopušča sklep, da je možna denacionalizacija v naravi, pa morata biti ugotovljeni pred odločitvijo v zadevi tako vrednost nepremičnine po stanju ob podržavljenju kot vrednost po stanju v času denacionalizacije. Na tej podlagi je namreč šele mogoč zaključek o tem, ali se nepremičnina vrne na podlagi 1. odstavka 25. člena ZDen, ali pa je zadevo treba obravnavati po 2. odstavku 25. člena ZDen (v postopku izvedeni dokaz z izvedencem kaže na to, da se je vrednost nepremičnine po podržavljenju povečala). Tudi kolikor upravičenec izbere tretjo opcijo (vrnitev nepremičnine pod pogojem, da za razliko plača odškodnino) ter organ odloči o vračilu nepremičnine, pa mora v odločbi ugotoviti vrednost nepremičnine po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju. Po določbi 6. odstavka 25. člena ZDen sicer upravičenec lahko zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti zaradi vlaganj, organ, ki vodi postopek, pa odloči o višini odškodnine, ki se plača za vlaganja, naknadno z dopolnilno odločbo. Vendar pa ta določba ne pomeni, da se vrednosti premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju v času vračanja ugotavljata naknadno (saj sta sestavni del dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi), ter je ti dve vrednosti tudi treba ugotoviti v odločbi v denacionalizaciji. Tako tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, npr. sodbi opr. št. I Up 1080/2005 z dne 22. 2. 2006, I Up 1079/2005 z dne 22. 2. 2006. Glede na procesna dejanja, ki jih mora organ v postopku še opraviti zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja pred odločitvijo v zadevi ter varstva pravic strank v postopku, je sodišče na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010) organu naložilo, da mora v zadevi odločiti v 60 dneh od vročitve te sodbe. Tak rok za izdajo odločbe je, glede na povedano, po presoji sodišča primeren. Sodišče pa ni samo odločilo o stvari (65. člen ZUS-1), ker za tako odločanje niso izkazani zakonski pogoji. Tako bo sodišče odločilo, če bo šlo za ponovni molk (2. odstavek 69. člena ZUS-1), in bo ta molk upravičen (pri presoji tega se upošteva tako ravnanje strank kot organa).

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišču ugodilo ob analogni uporabi določbe 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).