Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke zahteva plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka zaradi z njene strani podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v predmetnem sporu poleg formalnih pomanjkljivosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice nasprotovala tudi obstoju utemeljenega razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati tudi vsebinsko utemeljenost odpovednega razloga, saj za presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca ni odločilno le, da gre za razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca podana iz razloga po prvem odstavku 112. člena ZDR, samo po sebi namreč še ne pomeni, da je odpoved podana v skladu z določbo 112. člena ZDR in drugimi določbami ZDR in da ima delavec že na tej podlagi pravico do odpravnine in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. To pravico ima le, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca zakonita oziroma če je podana iz utemeljenega odpovednega razloga. Če delodajalec v sporu, v katerem delavec zahteva pravice iz drugega odstavka 112. člena ZDR, nasprotuje (tudi) utemeljenosti odpovednega razloga, mora sodišče z izvedenimi dokazi ugotavljati resničnost njegovih navedb. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo utemeljenosti odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani ugodilni del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke, prvi odstavek II. točke in V. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici v 15 dneh izplača odpravnino v znesku 13.608,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2012 dalje do plačila; kar je tožnica zahtevala več (razliko do 15.783,57 EUR in zakonske zamudne obresti od 20. 6. 2012 do 2. 7. 2012), je zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v 15 dneh izplača odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v bruto znesku 5.443,48 EUR, od bruto zneska plača zakonsko določene davke in prispevke, neto znesek pa izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2012 dalje do plačila; kar je tožnica zahtevala več (razliko do 6.000,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od 20. 6. 2012 do 2. 7. 2012), je zavrnilo (prvi in drugi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine za psihične bolečine v znesku 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2012 do plačila (III. točka izreka) ter zahtevek za plačilo stroškov v znesku 213,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2012 dalje do plačila in v znesku 488,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2012 dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 587,78 EUR brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v prvem odstavku I. točke in v prvem odstavku II. točke izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšen način naj bi se trpinčenje izvajalo, oziroma ni obrazložilo, da je do trpinčenja sploh prišlo. Tožnica ni dokazala, da jo je tožena stranka trpinčila. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice sama po sebi še ne pomeni, da ima tožnica tudi pravico do odpravnine in odškodnine. Sodišče prve stopnje je poseglo v pravico tožene stranke do izjave, ker je ni zaslišalo niti ni zaslišalo predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je določbe postopka kršilo tudi zato, ker je upoštevalo dokaze o datumu vročitve obvestila inšpektorju za delo, ki so bili sodišču prve stopnje posredovani po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje bi moralo o prejemu obvestila o opominih opraviti poizvedbe pri Inšpektoratu za delo, saj ni mogoče le slediti navedbam tožnice brez pravočasno predloženih dokazov. V konkretnem primeru tožnica s pravočasno predloženimi dokazi ni uspela dokazati, da je inšpektorja pravočasno obvestila. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje napačna, zato bi morali tudi stroški postopka bremeniti tožnico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke zahteva plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka zaradi z njene strani podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2012 (drugi odstavek 112. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.). Poleg tega zahteva še plačilo odškodnine za psihične bolečine in plačilo stroškov zastopanja pred pravdo. Sodišče prve stopnje je tožbenima zahtevkoma za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka delno ugodilo, tožbena zahtevka za plačilo odškodnine za psihične bolečine in plačilo stroškov zastopanja pred pravdo pa je zavrnilo.

6. V sporu o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka, ki sta posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, je zakonitost te odpovedi predhodno vprašanje (13. člen ZPP). Sodišče mora v okviru trditvene podlage delodajalca kot tožene stranke preverjati zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca. V konkretnem primeru je tožena stranka med drugim navedla, da tožnica izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala po predpisanem postopku in da je bila podana prezgodaj glede na predpisani rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR. Ta določa, da lahko delavec v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja eden od taksativno naštetih razlogov iz navedene določbe. Delavec mora torej pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opomniti delodajalca in pisno obvestiti inšpektorja za delo, izredne odpovedi pa ne sme podati, dokler ne preteče osemdnevni rok od opomina delodajalcu in od obvestila inšpektorju.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica toženo stranko pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 15. 5. 2012 in 22. 5. 2012 pisno opomnila na prenehanje izvajanja trpinčenja na delovnem mestu. Navedenim dejanskim ugotovitvam tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje. Tožena stranka ne nasprotuje niti pravni presoji, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala 25. 5. 2012, zaradi tega ni preuranjena, saj je bila podana deseti dan po opominu delodajalcu, opomin z dne 22. 5. 2012 pa je le dodatni opomin, ki ne vpliva na tek osemdnevnega roka iz prvega odstavka 112. člena ZDR. S takšno pravno presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče. 8. V zvezi s pisnim obvestilom inšpektorja za delo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica Inšpektorat za delo v A. obvestila 15. 5. 2012 in 23. 5. 2012. Oba opomina je nato 29. 5. 2012 ponovno poslala na Inšpektorat za delo v B., saj je 28. 5. 2012 izvedela, da je bila Območna enota inšpektorata v A. ukinjena. Do navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi listinskih dokazov, ki jih je tožnica predložila na naroku za glavno obravnavo 7. 10. 2015, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil 20. 3. 2015. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je upoštevalo dokaze, ki jih je tožnica sodišču prve stopnje predložila prepozno glede na določbo 286. člena ZPP. Ker pa tožena stranka te kršitve določb pravdnega postopka ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče, to je že na naroku za glavno obravnavo 7. 10. 2015, pritožbeno sodišče očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more upoštevati (prvi odstavek 286. člena ZPP). Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti poizvedbe pri inšpektoratu za delo, saj za izvedbo tega dokaza ni bilo nobene potrebe, glede na to, da je sodišče prve stopnje relevantna dejstva ugotovilo že s strani tožnice predloženimi listinskimi dokazi. Pravilna je tudi pravna presoja sodišča prve stopnje, da je treba z vidika začetka teka osemdnevnega roka iz prvega odstavka 112. člena ZDR upoštevati pisna opomina, ki jih je tožnica poslala na Inšpektorat za delo v A., čeprav je bila ta območna enota ukinjena. Ker tožnica za navedeno dejstvo takrat ni vedela niti ni mogla vedeti glede na podatke z internetne strani Inšpektorata RS za delo, ni mogoče šteti v njeno škodo, če je pisno obvestilo posredovala 15. 5. 2012 na ukinjeno območno enoto.

9. Tožena stranka je v predmetnem sporu poleg formalnih pomanjkljivosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice nasprotovala tudi obstoju utemeljenega razloga za odpoved (to izhaja iz njenih navedb v odgovoru na tožbo, pri katerih je vztrajala tudi na glavni obravnavi). Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati tudi vsebinsko utemeljenost odpovednega razloga, saj za presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca ni odločilno le, da gre za razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca podana iz razloga po prvem odstavku 112. člena ZDR, samo po sebi namreč še ne pomeni, da je odpoved podana v skladu z določbo 112. člena ZDR in drugimi določbami ZDR in da ima delavec že na tej podlagi pravico do odpravnine in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka(1). To pravico ima le, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca zakonita oziroma če je podana iz utemeljenega odpovednega razloga. Če delodajalec v sporu, v katerem delavec zahteva pravice iz drugega odstavka 112. člena ZDR, nasprotuje (tudi) utemeljenosti odpovednega razloga, mora sodišče z izvedenimi dokazi ugotavljati resničnost njegovih navedb. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo utemeljenosti odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani ugodilni del sodbe (prva odstavka I. in II. točke izreka) in odločitev o stroških postopka (V. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o tožbenih zahtevkih za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka v razveljavljenem delu. Ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča bo moralo ugotoviti, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice podana iz utemeljenega razloga in ali so podani tudi drugi pogoji za njeno zakonitost glede na trditveno podlago tožene stranke. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Tako tudi pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 231/2012.