Jedro

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka vzpostavila pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje, zato po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice in pravne koristi tožečih strank, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem postopku, saj si tožeči stranki svojega pravnega položaja v tem postopku, ne moreta izboljšati.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

K točki 1 izreka: Tožeči stranki sta dne 3. 8. 2005 vložili tožbo zoper toženo stranko v kateri izpodbijata odločbo z dne 18. 4. 2005, ker je po njunem mnenju nezakonita, saj ne upošteva pravilnega dejanskega stanja, to pa je, da imata pridobljeno gradbeno dovoljenje za objekt za katerega teče istočasno inšpekcijski postopek. Tožena stranka bi zaradi tega morala ustaviti inšpekcijski postopek takoj, ko sta pridobili gradbeno dovoljenje, saj v nasprotnem primeru nastane pravno nevzdržna situacija, ko je istočasno izdana inšpekcijska odločba o rušenju in gradbeno dovoljenje za objekt, ki se ruši. Po mnenju toženih strank je izpodbijana odločba nezakonita tudi zaradi tega, ker naj tožena stranka lahko sama odločila o stvari, saj iz spisov jasno izhaja, da je bil inšpekcijski pregled opravljen že v letu 2002, kar pomeni, da se uporablja takrat veljavni zakon, ki pa ne predvideva rušenja in odklopa od komunalnih priključkov. Glede na vse navedeno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter inšpekcijski postopek zoper njiju ustavi, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba tožene stranke razveljavi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Iz U vpisnika tega sodišča izhaja, da je v zvezi z isto prvostopno odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota A., z dne 16. 2. 2002, že odločalo v upravnem sporu, ki ga je vodilo pod opr. št. U 209/2004 v katerem sta tožeči stranki izpodbijali odločbo tožene stranke z dne 8. 6. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper zgoraj navedeno prvostopno odločbo. Sodišče je s sodbo z dne 24. 1. 2005, ki je dne 5. 3. 2005 postala pravnomočna, odločilo, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba tožene stranke odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je v skladu z odločitvijo sodišča in napotili iz citirane sodbe, ponovno odločala o zadevi, in z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo z dne 18. 4. 2005, odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota A., z dne 16. 2. 2004 odpravila in zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje.

Po določbi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) je upravni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker ji upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravno varstveno potrebo pa mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njena pravica oz. pravni interes ne bo zavarovan. Pravno varstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa. Z izpodbijano odločbo je torej tožena stranka vzpostavila pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje. Glede na navedeno po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice in pravne koristi tožečih strank, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem postopku. Tožeči stranki si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku, ne moreta izboljšati, ker je bila prvostopna odločba v celoti odpravljena in je bila zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek. Tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, ne more s pritožbo izpodbijati obrazložitve drugostopne odločbe. Predmet sodne presoje je namreč utemeljenost upravnega akta kot izhaja iz izreka odločbe, saj se pravnomočnost razteza le na izrek odločbe. Obrazložitev odločbe vsebuje le utemeljitev odločitve glede na dejansko in pravno stanje. Res je sicer, da so navodila organa druge stopnje v obrazložitvi njegove odločbe zavezujoča za organ prve stopnje, vendar so stranki v ponovnem postopku zagotovljene vse procesne pravice tako v dokaznem postopku, kot tudi pravna sredstva. Pravno varstvo zoper odločbe izdane v ponovnem postopku, je tožečima strankama zagotovljeno tako s pravico do pritožbe, kot kasneje do tožbe v upravnem sporu. Tožeči stranki torej lahko nepravilno ugotovljeno dejansko stanje kršitve pravil postopka in napačno uporabo materialnega prava, uveljavljata v navedenih postopkih.

Po presoji sodišča izpodbijana odločba tožene stranke torej ne posega v pravice ali pravne koristi tožečih strank, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo iz razloga 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali v njeno neposredno na zakon oprto korist. K točki 2 izreka: Sodišče je zahtevo tožečih strank za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožeči stranki sta dne 15. 9. 2005 podali zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo, ki je navedena v točki 1 tega sklepa. V navedeni zahtevi predlagata sodišču, da odloči, da se izvrševanje odločbe Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 18. 4. 2005 in odločbe Inšpektorata za okolje, prostor in energijo, z dne 27. 7. 2005, odloži do izdaje pravnomočne rešitve upravnega spora v predmetni zadevi.

Tožeči stranki v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe sicer ne navajata ali jo vlagata po 1. oziroma 2. odstavku 69. člena ZUS, vendar pa sodišče, iz samega predloga, ki zahteva odložitev izvršitve odločb, do pravnomočne rešitve upravnega spora v tej zadevi, zaključuje, da tožeči stranki zahtevata izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS. Po določilih 24. člena ZUS se upravni spor začne s tožbo ali z drugim pravnim sredstvom, če zakon tako določa. V 30. in 69. členu istega zakona pa so določene procesne predpostavke, ob katerih ima tožeča stranka pravico zahtevati odložitev izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe oz. pravico zahtevati izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. V obeh primerih pa je inštitut začasne odredbe mogoče uveljavljati šele potem, ko je sprožen upravni spor. Ker pa je bila s točko 1 izreka tega sklepa tožba tožečih strank zavržena, je bilo potrebno zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj ni podana procesna predpostavka iz 24. člena ZUS. Ob tem pa sodišče še dodaja, da zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota A., z dne 27. 7. 2005 ni mogoče sprožiti upravnega spora in posledično, iz razlogov ki so že navedeni, tudi ne zahtevati izdajo začasne odredbe, ker navedena odločba ni dokončen posamičen akt, kot ga določa 2. odstavek 1. člena ZUS, saj je zoper njo možna pritožba na Ministrstvo za okolje in prostor RS, zoper odločbo katerega pa je šele možno vložiti tožbo v upravnem sporu.