Jedro

Predložitev šestletnega strateškega programa dela sodišča je eden od dveh pogojev za imenovanje predsednika sodišča iz 62. člena ZS. Spoštovanje obveznih sestavin strateškega programa iz četrtega odstavka 62. b člena ZS se sicer presoja strogo, ni pa spregled predpisane sestavine razlog za odpravo odločbe. Čim pa je tako, ni v nasprotju z zakonom ne zahtevana dopolnitev programa ne dodatna predstavitev programa na seji Sodnega sveta, saj je oboje dopustno, tako na podlagi smiselne uporabe določb 67. člena ZUP o dopolnitvi vloge kot tudi na podlagi določb ZS, ki se nanašajo na uporabo kriterijev iz 62.a člena. Navedeno potrjujejo tudi določbe četrtega odstavka 62. b člena ZS, po katerih vsebinska pomanjkljivost programa ni razlog za to, da se prijava zavrže, ter dejstvo, da vsebinsko dopolnjevanje vloge po določbah ZS ni izključeno.

Okoliščine na strani člana Sodnega sveta, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, niso obvezen izločitveni razlog iz 35. člena ZUP in s tem po določbah, ki se smiselno uporabljajo v zadevnem postopku. Lahko pa (po določbah 37. člena ZUP) zahteva izločitev stranka v postopku. Tožnik izločitve E.E. ni zahteval oziroma je celo izjavil, da je ne bo predlagal, in torej upravičenja, ki mu ga daje zakon, ni uveljavil. Zato ne more uspešno ugovarjati temu, da je E.E. kot član Sodnega sveta sodeloval pri odločanju in tudi ne, da je aktivno sodeloval v razpravi.

V ZS zbiranje gradiva o kandidatih za predsednika sodišča s strani Sodnega sveta ni predvideno, ga pa zakon tudi ne izključuje. Zato tudi sodišče temu ne nasprotuje, pod pogojem, da se da kandidatu možnost, da se pred odločitvijo o zbranem gradivu izjavi. Glede na to, da se izbira predsednik sodišča, so za odločitev bistveni tisti podatki, ki se nanašajo na vodenje. Logično je tudi, da se pri tožniku, ki je funkcijo predsednika sodišča že opravljal, upoštevajo dosedanji rezultati vodenja, prepričljiv pa je tudi zaključek, da vodenje, ki pripelje do posledic, ki so objektivno nesprejemljive, ni primerno. In nenazadnje je povsem logično ter utemeljeno v (različnem) položaju obeh kandidatov, da se okoliščin v zvezi z vodenjem sodišča pri drugem kandidatu, ki te funkcije ni nikoli opravljal, ne ugotavlja.

Za nepravilnosti s področja sodne uprave odgovarja poleg predsednika Okrajnega sodišča (in vodje oddelka) tudi predsednik Okrožnega sodišča, ki mora imeti pregled in stalen nadzor nad poslovanjem vseh sodišč, ki sodijo v njegovo pristojnost, kar so razumni razlogi, utemeljeni na določbah ZS. Dodatna argumentacija v smislu ugotavljanja stopnje tožnikove odgovornosti za navedene nepravilnosti pri tem ni potrebna. V konkretnem primeru namreč ne gre za odločanje o razrešitvi s položaja predsednika (iz 64. člena ZS), temveč za izbiro med kandidatoma, ki oba izpolnjujeta predpisane pogoje za imenovanje, in s tem za presojo, kateri kandidat je primernejši oziroma kateri kandidat bo funkcijo predsednika sodišča bolje opravljal. Pri tej presoji pa se lahko 1. kriteriju vodenja, da posebno težo in 2. upošteva posledice, ki izhajajo iz načina vodenja in ki so objektivno nesprejemljive.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodni svet je po javnem pozivu sodnikom k vložitvi kandidatur na mesto predsednika Okrožnega sodišča v A. odločil, da se okrožni sodnik svetnik na Okrožnem sodišču v A., B.B. z dnem 27. 11. 2014 za dobo šestih let imenuje za predsednika Okrožnega sodišča v A. ter da se okrožnega sodnika svetnika na Okrožnem sodišču v A., C.C. – tožnika na mesto predsednika Okrožnega sodišča v A. ne izbere.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre v zadevi za ponovljen postopek izbire, in sicer na podlagi sodbe naslovnega sodišča IV U 213/2014-28, ki je tožbi tožnika ugodilo in prvo izdano odločbo št. 2/14-83 z dne 4. 9. 2014, s katero je bilo odločeno, da se za predsednika Okrožnega sodišča v A. imenuje okrožnega sodnika svetnika B.B., na pritožbo tožnika odpravilo in zadevo vrnilo Sodnemu svetu v ponovni postopek. Ob sklicevanju na 62. člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) Sodni svet ugotavlja, da oba kandidata, B.B. in tožnik, izpolnjujeta formalne pogoje za imenovanje na razpisano vodstveno mesto. Nadalje se ugotavlja, da so bila v skladu z določbami 62.b člena ZS (že) v predhodnem postopku pridobljena mnenja predsednika Vrhovnega sodišča, predsednice Višjega sodišča v A. in Ministra za pravosodje, ter navaja, da so bila pri izbiri upoštevana merila iz tretjega odstavka 62. a člena ZS. V skladu z napotki sodbe naslovnega sodišča in šestim odstavkom 62. b člena je Sodni svet oba kandidata ponovno povabil na ustno predstavitev. Kandidata B.B. je obenem pozval k dopolnitvi strateškega programa dela. Tožnika je v vabilu seznanil s pomisleki, ki bi bili lahko upoštevani v kandidacijskem postopku, in mu na ta način omogočil, da se o očitanih nepravilnostih oziroma nedoslednostih (pisno in nato še ustno na predstavitvi na seji Sodnega sveta) izjavi.

V zvezi z očitkom, ki se nanaša na nepravilnosti in nedoslednosti pri poslovanju prekrškovnega oddelka Okrajnega sodišča v A., tožnik po presoji Sodnega sveta ni dal prepričljivega pojasnila, ki bi ga razbremenilo odgovornosti. Na težave na oddelku je bil opozorjen, pa stanja na oddelku kljub temu dobro leto ni preveril. Pri čemer končno poročilo o nadzoru, ki ga je opravilo Višje sodišče v A., pokaže manjko 134 prekrškovnih zadev, nezakonito dodeljevanje zadev in nedosledno izterjavo glob in stroškov postopka in s tem povezano absolutno zastaranje izterjave v znesku 146 498,66 EUR. Po mnenju Sodnega sveta za ugotovljene nepravilnosti odgovarja tudi tožnik kot predsednik Okrožnega sodišča, ki v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 61. člena ZS poleg pristojnosti, ki se nanašajo na Okrožno sodišče, izvaja tudi pristojnosti, ki jih ima predsednik Okrajnega sodišča in ki mora torej imeti pregled in stalen nadzor tudi nad poslovanjem okrajnih sodišč kot organizacijskih enot okrožnega sodišča. V zvezi z imenovanjem sodnice Č.Č. na vodstveno mesto brez njenega soglasja Sodni svet, ne glede na pravno pravilnost odločitve meni, da je za uspešno opravljanje vodstvene funkcije potrebna velika mera angažiranosti, ki je brez interesa za vodstveni položaj ne more biti. Zato meni, da ravnanje tožnika, ki je sodnico z vodstvenega mesta razrešil šele po dveh mesecih, čeprav je vedel za njeno nestrinjanje, ni bilo ustrezno ter da razlogi, ki jih tožnik navaja za takšno ukrepanje, odlašanja z razrešitvijo ne opravičujejo.

V zvezi z zamudami pri posredovanju podatkov personalnemu svetu za izdelavo ocene sodniške službe sodnice Č.Č. jasnih razlogov za tožnikovo neodzivnost iz dokumentacije, ki je bila zbrana v postopku, ni mogoče razbrati, tožnik pa zamude ni v zadostni meri pojasnil. Izdelava ocene sodniške službe, ki traja od leta 2008 do 2014, je nesprejemljiva. Zaostanki so se pokazali na Okrožnem sodišču, za kadrovanje, ki je del sodne uprave, pa odgovarja predsednik Okrožnega sodišča. Sicer pa so po mnenju Sodnega sveta skrb vzbujajoče tudi neurejene razmere na posameznih okrajnih sodiščih. Nepravilnosti pri vodenju sodne uprave nadzor na Okrajnem sodišču v D. sicer ni pokazal, skrbi pa, da je do nadzora prišlo na podlagi anonimne prijave osebe, ki način poslovanja sodišča dobro pozna, nadalje način komunikacije znotraj sodišča ter obremenitev posameznih sodnic, kar kaže na nezadovoljstvo zaposlenih oziroma neurejene medsebojne odnose na sodišču, ki jih tožnik kot predsednik sodišča ni uspel urediti.

V nadaljevanju obrazložitve Sodni svet poudari, da odloča izključno po strokovnih kriterijih, ki so primeroma določeni v 62.a členu ZS ter da pri izbiri predsednika sodišča predvsem ugotavlja, ali ima kandidat organizacijske in vodstvene sposobnosti. Pri tem (lahko sam) presoja sodnikovo delo in ni vezan na mnenja, ki so bila skladno z zakonom podana v postopku. Poudari še, da predsednik sodišča vodi poslovanje sodišča in da je zato odgovoren za poslovne rezultate ter da je odgovornost predsednika Okrožnega sodišča v A. z ozirom na velikost sodišča velika. Tožnik je vodil Okrožno sodišče v A. od leta 2008 do leta 2014, reševanje težav, ki jih je bilo pričakovano veliko, pa po presoji Sodnega sveta s strani predsednika ni bilo ustrezno. K reševanju težav je pristopil pozno, oziroma šele po opominih ali celo posredovanju drugih organov, čeprav je od predsednika pričakovati večjo aktivnost ter sprotno ukrepanje. Zato Sodni svet načina vodenja ne oceni kot uspešnega in zato ne soglaša s podporo tožniku, ki je razvidna iz mnenj, ki so bila pridobljena v kandidacijskem postopku. Meni, da Okrožno sodišče v A. potrebuje drugačen pristop k vodenju in v tem smislu ocenjuje kot ustreznega drugega kandidata B.B., ki je tako v strateškem programu kot na predstavitvi zagovarjal načelo odprtega pogovora med zaposlenimi, ki je potreben za uspešno vodenje tako velikega sodnega okrožja, kot je A. Ravno pomanjkanje medsebojne komunikacije pa je po oceni Sodnega sveta pripeljalo do težav pri dosedanjem vodenju obravnavanega sodnega okrožja. Dopolnjeni program je po oceni Sodnega sveta tudi sicer pripravljen kvalitetno, z realnimi cilji in utemeljenimi pričakovanji. Poleg primerne oblike vodstvenega pristopa in konkretnih ciljev, razvidnih iz programa, so primerne tudi strokovne kvalifikacije in znanja B.B. za vodenje Okrožnega sodišča v A. Zato je Sodni svet za predsednika Okrožnega sodišča v A. za dobo šestih let izbral kandidata B.B. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in iz 1. alinee prvega odstavka 2. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju ZUNEO) ter kršitve določb ZS in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na način, ki daje prednost drugemu kandidatu (B.B.).

Po mnenju tožnika je Sodni svet s tem, ko je kandidata B.B. pozval k dopolnitvi strateškega programa in se opredelil do dopolnjenega programa, ravnal arbitrarno in kršil določbe ZS, po katerih je kandidat dolžan predložiti strateški program ob prijavi. Kršil pa je tudi navodilo naslovnega sodišča, po katerem bi Sodni svet od kandidata B.B. lahko dobil v zvezi s programom dodatna pojasnila, vendar le v okviru programa, ki je bil predložen ob prijavi. S tem, ko je v nasprotju z zakonom dopustil, da kandidat program vsebinsko dopolni, je po mnenju tožnika dejansko pokazal, da predloženi program ne ustreza, medtem ko se vsebinsko do njega sploh ni opredelil. Ravnal je torej očitno pristransko, s tem ko se ni opredelil do prvotnega programa, pa je ravnal tudi v nasprotju s stališčem naslovnega sodišča, ki se tiče postopka.

Sodni svet se tudi ni, čeprav bi se moral, opredelil do tožnikovega ugovora pristranskosti člana Sodnega sveta E.E. Zato tožnik vztraja, da neformalni vpliv na odločanje v konkretnem primeru ni bil izključen in da obravnava obeh kandidatov ni bila enakovredna. Istočasno je obrazložitev v tem pogledu nepopolna in gre zato za kršitev določbe prvega odstavka 214. člena ZUP.

Učinkovito pravno varstvo je bilo tožniku vzeto tudi zato, ker pooblaščenka tožnika, ki je prijavila pooblastilo, ni bila obveščena o nobenem procesnem dejanju niti ji ni bila vročena odločba.

V nadaljevanju tožbe tožnik oporeka načinu vključitve procesnega gradiva v obravnavo, konkretno tistega, ki se nanaša na vprašanje prekrškov, letnega razporeda dela in napredovanja sodnikov. Tožniku zaradi nepojasnjenega načina zbiranja podatkov do izdaje odločbe ni bilo znano, katera dejstva bo Sodni svet upošteval pri odločanju. Iz zbranega gradiva pa je očitno, da je bil usmerjen zgolj v iskanje šibkih točk, medtem ko se niso upoštevala številna pozitivna mnenja in ocene, ki jih je pridobil tožnik v času, ko je bil predsednik sodišča in ki so bila očitno podlaga za mnenja, ki so jih podali predsednika višjega in vrhovnega sodišča in minister za pravosodje. Nasprotno za kandidata B.B. Sodni svet drugih podatkov, razen zbranih na podlagi zakona, ni iskal. Z usmerjenim raziskovanjem dela tožnika, ne pa tudi sokandidata, je Sodni svet po prepričanju tožnika podpiral kandidata B.B. in s tem nedopustno diskriminiral tožnika, obenem pa tožniku ni zagotavljal enakopravnega položaja v postopku.

Za grobo kršitev človekovih pravic šteje po prepričanju tožnika obravnava anonimnih pisanj in (v času odločanja o kandidaturi) izvedba sestanka oziroma razgovora članov Sodnega sveta s sodniki sodnega okrožja A. ter dejstvo, da se o sestanku ni vodil zapisnik, da tožnik na sestanku Sodnega sveta z drugimi sodniki ni mogel bil udeležen ter da ni bil seznanjen z izjavami na sestanku. S tem je bil tožnik izločen iz obravnave anonimnih pisanj in se zato o teh informacijah ni mogel izreči, kar predstavlja kršitev tožnikove pravice do izjave v postopku ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sodni svet v odločbi anonimk ni omenil niti sestanka. Jih je pa obravnaval in očitno do njih zavzel neko stališče, ki je vplivalo na presojo ostalega procesnega gradiva. Zato bi se Sodni svet v odločbi moral izjaviti o razlogih za (ne)upoštevanje anonimnih pisanj. Ker tega ni storil, je tožniku vzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva. Dejstvo, da je bil tožnik izločen iz razprave o stanju na sodišču, pa kaže na domnevo o slabih odnosih na sodišču in s tem na nedopusten predsodek organa, ki odloča v zadevi, kar je kršitev 1. alinee prvega odstavka 2. člena ZUNEO.

Kot dodaten dokaz o neenakopravnem položaju obeh kandidatov po mnenju tožnika kaže tudi ravnanje Sodnega sveta, ki je povzročilo, da je kandidat B.B. prevzel pooblastila predsednika z dnem imenovanja, čeprav je bila odločba izdelana in poslana strankam šele več kot mesec dni po sprejemu odločitve. To kaže po eni strani na posebno naklonjenost kandidatu in po drugi strani presega funkcijo Sodnega sveta, ki jo ima v razpisnem postopku, saj Sodni svet pooblastil za sprejem takšne odločitve nima.

V zvezi z mnenji predsednikov Višjega in Vrhovnega sodišča ter ministra za pravosodje tožnik opozarja, da le-ti niso imeli možnosti, da se seznanijo z dopolnjenim strateškim programom kandidata B.B. in da svoje mnenje ustrezno dopolnijo. S temi (novimi) dejstvi tudi tožnik ni bil seznanjen, kar pomeni, da je bil postavljen v neenakopraven položaj s sokandidatom. Sicer pa se Sodni svet do podanih mnenj ni opredelil. Opredelil se je do posameznih zatrjevanih ravnanj in dogodkov, ki pa očitno niso vplivali na podana mnenja. Ni pa se Sodni svet opredelil do rezultatov dela, ki so bili zelo dobri, niti se ni opredelil do strateškega programa obeh kandidatov in s tem do bistvenih podlag za odločitev. Zato je nastal vtis, da potrjuje neko že vnaprej sprejeto izbiro, kar kaže na kršitev pravice pritožnika do enakega varstva pravic in na kršitev prepovedi diskriminacije po določbah ZUNEO. Zaradi opisanega ravnanja in neupoštevanja pravnega mnenja naslovnega sodišča, ki ga je zavzelo v sodbi IV U 213/2014-28, pa je Sodni svet kršil tudi določbe ZUP in ZS in je torej odločba nezakonita.

Tožnik v nadaljevanju zavrača kot neutemeljene očitke v zvezi z opravljanjem vodstvene funkcije (predsednika sodišča). Pri tem poudarja, da predsednik sodišča na podlagi 61. člena ZS izvaja sodno upravo ter da je nadzor nad delom sodne uprave pridržan predsednikoma Višjega in Vrhovnega sodišča ter ministru za pravosodje. Vsi ti so bili seznanjeni z delom tožnika in tudi s stanjem na sodišču, ki se obravnava v tem postopku. Pa vendar so ugodno ocenili delo tožnika in predlagali njegovo imenovanje. Sodni svet se do teh mnenj ni opredelil v svoji odločbi ter pri tem zanemaril rezultate dela sodišča ter dejstvo, da v času mandata nestrinjanja s tožnikovim delom, razen v obravnavanih posameznih primerih, ni bilo. Ker se Sodni svet mnenjem ni argumentirano zoperstavil, njegove odločitve ni mogoče preveriti, tožniku pa je vzeta pravica do pravnega sredstva.

Zaključki, ki jih je napravil Sodni svet v zvezi z obravnavanimi očitki, pa so po mnenju tožnika napačni. V zvezi s prekrški, ob sklicevanju na določbe ZS in Sodnega reda, poudarja, da je nepravilnosti v zvezi s sojenjem sprva (v letu 2012) ugotavljalo Višje sodišče v A. in da je nanje opozarjalo predsednika Okrajnega sodišča in vodjo oddelka za prekrške, ne pa tudi tožnika. Nepravilnosti, ki jih vsebuje Končno poročilo predsednika Okrožnega sodišča v A. z dne 15. 5. 2014, in ki predstavljajo resne napake, takrat niso bile ugotovljene, zato ni pravilen zaključek Sodnega sveta, da je bil tožnik dobro leto dni neaktiven. V okviru sodne uprave je tožnik kot predsednik sodišča že v obdobju od aprila 2012 do maja 2013 uvedel vrsto ukrepov za vsa okrajna sodišča in s tem tudi za oddelek za prekrške na Okrajnem sodišču v A., ki so se izvajali in o katerih se je redno poročalo. Vsebina poročil tožniku ni dajala razlogov za dvom v pravilnost poslovanja na oddelku za prekrške Okrajnega sodišča v A. Kljub temu je tožnik samoiniciativno izdal odredbo za kontrolo vpisnikov, pri kateri je bilo ugotovljeno nezakonito dodeljevanje zadev in nepravilno vodenje vpisnikov. O manjku spisov prvič govori sodnica poročevalka v prvem delnem poročilu o nadzoru iz meseca maja 2013. Na tej podlagi je tožnik odredil pregled vseh spisov, da se ugotovi dejanski manjko. Vse do takrat pa tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da izterjava glob in stroškov ne poteka tekoče. Iz listin, ki so v spisih in iz dokazov, ki jih prilaga tožbi, tako sledi, da je bil tožnik tisti, ki je s sprejetimi ukrepi ugotovil nepravilnosti, kar vse je razvidno tudi iz Končnega poročila z dne 15. 5. 2014, ki ga je sestavil tožnik in ki ga je Sodni svet obravnaval šele na 47. seji dne 22. 1. 2015. V zvezi z imenovanjem sodnice Č.Č. tožnik poudari, da je šlo za imenovanje na mesto namestnice vodje oddelka in ne na mesto vodje oddelka in da zato omemba zahteve po veliki meri angažiranosti v izpodbijani odločbi ni na mestu. Zakon soglasja posameznika za imenovanje na vodstveno mesto ne predpisuje niti o tem ne govori sodna praksa. Tožnik pa je, glede na usklajen predlog predsednikov okrajnih sodišč ter glede na to, da je omenjena sodnica do 1. 1. 2014 opravljala funkcijo (ne)formalne vodje oddelka, utemeljeno lahko domneval, da z imenovanjem soglaša. Omenjena sodnica tudi ni uspela s pravnimi sredstvi niti ni bila v tej zvezi ugotovljena nobena napaka tožnika pri vodenju sodne uprave. Zato je očitek Sodnega sveta brez dejanske podlage, še zlasti, ker se v odločbi navaja, da sodnica funkcije ni nikoli izvajala.

V zvezi z oceno sodniške službe Sodni svet v izpodbijani (drugi) odločbi govori le še o eni kršitvi. Tožnik je v pojasnilu Sodnemu svetu podrobno opisal vse aktivnosti, ki jih je opravil v tej zvezi ter prikazal, kako je, za sodnico verjetno res nesprejemljivo dolgemu obdobju zbiranja podatkov za oceno, botrovalo več dejavnikov, ter pri tem izpostavil, da sodnica zaradi tega ni bila prikrajšana. Tožnik ni začel zbirati podatkov šele po 15. 1. 2013, kot se navaja v odločbi. Do takrat so bili vsi podatki že zbrani. Sicer pa obstaja ta problem (dolgotrajnost zbiranja podatkov in izdelave ocen sodniških služb) pri vseh slovenskih sodiščih, kar je Sodnemu svetu znano in je bil torej kriterij za presojo tožnikovega ravnanja strožji, pri čemer je pritožba sodnice Č.Č. edina pritožba v zvezi z oceno sodniške službe v času tožnikovega mandata. Poleg tega je Sodni svet z ocenjevanjem tožnikovega dela spet posegel na področje sodne uprave, ki ne sodi v njegovo pristojnost, medtem ko predsednica Višjega sodišča in predsednik Vrhovnega sodišča, ki sta za oceno pristojna, kršitve nista ugotovila niti tega ne ugotavlja Minister za pravosodje, temveč so vsi trije tožnikovo kandidaturo podprli. Sodni svet se do mnenj v tem delu ni opredelil, zato je odločba v tem delu neobrazložena.

V zvezi z domnevnimi nepravilnostmi na Okrajnem sodišču v D. je tožnik dal pojasnilo ter navedel, da je zadeve na takrat še samostojnem Okrajnem sodišču urejala predsednica Višjega sodišča v A. Rezultati nadzora niso pokazali pomanjkljivosti, o čemer je bil tožnik obveščen s poročilom z dne 2. 2. 2010, ki ga je prejel dne 7. 2. 2013 v vednost. V času nadzora je bilo okrajno sodišče še samostojno, samostojen položaj je imel tudi predsednik sodišča. Po maju 2011, ko je prišlo do spremembe pristojnosti, pa je tožnik večkrat obiskal tudi omenjeno sodišče, enako kot ostala, ter s predsedniki na mesečnih kolegijih in na individualni sestankih redno razpravljal o težavah. Zaključki Sodnega sveta zato ne ustrezajo dejanskemu stanju. Tožnik pa s temi podlagami ni bil seznanjen in zato nima možnosti, da bi se o njih izjavil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Uvodoma opozarja na položaj, ki ga ima Sodni svet pri izbiri kandidatov za predsednike sodišč, na vrsto oziroma naravo odločanja ter na obseg sodne kontrole, ki so ji podvržene odločitve.

Očitek o nepoštenosti postopka zaradi neizločitve člana E.E. ob sklicevanju na določbe Poslovnika Sodnega sveta in na smiselno uporabo določb ZUP zavrača. Poudari, da E.E. razlogov za samoizločitev ni našel, tožnik pa je na razgovoru izrecno izjavil, da predloga za izločitev ne daje.

Zavrača tudi očitek o diskriminatornem obravnavanju tožnika. Pri tem poudari, da je Sodni svet dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, ter da v ta namen ni omejen zgolj na dokaze, ki jih predložijo stranke, ampak lahko in mora skladno z načeli ZUP podatke, za katere meni, da so pomembni, zbirati tudi sam. Ker je tožnik že opravljal funkcijo predsednika sodišča, je logično, da se pri odločanju upošteva dokumentacija, ki se nanaša na njegovo vodenje v obdobju od leta 2008 do 2014. Tožniku je bila v postopku zagotovljena pravica, da se izjavi, iz dokaznega postopka pa je razvidno, da so bili upoštevani tako pozitivni kot negativni rezultati dosedanjega vodenja sodišča, zato očitki o iskanju šibkih točk niso utemeljeni. Nasprotni kandidat pa do sedaj te funkcije še ni opravljal, zato dokazov v tej smeri ni. Vsebinska izbira je pridržana toženi stranki. Pri tem je ocenila, da način vodenja s strani tožnika ni bil primeren, ker je vodil do posledic, ki so objektivno nesprejemljive. Ocena, da sodišče potrebuje drugačen pristop k vodenju, je obrazložena in torej ni arbitrarna, in ker ne temelji na osebnih okoliščinah, ni diskriminatorna niti ni podana kršitev določb ZUNEO, ki se očitajo v tožbi.

Z ozirom na določbe ZS predsednik okrožnega sodišča odgovarja za upravljanje okrajnih sodišč kot organizacijskih enot, pri čemer je obseg odgovornosti razviden iz 60. člena ZS. Ocena uspešnosti vodenja sodišča se po mnenju tožene stranke kaže skozi vsa področja iz citirane določbe, kar pomeni, da morajo biti rezultati vseh postavk vsaj zadovoljivi. Zato dobri rezultati sojenja ne morejo dopustiti nezadovoljivih rezultatov na drugih področjih. Kot izhodišče za svojo presojo je poleg navedenega tožena stranka upoštevala le razloge, ki so navedeni v obrazložitvi. Subjektivne navedbe, podane v kandidacijskem postopku, niso bile upoštevane, upoštevan pa tudi ni bil sestanek na sodišču, zato tožbene navedbe v tej zvezi tožena stranka zavrača kot brezpredmetne.

Izpodbijana odločba je bila izdelana v predpisanem roku. Stališče v zvezi s primopredajo poslov vodenja sodišča pa je tožena stranka sprejela v splošnem interesu in ne zaradi izpeljave le enega kandidacijskega postopka.

Vsa predpisana mnenja je tožena stranka pridobila že v prvem postopku in jih v postopku tudi upoštevala. Razložila je tudi, zakaj se z njimi ne strinja. Dopolnjen program kandidata pa bi lahko vplival le na mnenje o kandidaturi tega kandidata in ne na oceno tožnika, še zlasti, ker so sicer vsa mnenja za tožnika ugodna. Tožnik torej ni bil v ničemer prikrajšan, ponovna pridobitev mnenj pa bi bila zato nepotrebna.

Glede strateškega programa je tožena stranka sledila sodbi naslovnega sodišča, da strateški program drugega kandidata nima vseh sestavin, in ga je zato pozvala, da program dopolni tako, da pred sejo predloži pisni izdelek, kar je treba razumeti v okviru dodatne predstavitve na seji, oziroma kot dopolnitev vloge po določbah ZUP. Tožnik tudi ni bil v ničemer prikrajšan zato, ker dopolnitev zajema stanje po izteku razpisnega roka.

Res pa je, da je tožnik toženi stranki predložil pooblastilo odvetnici, ki je po naravi splošno, ki pa se je, zaradi določenih okoliščin, razumelo drugače in se je zato nadaljnji postopek vodil v neposrednem stiku s tožnikom in ne z odvetnico. Vendar pa je tožnik s toženo stranko sodeloval in bil na ta način neposredno seznanjen z vsemi procesnimi dejanji, kar pomeni, da mu ni bila vzeta možnost učinkovitega varstva pravic, na kar kaže prav tožba v upravnem sporu.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke in vztraja pri svojih navedbah in predlogih.

Tožba ni utemeljena.

Predložitev šestletnega strateškega programa dela sodišča je eden od dveh pogojev za imenovanje predsednika sodišča iz 62. člena ZS. V konkretnem primeru ni sporno, da sta oba prijavljena kandidata predložila strateški program in s tem izpolnila predpisani pogoj v formalnem smislu. Sporna je vsebina programa, ki ga je predložil kandidat B.B. in s tem izpolnjevanje kriterija za izbiro, kot to (smiselno) sledi tudi iz sodbe naslovnega sodišča, po kateri se spoštovanje obveznih sestavin strateškega programa iz četrtega odstavka 62. b člena ZS sicer presoja strogo, ni pa spregled predpisane sestavine razlog za odpravo odločbe. Čim pa je tako, ni v nasprotju z zakonom ne zahtevana dopolnitev programa ne dodatna predstavitev programa na seji Sodnega sveta, saj je oboje dopustno, tako na podlagi smiselne uporabe določb 67. člena ZUP o dopolnitvi vloge kot tudi na podlagi določb ZS, ki se nanašajo na uporabo kriterijev iz 62.a člena. Navedeno nenazadnje potrjujejo tudi določbe četrtega odstavka 62. b člena ZS, po katerih vsebinska pomanjkljivost programa ni razlog za to, da se prijava zavrže, ter dejstvo, da vsebinsko dopolnjevanje vloge po določbah ZS ni izključeno. To pa pomeni, da je kandidat B.B. na poziv Sodnega sveta strateški program lahko dopolnil in da je Sodni svet lahko upošteval tako dopolnjeni program pri izbiri. To pa obenem pomeni, da ni mogoče slediti tožbenim navedbam, po katerih Sodni svet kandidata B.B. ne bi smel pozvati k dopolnitvi programa in tudi ne očitku, da se Sodni svet (v ponovljenem postopku) ni opredelil do strateškega programa, ki ga je kandidat priložil prijavi, ter da je s tem ravnal v nasprotju s stališčem naslovnega sodišča, ki se tiče postopka.

Okoliščine na strani člana Sodnega sveta E.E., ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, niso obvezen izločitveni razlog iz 35. člena ZUP in s tem po določbah, ki se smiselno uporabljajo v zadevnem postopku. Lahko pa (po določbah 37. člena ZUP) zahteva izločitev stranka v postopku. Tožnik izločitve E.E. nesporno ni zahteval oziroma je celo, kot se navaja v odgovoru na tožbo in čemur tožnik ne nasprotuje, izjavil, da je ne bo predlagal, in torej upravičenja, ki mu ga daje zakon, ni uveljavil. Zato ne more uspešno ugovarjati temu, da je E.E. kot član Sodnega sveta sodeloval pri odločanju in tudi ne, da je aktivno sodeloval v razpravi, saj bi oboje lahko preprečil oziroma poskušal preprečiti z zahtevo za izločitev. Ker izločitve ni zahteval in ker torej Sodni svet o tem ni odločal, pa tudi ne more uspeti z zahtevo, da se Sodni svet do tega vprašanja opredeli v izpodbijani odločbi.

Glede na pooblastilo odvetnici, ki je v spisih, tožena stranka priznava, da vročanje tožniku osebno ni bilo pravilno. Vendar pa obenem, in potem ko pojasni okoliščine, ki so botrovale nepravilnemu vročanju, po presoji sodišča pravilno in skladno s spisi ugotavlja, da tožnik zaradi tega očitno ni bil prikrajšan, saj je bil osebno obveščen in s tem neposredno seznanjen o vseh dejanjih in aktih, izdanih v postopku. Sicer pa tožnik ne pove, v čem mu je bila vzeta pravica do učinkovitega varstva pravic (kot sestavni del ustavne pravice do enakega varstva pravic), sodišče pa samo, tako kot pred tem Sodni svet, zatrjevane kršitve ne najde. Da do kršitve tožnikovih ustavnih pravic ni prišlo, pa nenazadnje potrjuje tudi (po odvetnici) vložena tožba.

V ZS zbiranje gradiva o kandidatih s strani Sodnega sveta ni predvideno, ga pa zakon tudi ne izključuje. Zato tudi naslovno sodišče v sodbi, s katero je prvo odločbo odpravilo, temu ne nasprotuje, pod pogojem, da se da kandidatu možnost, da se pred odločitvijo o zbranem gradivu izjavi. Iz spisov sledi, da je bil tožnik v ponovljenem postopku seznanjen z zbranim gradivom, da je dal pisno izjavo, da se je o očitkih (lahko) izjavil na razgovoru ter da je bila šele na tej podlagi sprejeta izpodbijana odločitev. Zato ne drži tožbena trditev, da tožniku vsebina zbranih podatkov do izdaje odločbe ni bila znana, saj je glede na povedano očitno, da je bil seznanjen z vsemi pomisleki, na katerih sloni odločitev ter da se je lahko o tem, pisno in ustno na seji Sodnega sveta, izjavil. Tudi ni res, da Sodni svet ni imel o tožniku pozitivnih podatkov, saj so le-ti razvidni tako iz ocene sodniške službe kot iz mnenj, ki jih je skladno z določbami ZS pridobil Sodni svet in ki so bila prav tako podlaga za odločitev. Le da jih Sodni svet ni presodil oziroma upošteval tako, kot bi želel tožnik in kot se predlaga v tožbi. Je pa presodil vse zbrane podatke, vključno s tistimi, ki so razvidni iz mnenj, se do njih opredelil in navedel razloge za narejene zaključke, kot to dovolj jasno sledi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri tem razlogi niso nelogični in neprepričljivi, kot skuša prikazati tožnik v tožbi. Glede na to, da se izbira predsednik sodišča, so tudi po presoji naslovnega sodišča za odločitev bistveni tisti podatki, ki se nanašajo na vodenje. Logično je tudi, kot poudari tožena stranka v odgovoru na tožbo, da se pri tožniku, ki je funkcijo predsednika sodišča že opravljal, upoštevajo dosedanji rezultati vodenja, prepričljiv pa je tudi zaključek, da vodenje, ki pripelje do posledic, ki so objektivno nesprejemljive, ni primerno. In nenazadnje je povsem logično ter utemeljeno v (različnem) položaju obeh kandidatov, da se okoliščin v zvezi z vodenjem sodišča pri kandidatu B.B., ki te funkcije ni nikoli opravljal, ne ugotavlja. Zato ni utemeljen tožbeni očitek o neenakosti oziroma nepravilnosti pri obravnavanju obeh kandidatov ter o arbitrarnosti izpodbijane odločitve. Iz spisov in izpodbijane odločbe pa tudi ni razvidno, da bi prišlo do razlikovanja med kandidatoma zaradi osebnih okoliščin in da bi bila zato odločitev diskriminatorna.

Iz izpodbijane odločbe ne sledi, da bi bila anonimna pisanja podlaga za odločitev. Isto velja za vsebino razgovorov, ki so jih opravili člani Sodnega sveta s sodniki sodnega okrožja A. To sicer še ne pomeni, da niso imeli tudi ti podatki določen vpliv na izbiro – vendar pa očitno, z ozirom na razloge odločbe, vpliv ni bil neposreden in tudi ne odločilen. Neposredna podlaga za izbiro so (bili) podatki, ki so navedeni v obrazložitvi odločbe, zato ravnanje Sodnega sveta, ki mu oporeka tožnik v tožbi, ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve določb postopka in s tem razloga za odpravo izpodbijane odločbe.

Izvrševanje izpodbijane odločbe ni predmet tega postopka, zato ugovori v tej zvezi sami po sebi niso pravno pomembni za odločanje o tožbi. Z ozirom na splošno naravo napotkov s strani Sodnega sveta in nejasno zakonodajo pa je mogoče pritrditi toženi stranki, da je šlo v konkretnem primeru za ukrepanje v splošnem interesu in ne za neupravičeno dajanje prednosti enemu od kandidatov, kot se (v podkrepitev ostalim navedbam o neenakovrednem položaju obeh kandidatov) zatrjuje v tožbi.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor v zvezi s pridobivanjem mnenj predsednikov obeh sodišč, Višjega in Vrhovnega, in ministra za pravosodje. Vsa predpisana mnenja so bila pridobljena že v prvem postopku in bi glede na njihovo vsebino, tudi v primeru njihove dopolnitve v ponovljenem postopku, za tožnika ne mogla biti boljša. Ugovor, ki ga vsebuje tožba, je zato lahko le v korist kandidata B.B., medtem ko tožnik s tem, ko se mnenja kljub novim dejstvom niso dopolnjevala, ni bil v ničemer prikrajšan. Ker gre za mnenja, jim Sodni svet, skladno z določbami ZUP, ni bil dolžan slediti. Jih je pa upošteval pri odločanju ter se v odločbi do njih opredelil: v tožnikovem primeru tako, da s podanimi pozitivnimi mnenji z ozirom na ugotovljene okoliščine, ni soglašal. Podrobno so v izpodbijani odločbi obrazloženi tudi očitki, ki se nanašajo na tožnikovo vodenje Okrožnega sodišča ter pri tem navedena tako pravna kot dejanska podlaga za sprejete zaključke. Pri tem se na oddelku prekrškov Okrajnega sodišča v A. kot nesporno ugotavlja: manjko 134 spisov, nezakonito dodeljevanje zadev ter zastaranje izterjave glob v znesku 146 000,00 EUR. Nesporno je tudi, da je bila sodnica Č.Č. postavljena na vodstveni položaj (namestnice vodje nepravdnega oddelka) brez soglasja, da je tožnik z zbiranjem podatkov za oceno iste sodnice zamujal ter da odnosi med zaposlenimi na Okrajnem sodišču v D. niso ustrezni. Ukrepanje v vseh teh primerih nedvomno spada v zadeve sodne uprave, za katere je bil pristojen in hkrati odgovoren tožnik kot predsednik Okrožnega sodišča. Strinjati se je tudi s toženo stranko, da morajo biti rezultati pri vseh zadevah, ki sodijo v sodno upravo, zadovoljivi ter da dobri rezultati sojenja ne pretehtajo nepravilnosti na drugih področjih. Pri čemer so po presoji sodišča za konkreten primer odločilni zlasti podatki in s tem očitki s področja prekrškov. Tem tožnik ne oporeka, oziroma celo sam pove, da so resni. Ugovarja svoji odgovornosti za napake. V tem pogledu pa Sodni svet meni, da za nepravilnosti s področja sodne uprave odgovarja poleg predsednika Okrajnega sodišča (in vodje oddelka) tudi predsednik Okrožnega sodišča, ki mora imeti pregled in stalen nadzor nad poslovanjem vseh sodišč, ki sodijo v njegovo pristojnost, kar so razumni razlogi, utemeljeni na določbah ZS, na katere se Sodni svet sklicuje v obrazložitvi odločbe. Dodatna argumentacija v smislu ugotavljanja stopnje tožnikove odgovornosti za navedene nepravilnosti po presoji sodišča pri tem ni potrebna. V konkretnem primeru namreč ne gre za odločanje o razrešitvi s položaja predsednika (iz 64. člena ZS), temveč za izbiro med kandidatoma, ki oba izpolnjujeta predpisane pogoje za imenovanje, in s tem za presojo, kateri kandidat je primernejši oziroma kateri kandidat bo funkcijo predsednika sodišča bolje opravljal. Pri tej presoji pa se lahko 1. kriteriju vodenja, kot že rečeno, da posebno težo in 2. upošteva posledice, ki izhajajo iz načina vodenja in ki so objektivno nesprejemljive, kot je bilo to storjeno (in obrazloženo) v konkretnem primeru. Z razumnimi razlogi (to je s takšnimi, ki zasledujejo cilj izbrati kandidata, ki bo vodstveno funkcijo kar najbolje opravljal) pa so obrazloženi tudi ostali očitki tožniku ter na ta način, ob upoštevanju predpisanih kriterijev, ustrezno obrazložena tudi izbira kandidata B.B. za imenovanje na položaj predsednika Okrožnega sodišča. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.