Jedro

Ob dejstvu, da je toženka lastnica sporne parcele, je dolžna zagotoviti, da tudi njena otroka in gosti ne parkirajo tako, da tožnikoma ovirajo izvrševanje njune lastninske pravice. Način, kako bo za to poskrbela, je prepuščen njej. Tudi če, kot trdi, vznemirjanja (parkiranja tik ob hiši tožnikov) ne naroča, nima od njega nobene koristi in tudi nima namena škodovanja tožnikom, to ne pomeni, da za zahtevek ne bi bila pasivno legitimirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in toženki naložilo, da je dolžna onemogočiti parkiranje svojima otrokoma A. in G. R. in svojim gostom na tistem delu parcele 2048/24 vl. št. 949 k.o. D., ki v naravi predstavlja najmanj en meter širok pas ob južni steni stanovanjske hiše tožnikov. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v višini 668,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da parkiranje A. R. in G. R. ter gostov A. R. predstavlja motenje tožnikov pri izvrševanju njihove lastninske pravice na nepremičnini in je toženka kot lastnica sporne parcele dolžna zagotoviti, da na njej lastnem zemljišču otroka in gostje parkirajo tako, da ne ovirajo tožnikov.

Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Razloguje o tem, da ji v upravnem postopku, v katerem sta tožnika priglasila dela (priloga A 39), ni mogla sodelovati kot stranka, ki bi bila upravičena soglašati s priglašenimi deli ali jim nasprotovati. Tožnika sta z listino (priloga A 39) zavedla upravni organ, ki je zmotno mislil, da gre le za zamenjavo oken v smislu vzdrževanja, ne pa za očitno urbanistično spremembo tako po velikosti kot izgledu, saj sta namestila novo večje dvokrilno okno in nanj namestila polkna. Pojasnjuje, da tožnica ni bila nikoli lastnica visokega vozila znamke Citroen Berlingo z zatemnjenimi okni in montiranim strešnim kovčkom in zato tega vozila ni nikoli parkirala tik ob oknu tožnikov. Opozarja na sklenjeno sodno poravnavo 3.9.2007, s katero sta se tožnika zavezala obe krili polken fiksno pritrditi na fasado svoje nepremičnine tako, da bo onemogočeno kakršnokoli odpiranje ali zapiranje polkenskih kril. Sodišče prve stopnje je na podlagi uvodoma izpostavljenih pravnorelevantnih dejstev zmotno ugotovilo lastništvo avtomobila, nepravilni pa so tudi njegovi razlogi glede priglasitve del. Ponovno opozarja, da zahtevek vsebovan v izreku napadene odločbe ni konkretiziran do te mere, da bi bila zagotovljena ustreznost izvršilnega naslova v smeri nedvoumnosti in jasnosti obveznosti, na katero je obsojena. Ne more drugim onemogočiti nekega ravnanja, ki ga sama ne more imeti v oblasti in nanj ne vplivati. Sprašuje se, kako naj doseže opustitev, h kateri jo zavezuje izvršilni naslov. Zoper uveljavljani zahtevek bi se lahko branili le tisti tretji, na katere se nanaša, ki v postopku niso imeli procesnih pravic. Ni smiselne povezave med podlago in izrekom napadene odločbe in je odločba sodišča prve stopnje nelogična in nerazumljiva. Sodišče tudi nima razlogov glede njenih trditev, podanih na naroku 9.9.2010, da ni neposredni motilec, da vznemirjanja ne naroča, da od njega nima koristi in da ni imela namena škodovanja tožnikom. Zaključuje, da zaradi začetih gradbenih del pri sosedih drugod ne more parkirati.

Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je bilo s pravnomočno sodbo V P 874/2005 z dne 12.4.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3899/2007 z dne 27.2.2008 toženki naloženo, da opusti parkiranje avtomobilov ob južni steni stanovanjske hiše v izmeri 73 m2, vl. št. 2425 k.o. D., stoječi na parc. št. 2840, vse v lasti tožnikov, in sicer v razdalji najmanj enega metra od južne stene stanovanjske hiše tožnikov. Pravnomočno je bil zavrnjen zahtevek v delu, s katerim sta tožnika zahtevala odmik parkiranja v razdalji 1,5 metra. Ugotovljeno je bilo, da sta tožnika zaradi avtomobilov, parkiranih tik ob steni njune hiše, na parceli toženke, ovirana pri izvrševanju njune lastninske pravice na hiši. Odvzeta jima je pravica do zdravega življenjskega okolja, v kateri so vsebovane pravice do sonca in pravica do zračenja, in to čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. S tem so izpolnjeni pogoji 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/80 s spremembami in dopolnitvami; ZTLR) in sta tožnika na podlagi 42. člena ZTLR upravičena do pravnega varstva. Razveljavljena pa je bila odločitev v delu tožbenega zahtevka, da je dolžna toženka onemogočiti svojima otrokoma in gostom parkiranje, bližje od 1,5 m od južne stene tožnikov. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločalo s sklepom in sodbo 5.1.2010, je bila razveljavljena.

Ob tokratnem odločanju je v pritožbenem postopku ostala sporna le še odločitev v delu, ki toženki nalaga, da poskrbi, da njena otroka in gosti ne parkirajo na sporni parceli bližje od 1 m od južne stene stanovanjske hiše tožnikov.

Neupoštevne so pritožbene trditve, s katerimi toženka izpodbija odločitev v delu, ki se nanaša na prepoved parkiranja bližje od enega metra. Nanje je pritožbeno sodišče že odgovorilo, ko je preverjalo pravilnost odločitve po sodbi 12.4.2007. Pojasnilo je, da ni pomembno, ali je toženka lastnica avtomobila znamke Citroen Berlingo, saj parkirani avtomobili (ne glede na znamko in lastništvo) na parceli toženke, pod oknom tožnikov, tik ob steni njune hiše, predstavljajo vznemirjanje njune lastninske pravice. Trditve, ki jih toženka ponavlja v pritožbi, da ji je bila odvzeta možnost sodelovanja v upravnem postopku, da sta tožnika upravni organ zavedla, da gre za vzdrževalna dela, čeprav sta namestila večje okno (dvokrilno) in polkna ter da je bila sklenjena poravnava 3.9.2007 (tožnika sta se zavezala obe krili polken fiksno pritrditi na fasado), je toženka neuspešno uveljavljala že v predlogu za obnovo (njen predlog za obnovo postopka, s katerim je bila toženki pravnomočno naložena prepoved parkiranja bližje od 1 m, je bil pravnomočno zavrnjen). Zmotno je toženkino pritožbeno prepričanje, da so izpostavljena dejstva pravnorelevantna tudi za odločitev o še spornem delu tožbenega zahtevka.

Neutemeljen je pritožbeni očitek „da ni zagotovljena ustreznost izvršilnega naslova v smeri nedvoumnosti in jasnosti obveznosti, na katere je toženka obsojena“. Toženki je s tožbenim zahtevkom naloženo le, da poskrbi, da tudi drugi (njena otroka in gosti) ne parkirajo bližje od enega metra pod oknom južne stene stanovanjske hiše tožnikov. Parkiranje avtomobilov tik ob zidu stanovanjske hiše namreč tožnikom jemlje svetlobo in otežuje uporabo hiše, spričo česar je toženki že (pravnomočno) naloženo, da se vzdrži parkiranja bližje od enega metra. Če s trditvijo, „da bi se lahko branili le tisti tretji, na katere se zahtevek nanaša“, toženka meri na to, da ni pasivno legitimirana, se moti. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da na njej lastni parceli tik ob steni hiše tožnikov parkirata tudi njena otroka in gosti in da toženka to dopušča, toženka v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje. Ob dejstvu, da je toženka lastnica sporne parcele, je, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, dolžna zagotoviti, da tudi njena otroka in gosti ne parkirajo tako, da tožnikoma ovirajo izvrševanje njune lastninske pravice. Način, kako bo za to poskrbela, je prepuščen njej. Sodišče prve stopnje je kot odločilno za obstoj pasivne legitimacije upoštevalo dejstvo, da je toženka lastnica sporne nepremičnine in da parkira sama tik ob steni tožnikov ter da tako parkirata tudi njena otroka in gosti. Ni pomembno, zakaj toženka to dopušča. Tudi če, kot trdi, vznemirjanja (parkiranja tik ob hiši tožnikov) ne naroča, nima od njega nobene koristi in tudi nima namena škodovanja tožnikom, to ne pomeni, da za zahtevek ne bi bila pasivno legitimirana. Ne gre torej za odločilne okoliščine in sodišče prve stopnje z opustitvijo opredelitve glede njih ni zagrešilo smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Od tožnikov ni mogoče zahtevati, da vsakokrat, ko kdo parkira tik ob njuni hiši, ugotavljajo lastništvo in vlagajo tožbo, kot si očitno to zmotno predstavlja toženka. Toženki ni prepovedano parkiranje na sporni parceli (naložen je le odmik vsaj enega metra od južne stene hiše tožnikov), zato za pravilnost odločitve ni pomembno, ali imajo toženka oziroma njena otroka in gosti, možnost parkirati drugod ali ne.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela in je dolžna nositi pritožbene stroške sama (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov tožnikov z odgovorom na pritožbo pritožbeno sodišče glede na njegovo vsebino ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato naložilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.