Jedro

Toženec utemeljeno navaja, da v pravdnem postopku skladno z načelom dispozitivnosti pravdnih strank po prvem odstavku 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje med postopkom nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

V tarifni številki 39 Odvetniške tarife je določeno, da lahko odvetnik obračuna preglede listin ter razna druga obvestila oziroma dopise, kadar gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. V konkretnem primeru pregled listin (50 točk) in obvestilo stranki (50 točk) nista samostojni storitvi, temveč sta zajeti že v ostalih priznanih postavkah.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep razveljavi v delu, v katerem je odločeno, da se je dolžna tožena stranka v bodoče vzdržati odlaganja predmetov na pas ob zunanji strani tožnikove žične ograje na višje ležeči parceli tožnika št. 434/9, k. o. ..., kolikor gre za zemljišče izven pasu, ki poteka med žično ograjo in betonsko ograjo v dolžini 80 m (severno od vogala žične ograje v dolžini 58 m in južno od vogala žične ograje v dolžini 22 m), v preostalem delu pa se sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v doslej nezavrnjenem delu.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške 2.270,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da se je tožena stranka v bodoče dolžna vzdržati odlaganja predmetov na pas ob zunanji strani tožnikove žične ograje na višje ležeči parceli tožnika št. 434/9 k. o. ..., ki bi onemogočalo tožeči stranki dosedanji način izvrševanja posesti predmetnega dela nepremičnine (I. točka izreka), kar je zahtevala tožeče stranka več in drugače je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.505,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka sklepa iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep v izpodbijanem delu in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, razveljavi sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni vročilo sklepa pooblaščenki tožeče stranke, ampak neposredno tožeči stranki. Sodišče ni imelo dejanske in pravne podlage, da je sklep oprlo na odtekanje meteornih voda. Odvodnjavanje ni bilo predmet postopka, ampak motilna ravnanja z izkopom zemljišča, ki ga je imel v posesti tožnik. Iz primerjave fotografij z dne 3. 7. 2019 in 5. 7. 2019 je razvidno, da je bil izkopan del zemljišča, ki je bil sestavni del pohodne površine ob žični ograji in na delu, kjer parcela ni ograjena z žično ograjo.

Tožnik je v vlogi z dne 8. 4. 2021 izrecno opozoril na dokazni predlog po primerjavi teh dveh fotografij, vendar sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo, niti ni navedlo razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga. Prav tako ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Novem mestu N 72/2019 in ni navedlo razlogov zakaj tega dokaza ni izvedlo. S primerjavo fotografij je razvidno, da so poškodbe na robu, ki segajo v siv del parkirišča nastale ob posegu stroja v ta del in ne zaradi meteornih voda. Tožnik kot del pritožbenih navedb prilaga fotografijo, ki ni nov dokaz, temveč se fotografija nahaja v spisu N 72/2019, v katerega sodišče prve stopnje ni vpogledalo. Izostali so razlogi o ključnih dokazih. Iz sklepa ni razvidno, ali je sodišče te dokaze zavrnilo. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti in pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter ni bila opravljena ocena vseh izvedenih dokazov, ki mora biti celovita, temeljita in skrbna.

Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožnika in priče A. A. izhaja, da je šlo za širši pohodni pas, kot le ene meter. Izpovedba priče A. A. je bila bolj natančna, ko je izpovedal, da je pas meril od 1,5 do 2 metra, saj pas ni bil enakomeren. Natančna izmera širine ni pomembna, pomembno je, da je bil del zemljišča cca 60 cm odrezan in po njem ni več mogoče hoditi. Ni potrebno strokovno znanje za ugotovitev, da se je ob posegu razrahljal tudi del zemljišča, od katerega se je odrezal pas in usipanje brežine ni posledica meteorne vode, temveč gre za posledice delovanja stroja. Po posegu brežina ni v boljšem stanju kot pred posegom. Poseženo ni bilo zgolj v vznožje brežine, ampak je bil zmanjšan tudi makadamski pas v posesti tožnika, kar izhaja iz višinske razlike med parcelama. Odstranjena je bila zemlja, ki daje oporo brežini. Na udaru je rob brežine, ki se je pogreznil na nekaterih mestih, kar je razvidno iz fotografij z dne 5. 7. 2019. Brežina je bila poškodovana s strojem, sodišče prve stopnje pa je napačno interpretiralo fotografije, posnete na ogledu, da je brežina poškodovana zaradi vode in se drobljenec nahaja na brežini zaradi vode. Na slikah ni nobene vode, voda pa izteka iz južne višje ležeče parcele in ne iz parcele tožnika.

Na ogledu je sodišče prve stopnje tožniku odvzelo pravico do izjave, ker ni hotelo opraviti ogleda v delu, kjer je stala “kibla“. Prilaga fotografijo z dne 7. 7. 2019, iz katere je razvidno od kod se stekajo meteorne vode. Odvodnjavanje ni predmet te pravde, sodišče prve stopnje pa bi moralo vsaj na ogledu tožnika opozoriti, da meni, da so poškodbe brežine posledica meteornih voda. V tem delu gre za sklep presenečenja. Tudi iz fotografij toženca B10 in B11 je jasno razvidna zareza v tampon po celi dolžini parcele tožnika. Poškodbe iz fotografij C1, 2 in 3 so nastale zaradi s strani stroja razrahljane zemlje. S posegom toženca se ni prav nič urejalo odvodnjavanje iz parcele tožnika. Sodišče prve stopnje je napačno poimenovalo pas v širini med dvema ograjama kot metrski pas, pri čemer ni upoštevalo niti lastnih izmer, ki jih je izmerilo na ogledu. Sodišče prve stopnje pride samo s seboj v nasprotje, ko naprej navede, da tožnik ni imel posesti na sporni brežini, nato pa navede, da se je posest izvrševala s parkiranjem prikolic, ki so z zadnjim delom segale na brežino. Zadnji del prikolic je po posegu navidezno segal dlje čez brežino kot prej, saj je bil del brežine odrezan in se začne hitreje spuščati, o čemer bi se lahko sodišče prepričalo z vpogledom v spis P 228/2019, vendar izpodbijani sklep nima razlogov o tem. Ne drži, da je toženec brežino popravljal in dodal na manjkajoče dele zemljino. V tem delu se kaže arbitrarnost sodišča in vtis naklonjenosti sodišča tožencu. Sodišče ni navedlo, na podlagi kakšnih dokazov je prišlo do takšnega zaključka, o tem pa je govorila le priča B. B., ki je izpovedbo prilagajal iz postopka v postopek in ni verodostojen.

Sodišče je dokazno breme vzroka nastanka zajed nepravilno prevalilo na tožnika. Če se je toženec skliceval, da so poškodbe ob ograji posledica odvodnjavanja in ne strojnega posega, je bilo o tem dokazno breme ne tožencu. Sodišče ni upoštevalo, da po delu pasu, ki je bil s strojem odstranjen, hoja ni več mogoča, ker tega dela enostavno ni več. Sodišče navedene materialno pravne podlage ni upoštevalo, saj je odločalo o odvodnjavanju, ki z motenjem posestni ni povezano. Kljub temu da je do posega s strojem nedvomno prišlo, sodišče tožencu ni prepovedalo kopanja in prekopov in drugih posegov v omenjeni pas.

O stroških postopka je sodišče napačno presodilo po prostem preudarku po drugem odstavku 216. člena ZPP. Za motenje posesti je v vsakem primeru določena vrednost spora 2.500,00 EUR. Takšna vrednost bi bila podana ne glede na obseg zahtevka, zato ne drži, da je kakšen del tožbenega zahtevka po vrednosti bolj zahteven. Napačno je tožencu priznalo stroške za pregled listin in obvestilo stranki v višini 100 točk, saj ne gre za samostojni odvetniški opravili.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti ter ji naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno, razveljavi I. in III. točko izreka sklepa in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje v tem, da je tožeča stranka izvrševala posest v 22 metrskem pasu ob žični ograji. Posest na zunaj ni bila v ničemer zaznavna. Toženec ni nikoli videl kogarkoli od zaposlenih pri tožniku, da bi hodil zunaj žične ograje ali popravljal žično ograjo v spornem pasu 22 m. Dejanska oblast nad tem delom zemljišča je ves čas in neprekinjeno izvrševal toženec. Četudi bi se žično ograjo res nekajkrat popravljalo z zunanje strani, pride v poštev 76. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)2. Posest ni vsako fizično razmerje osebe do stvari, temveč le tista dejanska oblast nad stvarjo, ki je na zunaj vidna, trajna, izključujoča in omogoča dostopnost stvari posestniku v vsakem trenutku. O navedenih pogojih izpodbijani sklep nima razlogov. Stebrički so montirani znotraj ograje in jih z zunanjega dela niti ni mogoče popravljati. Nelogično je, da bi se ograja poškodovala z novimi vozili in da so zaposleni dostopali do severnega dela parkirišča po ozkem zunanjem robu, če so lahko dostopali do tam znotraj ograjenega dela.

Sodišče je s tem, ko je odločilo, da se je toženec v bodoče dolžan vzdržati odlaganja predmetov na pas ob zunanji strani tožnikove ograje na višje ležeči parceli št. 434/9, k. o. ..., prekoračilo tožbeni zahtevek, ki je izključno vezan na pas zemljišča v dolžini 80 m. Zahtevek tožnika po odstranitvi strojnega priključka je vezan na pas dolžine 80 m. Tudi prepovedni zahtevek tožnika se nanaša izključno na pas, opredeljen v I. točki tožbenega zahtevka. Ograja tožnika ob parc. št. 434/9 poteka v dolžini najmanj 160 m. Tožnik je zahteval posestno varstvo v pasu dolžine 22 m ob ograji, sodišče pa mu je v I. točki izreka priznalo posestno varstvo ob celotni ograji dolžine najmanj 160 m, kar je bistveno več kot je zahteval. Sodišče je vezano na dejansko in pravno podlago spora in tožbeni predlog, zato je kršilo prvi odstavek 2. člena ZPP. Storilo je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek v I. točki izpodbijanega sklepa nasprotuje razlogom iz 7. točke obrazložitve.

Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je gradbeni priključek (“kibla“) sploh ležal znotraj pasu glede katerega je tožnik zahteval posestno varstvo. Iz fotografij sodišča jasno izhaja, da je bil položaj “kible“, kot ga označuje pooblaščenka tožnika na fotografiji št. 76 zunaj pasu zahtevanega posestnega varstva. Na fotografijah št. 41, 42 in 43 je prikazana točka, na kateri se začne 22 metrski pas proti severu parc. št. 434/9, kar označuje položaj cevi. Če se fotografije primerja med seboj, je jasno vidno, da se 22 metrski pas začne precej severno od mesta, kjer stoji na sliki št. 76 pooblaščenka tožnika. Toženec je na naroku in ogledu opozoril na nesklepčnost zahtevka in prekluzijo tožnika glede novih navedb, da se zahtevek nanaša na celoten prostor med žično in betonsko ograjo. “Kibla“ je bila odložena izven pasu, kjer poteka betonska ograja toženca in na tem mestu tožnik ni zahteval posestnega varstva, zato je zaključek sodišča prve stopnje v I. točki izreka sklepa napačen.

Ker bi sodišče prve stopnje moralo iz zgoraj navedenih razlogov zahtevek tožnika zavrniti v celoti, bi moralo tožniku naložiti v plačilo vse stroške postopka in ne zgolj v višini 90 %.

5. Na pritožbi sta obe pravdni stranki odgovorili. Prerekata navedbe nasprotne stranke in predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

K PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE

7. V konkretnem primeru zaradi vročitve izpodbijanega sklepa neposredno tožniku, namesto pooblaščenki tožnika, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku z opustitvijo vročitve sklepa sodišča prve stopnje pooblaščenki tožnika, ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik je namreč pravočasno vložil pritožbo po svoji pooblaščenki, odvetnici C. C., iz česar je očitno razvidno, da je bila pooblaščenka tožnika pravočasno seznanjena s sklepom sodišča prve stopnje. Kljub temu da sodišče prve stopnje v postopku ni pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 137. člena ZPP, ki določa, da ko ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu in ne neposredno stranki, slednje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.3 Tožnik nasprotnega niti ne zatrjuje, ampak zgolj pavšalno navaja, da je zaradi ne vročitve sklepa pooblaščenki tožnika podana kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je glede zatrjevanih motilnih dejanj prekopavanja na neizravnanem pasu zemljišča in posegi v brežino izvedlo vse potrebne dokaze ter glede spornih dejstev naredilo prepričljivo in medsebojno skladno dokazno oceno, da zaradi posegov toženca v neizravnani pas zemljišča ter brežino, tožnik pri izvrševanju svoje dosedanje posesti ni bil v ničemer moten.

9. Tožnik zmotno meni, da je sodišče prve stopnje namesto presoje motenja posesti zaradi izkopa jarka in brežine ter oviranja prehoda delavcev tožnika ob ograji, presojalo motenje posesti zaradi odtekanja meteornih voda iz višje ležeče parcele tožnika in kot bistveno za odločitev v konkretnem sporu upoštevalo odvodnjavanje. Sodišče prve stopnje je odtekanje meteornih voda upoštevalo zgolj pri presoji, ali so poškodbe zgornjega dela brežine posledica gradbenih posegov toženca ali ne. Prepričljivo je ugotovilo, da so nastali kanali v zgornjem delu brežine posledica neurejenega odtekanja meteornih voda iz višje ležeče parcele tožnika in ne gradbenih posegov ter na podlagi primerjave fotografij ugotovilo, da so takšni žlebiči obstajali tudi že pred posegi toženca. Utemeljeno je nadalje zaključilo, da se ob teku meteornih voda po brežini navzdol usipa drobljenec, zato odtrgani zgornji tamponirani rob brežine ni posledica posega delovnega stroja v samo brežino in ne predstavlja motilnega dejanja. Odtekanje meteornih voda je sodišče prve stopnje presojalo tako zgolj v povezavi z ugotavljanjem motenja posesti na gornjem delu brežine in posledično oviranjem prehoda tožnika ob žični ograji zaradi nastalih kanalov ter oviranja pri parkiranju vozil severno od žične ograje in ne kot samostojno motilno dejanje, kot napačno meni tožnik.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tem delu za sklep presenečenja in bi sodišče prve stopnje moralo tožnika tekom postopka in na ogledu obvestiti, da odtekanje meteornih voda šteje za odločilno. Odtekanje meteornih voda v konkretnem postopku ni bilo odločilno, toženec pa je tisti, ki je ugovarjal, da meteorna voda spodjeda brežino, do česar vse bi se lahko tožnik opredelil že tekom postopka in na ogledu. Da ne gre za sklep presenečenja izhaja tudi že iz samih pritožbenih navedb, ko tožnik v nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo pravila o dokaznem bremenu in je toženec tisti, ki bi moral dokazati svoje trditve, da naj bi poškodbe nastale kot posledica odtekanja meteorne vode. Dokazno breme, da so nastale poškodbe posledica posega delovnih strojev toženca, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožniku. Tožnik je tisti, ki je trdil, da so poškodbe nastale z gradbenimi stroji, toženec pa je takšnim trditvam utemeljeno ugovarjal, da so poškodbe posledica delovanja meteornih voda, kar je bilo razvidno iz fotografij in stanja terena ob ogledu.

11. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v vse priložene dokazne listine in se do relevantnih fotografij za odločitev o zadevi tudi opredelilo. Opravilo je presojo stanja pred nastalimi očitanim motilnimi ravnanji, in sicer na podlagi fotografij pod prilogo B6 do B8 z dne 14. 9. 2018 in fotografijami, posnetimi na dan motilnega ravnanja in ob ogledu. Fotografija IMG 2949 z dne 3. 7. 2019, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, se v spisu ne nahaja. Fotografijo naj bi tožnik priložil k tožbi, na kar se sklicuje tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2021, vendar iz spisa ni razvidno, da bi bila fotografija z dne 3. 7. 2019 k tožbi tudi dejansko priložena. Prav tako se tožnik v tožbi na fotografijo z dne 3. 7. 2019 ne sklicuje, niti je ne navede med prilogami. Posledično ni bila mogoča primerjava fotografij z dne 3. 7. 2019 in 5. 7. 2019. Ne glede na to, pa se je sodišče prve stopnje lahko na podlagi preostalih fotografij v spisu, prepričalo o stanju spornega zemljišča pred očitanimi motilnimi dejanji.

12. O posestnem stanju pred očitanimi motilnimi dejanji sta izpovedala tudi zakonita zastopnika pravdnih strank. Glede na medsebojno primerjavo fotografij in izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je toženec že poleti 2017 začel posegati s stroji v brežino in njeno vznožje ter izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, da je ob tlakovanju sosednje, nižje ležeče parcele, odrinil odvečno zemljo do vznožja sporne brežine, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je na neizravnanem spornem delu pasu med obema ograjama in na brežini posest izvrševal toženec in zaradi gradbenih posegov toženca v izravnalni pas zemljišča in brežino, tožnik ni bil moten pri izvajanju dotedanje posesti.

13. Tožnik je v tožbi podal dokazni predlog, naj sodišče vpogleda v spis N 72/2019 v zvezi z dokazovanjem dejstva, da med pravdnima strankama poteka nepravdni postopek za določitev meje. Ker slednje dejstvo med strankama ni bilo sporno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v tč. 4 izpodbijanega sklepa, vpogled v spis očitno ni bil potreben. Prav tako gre pri ureditvi meje za ugotavljanje lastninske pravice, ki za predmetni postopek ni relevantno. V sporu o motenju posesti se presoja le dejanska oblast nad stvarjo in zatrjevano motenje. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da tožnik s fotografijami iz spisa N 72/2019 poskuša izkazati posest ob gornjem robu brežine na delu parcele, ki ni ograjen. Vendar pa je sodišče prve stopnje ravno na tem delu ugotovilo, da je tožnik posest izvrševal, in sicer na zgornjem delu brežine, kjer parkirišče ni bilo ograjeno, tako, da je zapeljal prikolico do roba brežine in je zadnji konec prikolice visel nad sporno brežino. Vendar je nadalje ugotovilo, da zaradi posega toženca tožnik v izvrševanju posesti ni bil moten, saj lahko prikolice tudi po posegu toženca parkira na enak način kot prej.

14. Ne glede na širok gramoziran pas, ki naj bi ga toženec odrezal, tožnik v pritožbi v ničemer ne pojasni, v čem naj bi bilo motilno ravnanje. Da prikolic ni mogoče parkirati na enak način kot prej, niti ne navaja. V tem delu tudi ne gre za medsebojno nasprotje v razlogih sklepa. Iz obrazložitve je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na izravnalnem pasu in brežini ni izvrševal posesti, posest pa je izvrševal ob zgornjem robu brežine, približno po metrskem pasu ob zunanji strani tožnikove ograje v dolžini 22 m, ter kjer se ograja konča, v dolžini 58 m. Metrskega pasu sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot točno določenega, ampak je iz obrazložitve, predvsem tč. 16 izpodbijanega sklepa, jasno razvidno, da gre v nekaterih delih za ožji, v drugih delih pa širši pas in ne gre za enotno širino pasu ob celotni dolžini. To je povsem skladno tudi z izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke in delno z izpovedbo priče A. A., za katerega je sodišče prve stopnje ob medsebojni dokazni oceni, prepričljivo pojasnilo, zakaj ob nasprotjih glede širine pasu, sledi izpovedbi zakonitega zastopnika tožnika. Povsem natančna širina pasu, dokler ta ostane znotraj meja zahtevanega posestnega varstva, niti ni bistvena, saj predmet postopka ni ureditev meje. Bistvena je presoja sodišča prve stopnje, da gre za širino pasu, ki omogoča tožniku izvajanje dosedanjega načina posesti tj. prehod ob ograji do neograjenega dela parkirišča, vzdrževanje ograje in enak način parkiranja prikolic.

15. V zvezi s stanjem brežine pravdni stranki nista predlagali ustreznega sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi laičnih ugotovitev iz ogleda terena, utemeljeno samo zaključilo, da se stanje brežine po posegu toženca ni poslabšalo, da je spodjedanje tampona brežine posledica odtekanja voda, kar je tudi vzrok za nalaganje drobljenca na nižje ležečem spornem pasu. Takšen zaključek je skladen s fotografijami stanja brežine pred posegom v prilogah B 6 do B 9, iz katerih je jasno razvidno, da ima brežina veliko bolj strm naklon, kot po posegu toženca, v brežini je več kanalov, žlebičev, ki so očitno posledica odtekanje vode ter se veliko drobljenca nahaja na nižjem in spodnjem delu brežine. Kljub temu da je iz fotografij z dne 5. 7. 2019 razvidno, da tisti dan ni deževalo, se je drobljenec usipal in nahajal na spodnjem delu brežine že pred posegi toženca, zato je logično, da se je drobljenec nahajal na spodnjem delu brežine tudi po posegu.

16. Glede na primerjavo fotografij stanja brežine in ogleda terena, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se stanje brežine ni poslabšalo, ter da se je mestoma na brežino dodalo odvečno zemljino, saj po posegu toženca v brežini ni več videti kanalov oziroma žlebičev. Zaradi spremembe brežine zato tožnik ni bil moten pri izvrševanju svoje posesti. Posledično je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek glede kopanja in prekopov na spornem zemljišču. 17. Tožnik pa delno utemeljeno nasprotuje odločitvi o stroških postopka. V skladu s 155. členom ZPP se pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. V tarifni številki 39 Odvetniške tarife (OT)4 je določeno, da lahko odvetnik obračuna preglede listin ter razna druga obvestila oziroma dopise, kadar gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. V konkretnem primeru pregled listin (50 točk) in obvestilo stranki (50 točk) nista samostojni storitvi, temveč sta zajeti že v ostalih priznanih postavkah. Kljub opisani utemeljeni graji stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, pa pritožba tožeče stranke ni utemeljena, saj je treba upoštevati celoten pritožbeni uspeh. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, bo zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku (in zato višjem uspehu v pravdi) tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti še več pravdnih stroškov, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. To pa, kljub temu da bo pri obračunu stroškov pritožbeno sodišče upoštevalo za 100 točk nižje stroške tožene stranke pred sodiščem prve stopnje, pomeni, da s pritožbo tožeča stranka niti v stroškovnem delu ne bo uspela. Namesto priznanih 2.195 točk, bo pritožbeno sodišče tožencu priznalo 2.095 točk, kar upoštevajoč materialne izdatke 30,95 točk in vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 1.275,57 EUR. Pritožbeno sodišče je k znesku prištelo še kilometrino 207,20 EUR in znesek povečalo za 22% DDV ter 1,49 EUR plačanega predjuma, kar vse skupaj znese 1.810,47 EUR pravdnih stroškov toženca.

K PRITOŽBI TOŽENE STRANKE

18. Toženec v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sklepa prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je odločilo, da se je toženec v bodoče dolžan vzdržati odlaganja predmetov na pas ob zunanji strani tožnikove ograje na višje ležeči parceli tožnika št. 434/9, k. o. ..., ki bi onemogočala tožniku dosedanji način izvrševanja posesti predmetnega dela nepremičnine. Tožnik je v tožbi zahteval posestno varstvo le na pasu nepremičnine, ki poteka med žično ograjo in betonsko ograjo v dolžini 80 m, pas zemljišča (na skici označen z zeleno barvo pod prilogo A 4), in sicer severno od vogala žične ograje v dolžini 58 m in južno od vogala žične ograje v dolžini 22 m. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo posestno varstvo ob celotni zunanji strani tožnikove ograje na parc. št. 434/9, ki je po navedbah pravdnih strank dolga približno 150-200 m, kar je razvidno tudi iz priložene skice, tožnik pa je zahteval posestno varstvo le v dolžini 22 m južno od vogala žične ograje, je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Toženec utemeljeno navaja, da v pravdnem postopku skladno z načelom dispozitivnosti pravdnih strank po prvem odstavku 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje med postopkom nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

19. Nadalje je sodišče prve stopnje v zvezi s položajem gradbenega priključka (“kible“) napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženec v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je iz priloženih fotografij, ki jih je posnelo sodišče prve stopnje ob ogledu, jasno razvidno, da je bil položaj “kible“, ki ga na sliki št. 76 pod prilogo C 1 označuje pooblaščenka tožnika, zunaj pasu na katerem je tožnik zahteval posestno varstvo. Na slikah št. 41, 42, 43 pod prilogo C 1 je prikazana točka, na kateri se začne 22 metrski pas proti severu ograje. Če se ta položaj primerja s sliko št. 76, je jasno razvidno, da se 22 metrski pas začne precej bolj severno od mesta, kjer na sliki št. 76 stoji pooblaščenka tožnika, kar je toženec že opozoril na naroku. Ker je tožnik izrecno zahteval posestno varstvo na pasu, ki je pod prilogo A 4 označen z zeleno barvo in je opredeljen 58 m severno od zaključka ograje in 22 m južno od zaključka ograje, je jasno, da je bil položaj “kible“ zunaj mesta zahtevanega posestnega varstva.

20. S fotografij v prilogi A 9 in A 11 je razvidno, da je položaj odložene “kible“ med 16. in 17. stebričkom ograje, šteto od vogala ograje proti jugu, podoben je tudi položaj pooblaščenke tožnika na fotografiji št. 76 pod prilogo C 1, ki stoji ob 17 stebričku ograje, šteto od vogala ograje proti jugu. Iz fotografij št. 41-43 pod prilogo C 1, pa je jasno razvidno, da se 22 metrski pas, ki ga označuje cev, končna pri 10. stebričku ograje, šteto od vogala ograje proti jugu. Torej je iz priloženih fotografij povsem jasno, da je položaj “kible“ precej odmaknjen od pasu, na katerem je tožnik zahteval posestno varstvo. Takšen zaključek potrjujejo tudi fotografije št. 61-64 pod prilogo C 1, iz katerih je jasno razvidno, da se betonska ograja toženca končna že veliko pred mestom, kjer je bila odložena “kibla“. Tožnik pa je zahteval posestno varstvo na pasu nepremičnine, ki poteka med žično ograjo in betonsko ograjo v dolžini 80 m. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da se je odložena “kibla“ nahajala na spornem pasu in onemogočala tožniku in njegovim delavcem prost prehod po metrskem pasu ob žični ograji, kjer je bilo zahtevano posestno varstvo.

21. Na podlagi priloženih dokaznih listin je pritožbeno sodišče sprejelo drugačno dokazno oceno in ugotovilo, da se gradbeni priključek ni nahajal v spornem pasu, kjer je tožnik zahteval posestno varstvo ter zaradi precejšne oddaljenosti od mesta zahtevanega posestnega varstva, gradbeni priključek v ničemer ni motil vzdrževanja ali prostega prehoda ob žičnati ograji v pasu 22 m južno od vogala žične ograje.

22. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo, da je bila z odloženim gradbenim priključkom ob žični ograji motena posest tožnika. Ker motilnega dejanja ni bilo, sodišče prve stopnje pa je hkrati prekoračilo tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče razveljavilo I. točko izreka izpodbijanega sklepa in tožbeni zahtevek v zavrnilo tudi v preostalem delu.

23. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo zgolj iz že pojasnjenih razlogov, ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe tožene stranke.

24. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev sodišče prve stopnje v delu, kolikor presega tožbeni zahtevek razveljavilo (357. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP), v preostalem delu pa spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v nezavrnjenem delu (3. točka 365. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke pa je v celoti (2. točka 365. člena ZPP).

25. Posledica spremembe sklepa je sprememba pravdnega uspeha. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik v pravdi s tožbenim zahtevkom ni uspel, mora tožencu v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti 1.810,47 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.5 V pritožbenem postopku je tožena stranka v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti za sestavo pritožbe 225,00 EUR in materialne izdatke 4,50 EUR, povečano za 22% DDV ter strošek plačila sodne takse v višini 180,00 EUR, skupaj 459,99 EUR. Pritožbeno sodišče pravdnima strankama ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbi, saj s tem nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča. Tožeča stranka zaradi neuspeha v pritožbenem postopku sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20. 3 V skladu s šestim odstavkom 139. člena ZPP se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. 4 Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18. 5 Glede na spremenjeno stroškovno odločitev, se kot irelevantne v celoti izkažejo pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z odločanjem o stroških postopka po prostem preudarku na podlagi drugega odstavka 216. člena ZPP in določitvijo vrednosti spora.