Jedro

Določba 149. člena ZIZ je sistematično uvrščena med določbe, ki se nanašajo na izvršbo na denarna sredstva v gospodarskih zadevah, v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZIZ pa se določbe 148. do 151. člena ZIZ uporabljajo le za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku v gospodarskih sporih, in za izvršbo na podlagi verodostojne listine, če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih. V nasprotnem se, kot izrecno določa drugi odstavek 148. člena ZIZ, izvršba na denarna sredstva opravi po (splošnih) določbah 136. do 147. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje, ki se je pri presoji pogojev za uporabo 149. člena ZIZ osredotočilo le na presojo, ali je to določbo mogoče uporabiti tudi za izvršbo na denarno terjatev dolžnika, presoje, ali so v obravnavani zadevi sploh podani v 148. členu ZIZ predpisani temeljni pogoji za uporabo 149. člena ZIZ, ni opravilo in pravnorelevantnih dejstev v zvezi s tem ni ugotavljalo. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pogojev za uporabo 149. člena ZIZ ni presojalo tudi z vidika predpostavk iz 148. člena ZIZ, je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi upnikovega predloga ni mogoče preizkusiti. ZFO-1 v tretjem odstavku 25. člena vsebuje izrecno prepoved prisilnega posega na sredstva, namenjena sofinanciranju investicij, in v zvezi s tem določa, da se sredstva občin, namenjena sofinanciranju investicij, ne smejo zaseči za plačilo dospelih obveznosti iz zadolžitve, odškodnin po sodnih sklepih in odškodnin po zakonu, ki ureja denacionalizacijo. Navedeno pomeni, da so (pod pogoji iz tega člena) ta sredstva že na podlagi citirane določbe izvzeta iz izvršbe, in sicer ne glede na to, ali je v zvezi s posegom na ta sredstva mogoče uporabiti določbo 149. člena ZIZ ali ne. Vendar pa izvzetje iz izvršbe po tretjem odstavku 25. člena ZFO-1 ne velja glede izterjave vseh obveznosti občin, ampak le tistih, ki so v tej določbi izrecno navedene, tj. za plačilo dospelih obveznosti iz zadolžitve, odškodnin po sodnih sklepih in odškodnin po zakonu, ki ureja denacionalizacijo. Za presojo, ali je v konkretnem primeru mogoče uporabiti citirano določbo, je tako treba najprej ugotoviti, ali obveznosti, zaradi izterjave katerih se vodi izvršba, spadajo med navedene obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo predlog upnika za razširitev izvršbe z rubežem terjatev dolžnika iz sporazuma z dne 5. 12. 2019 in sporazuma o izvedbi projekta "B” št. 335***.

2. Zoper takšno odločitev je pritožbo vložil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Menil je, da uporaba 149. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne pride v poštev, saj je predlagal nadaljevanje izvršbe z rubežem terjatve in ne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva. Izvršba na dolžnikova denarna sredstva namreč že poteka. O tem je odločalo Okrajno sodišče s sklepom z dne 23. 12. 2020. Nadalje je določba 149. člena ZIZ sistematično uvrščena med določbe, ki se tičejo izvršbe na denarna sredstva v gospodarskih zadevah. Te določbe se uporabljajo, če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih, drugače pa se izvršba opravi po določbah 136. do 147. člena ZIZ. Določba 149. člena ZIZ je povsem jasna in nedvoumna. Teleološka razlaga v tem primeru ne pride v poštev. Določbo je namreč mogoče razložiti v zadostni meri že z jezikovno razlago ter morebiti tudi sistematično razlago. Enačiti tudi ni terjatev in že prejetih denarnih sredstev, saj drugače pravni red ne bi poznal razlike. Kot arbitrarno je ocenil širjenje jasnega zakonskega besedila, pri čemer sodišče tudi ni obrazložilo, kako je do domnevnega namena zakonodajalca sploh prišlo. Zgodovinska razlaga ima prednost pred teleološko razlago, ki jo je uporabilo sodišče. Slednje tudi ni upoštevalo, da je primarna jezikovna razlaga. V tej zvezi je opozoril na sodbo UPRS opr. št. I U 1298/2018 z dne 2. 4. 2019 in stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi opr. št. U-I-140/01 z dne 4. 12. 2003. Menil je, da je interpretacija sodišča prve stopnje v nasprotju z določbo 33. člena Ustave RS. Kot napačno in arbitrarno je nadalje ocenil stališče sodišča, da 18. in 21. člen Zakona o financiranju občin (ZFO-1) prepovedujeta izvršbo na sredstva, ki se občinam dodatno zagotavljajo iz državnega proračuna za sofinanciranje investicij v lokalno infrastrukturo in investicij za zadovoljevanje skupnih potreb ter interesov prebivalcev občine. Enako velja za 162. člen Zakona o vodah (ZV-1), na katerega se je sodišče prve stopnje sklicevalo. Ta zgolj določa, za kaj lahko občine porabijo sredstva, ni pa govora o prepovedi izvršbe na ta sredstva. Sodišče bi moralo razlikovati med prepovedjo občini, da sredstva porabi za kaj drugega, in prepovedjo izvršbe na ta sredstva. Pri izvršbi ne gre za porabo občine, temveč za prisilno poplačilo terjatve s strani sodišča. Zaradi zmotne uporabe navedenih določb je sodišče prve stopnje sprejelo napačno in nezakonito odločitev. Nadalje je menil, da četudi bi se določba 149. člena ZIZ lahko uporabila, je neustavna, saj prekomerno in nesorazmerno posega v njegovo lastninsko pravico, jo de facto izniči oziroma v celoti odvzame. Zapis 149. člena ZIZ je tako splošen, da izvršbo na denarna sredstva samoupravne lokalne skupnosti kot dolžnika v celoti onemogoča. Dejansko gre tudi za kršitev določb 22. in 23. člena Ustave RS. Upniki gospodarskih družb in lokalnih samoupravnih skupnosti niso v enakem položaju, upniki samoupravne lokalne skupnosti pa terjatve pred sodiščem tudi ne morejo učinkovito izterjati (kršitev pravice do sodnega varstva). Opozoril je na številne upnike dolžnika ter na večletno blokado transakcijskega računa dolžnika, zaradi česar do poplačila svoje terjatve ne more priti. Menil je, da je izpodbijani sklep nadalje obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sklepa se zaradi pomanjkljivosti ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov za zavrnitev. Sodišče tako ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo tudi predlagano izvršbo na sredstva, prejeta iz proračuna Republike Slovenije in Sklada za vode. Še vedno ni jasno, ali gre za denarna sredstva, ki jih je zagotovila država za opravljanje posameznih zadev iz državne pristojnosti, ki so z zakonom prenesene na samoupravno lokalno skupnost, ali gre za denarna sredstva, za katera tako določa zakon, ki ureja financiranje občin, ali pa gre za sredstva, namenjena odpravi posledic naravnih nesreč. Nejasen je tudi izrek izpodbijanega sklepa, saj bi moralo biti natančno določeno, kaj se zavrača. Predlagal je rubež denarne terjatve po treh postavkah - sredstva EU, sredstva Republike Slovenije in sredstva Sklada za vode, sodišče pa je odločilo zgolj o terjatvah za sofinanciranje projekta "B”. Glede natančnosti in jasnosti izreka se je skliceval na sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. II Ip 940/2007. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Predlagal je, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se njegovemu predlogu z dne 26. 5. 2023 ugodi in dovoli nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, priznajo pa naj se mu tudi pritožbeni stroški.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je upnik z vlogo z dne 26. 5. 2023 predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (in predmetom) izvršbe, tj. z rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika Občina A., in sicer na podlagi Sporazuma o izvedbi projekta "B” štev. 335-*** in notarskega zapisa Sporazuma, ki ga je sestavila notarka A. A. opr. št. SV 496/*** v zvezi s Pogodbo o sofinanciranju za operacijo Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2014-2020 "Nadgradnja vodovodnega sistema B” št. pogodbe: 2550-*** z dne 10. 11. 2022 in Aneksa št. 1 k pogodbi o sofinanciranju z dne 29. 11. 2022; podrobneje sredstev EU, sredstev Republike Slovenije in sredstev Sklada za vode, vendar največ do višine zavarovane terjatve upnika. Sodišče prve stopnje je takšen predlog upnika z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Ugotovilo je, da so denarne terjatve, ki jih je kot predmet izvršbe predlagal upnik, izvzete iz izvršbe tako po prvem kot po drugem odstavku 149. člena ZIZ, izvršba nanje pa je, ker gre za strogo namenska sredstva, izključena tudi na podlagi določb 18., 21. in 25. člena ZFO-1 ter 162. člena ZV-1. 5. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede široke razlage 149. člena ZIZ, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je navedeno določbo o izvzetju (določenih) denarnih sredstev občin iz izvršbe glede na njen namen mogoče uporabiti ne le v primerih izvršbe na denarna sredstva na računih občine, temveč tudi v (drugih) primerih izvršbe na denarno terjatev občine do njenega dolžnika. Takšno stališče je že zavzela tudi sodna praksa (VSM Sklep II Ip 432/2023 z dne 25. 8. 2023, točke 6, 7 in 8 obrazložitve).

6. Vendar pa je upnik v pritožbi utemeljeno opozoril, da je določba 149. člena ZIZ sistematično uvrščena med določbe, ki se nanašajo na izvršbo na denarna sredstva v gospodarskih zadevah, v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZIZ pa se določbe 148. do 151. člena ZIZ uporabljajo le za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku v gospodarskih sporih, in za izvršbo na podlagi verodostojne listine, če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih. V nasprotnem se, kot izrecno določa drugi odstavek 148. člena ZIZ, izvršba na denarna sredstva opravi po (splošnih) določbah 136. do 147. člena ZIZ.1

7. Sodišče prve stopnje, ki se je pri presoji pogojev za uporabo 149. člena ZIZ osredotočilo le na presojo, ali je to določbo mogoče uporabiti tudi za izvršbo na denarno terjatev dolžnika, presoje, ali so v obravnavani zadevi sploh podani v 148. členu ZIZ predpisani temeljni pogoji za uporabo 149. člena ZIZ, ni opravilo in pravnorelevantnih dejstev v zvezi s tem ni ugotavljalo. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pogojev za uporabo 149. člena ZIZ ni presojalo tudi z vidika predpostavk iz 148. člena ZIZ, je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi upnikovega predloga ni mogoče preizkusiti.

8. Nadalje je mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da tudi če so sredstva, ki jih občina prejme za sofinanciranje investicij, strogo namenska in jih občina v skladu z določbami ZFO-1 in ZV-1 ne sme porabiti za druge namene od tistih, za katere so ji dodeljena, to samo po sebi ne pomeni, da izvršba na ta sredstva ni dopustna. Vendar pa ZFO-1 v tretjem odstavku 25. člena vsebuje tudi izrecno prepoved prisilnega posega na sredstva, namenjena sofinanciranju investicij, in v zvezi s tem določa, da se sredstva občin, namenjena sofinanciranju investicij, ne smejo zaseči za plačilo dospelih obveznosti iz zadolžitve, odškodnin po sodnih sklepih in odškodnin po zakonu, ki ureja denacionalizacijo, kar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v 7. točki obrazložitve. Navedeno pomeni, da so (pod pogoji iz tega člena) ta sredstva že na podlagi citirane določbe izvzeta iz izvršbe, in sicer ne glede na to, ali je v zvezi s posegom na ta sredstva mogoče uporabiti določbo 149. člena ZIZ ali ne.2 Vendar pa izvzetje iz izvršbe po tretjem odstavku 25. člena ZFO-1 ne velja glede izterjave vseh obveznosti občin, ampak le tistih, ki so v tej določbi izrecno navedene, tj. za plačilo dospelih obveznosti iz zadolžitve3, odškodnin po sodnih sklepih in odškodnin po zakonu, ki ureja denacionalizacijo. Za presojo, ali je v konkretnem primeru mogoče uporabiti citirano določbo, je tako treba najprej ugotoviti, ali obveznosti, zaradi izterjave katerih se vodi izvršba, spadajo med navedene obveznosti. Sodišče prve stopnje, ki se je v posledici zmotne uporabe določbe tretjega odstavka 25. člena ZFO-14 osredotočilo izključno na presojo narave oziroma namena sredstev, katerih plačilo je dolžnik upravičen terjati od svojega dolžnika (Občine A.), ne pa tudi na presojo narave terjatev upnika, za izterjavo katerih se vodi predmetna izvršba, dejstev v zvezi s tem v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo. Tudi v tem delu je za odločitev relevantno dejansko stanje tako ostalo nepopolno ugotovljeno.

9. Po obrazloženem se izkaže, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava celoten sklop dejstev, pomembnih za presojo, ali so terjatve dolžnika, ki jih je kot predmet izvršbe predlagal upnik, izvzete iz izvršbe, ostal neugotovljen, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom preuranjena. Pritožbeno sodišče je zato upnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem naj sodišče prve stopnje upoštevaje napotila, ki izhajajo iz zgornje obrazložitve, vnovič odloči o utemeljenosti predloga upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, v ta namen ob pravilni uporabi določb, ki urejajo izvzetje sredstev občin iz izvršbe, ugotovi vsa za odločitev relevantna dejstva in svoje ugotovitve v zvezi s tem v sklepu tudi ustrezno obrazloži, pri tem pa naj presodi tudi za odločitev relevantne navedbe, ki jih je upnik podal v pritožbi.

10. Ker so že ugotovljene kršitve narekovale razveljavitev izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče utemeljenosti drugih pritožbenih očitkov ni presojalo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Med temi določbami ni določbe s primerljivo vsebino, kot je vsebina 149. člena ZIZ. 2 149. člen ZIZ v drugem odstavku kot sredstva, na katera ni mogoče poseči z izvršbo, sicer izrecno opredeljuje tudi denarna sredstva, za katera tako določa zakon, ki ureja financiranje občin. Ne glede na to pa sredstva iz tretjega odstavka 25. člena ZFO-1, tudi če uporaba drugega odstavka 149. člena ne bi prišla v poštev, ne morejo biti predmet izvršbe že na podlagi splošne določbe 5. točke drugega odstavka 32. člena ZIZ, v skladu s katero, poleg stvari in pravic, ki so izrecno opredeljene v točkah 1 do 4 drugega odstavka 32. člena ZIZ, predmet izvršbe ne morejo biti tudi druge stvari in pravice, za katere tako določa zakon. 3 Glede na to, da za zadolževanje občin veljajo posebna pravila, določena v ZFO-1, Zakonu o javnih financah (ZJF) in podzakonskih predpisih, pod pojem "obveznosti iz zadolžitve" ni mogoče uvrstiti vseh obveznosti (dolgov), ki jih ima občina do svojih upnikov, ampak le tiste, ki izvirajo iz zadolževanja občin v smislu določb ZFO-1 in ZJF (prim. 10.-10.č člen ZFO-1, 85. člen ZJF in 2. člen Pravilnika o postopkih za izdajo soglasja k zadolževanju občin). 4 Na zmotno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.