Jedro

Sodba delovnega in socialna sodišča je primeren izvršilni naslov, če vsebuje navedbo upnika in dolžnika ter predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Predmet obveznosti je določen, kadar je v odločbi o povrnitvi škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vsaj opisno opredeljena pravica, za katero je treba plačati odškodnino, ter čas in možnost izračuna odškodnine.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Upnica je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katero je zahtevala plačilo glavnice 5.713.529 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od posameznih mesečnih zneskov, kot so navedeni v predlogu, do plačila. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izvršbo in v zemljiški knjigi odredilo izbris plombe, vpisane pod Dn. št. 1057/03, ker je ugotovilo, da pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 434/96 z dne 20.11.1997 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 204/98-2 z dne 16.3.2000 ni ustrezen izvršilni naslov za zahtevano terjatev. V sodbi je namreč ugotovljeno, da tožnici (sedaj upnici) ni prenehalo delovno razmerje in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi in jo je tožena stranka (oziroma dolžnica) dolžna pozvati nazaj na delo; ni pa navedeno, da bi ji morala plačati nadomestilo za čas, ko ni delala, pa tudi znesek prikrajšanja ni določen in ne določljiv. Proti temu sklepu se je upnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu pritožbenega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklep izpodbija v celoti. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, ker sta sodišči zmotno uporabili 21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/78 in 75/2002), nista pa uporabili 233. člena ZIZ, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost obeh izpodbijanih sklepov. Pojasnjuje, da je bilo s sodbo pod 2. točko izreka odločeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, v roku 8 dni pod izvršbo. Sodba je bila potrjena na drugi stopnji in revizija je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Po njenem je sodba primeren naslov za izvršbo po 21. členu ZIZ, saj sta v njem navedeni upnica in dolžnica ter vrsta obseg in čas izpolnitve obveznosti. Med temeljnimi pravicami iz delovnega razmerja je pravica do osebnega dohodka- oziroma do nadomestila (49. in 50. člen ZTPDR), v sodbi je določeno časovno razdobje in katera dela je toženka opravljala pri toženi stranki. Osebni dohodki oziroma plače, ki pripadajo delavcu pri določeni pravni osebi in v določenem času, pa so glede na naravo take terjatve izračunljivi oziroma določljivi. Zato je navedena sodba ustrezen izvršilni naslov, če se upoštevajo posebnosti postopka pred delovnimi in socialnimi sodišči in posebno določilo 233. člena ZIZ. Graja stališči obeh sodišč, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določila 233. člena ZIZ, ker ne gre za izvršitev odločbe o vrnitvi delavca na delo, temveč za izvršbo zaradi plačila osebnega dohodka za čas do pravnomočnosti odločbe delovnega in socialnega sodišča. Trdi, da je bistvena pravnomočna odločitev o vrnitvi na delo in da gredo tožnici-upnici vse pravice in obveznosti iz dela. Izvršilno sodišče razpolaga z vsemi elementi, ki jih zahteva 233. člen ZIZ, in mora v izvršilnem postopku določiti znesek, ki pripada upnici. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. II Ips 587/99 in II Ips 431/97 in na to, da je v podobni zadevi odločalo Višje sodišče v Kopru pod opr. št. Cp 305199 dne 19.10.1999, ki je sklenilo, da je sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča primeren izvršilni naslov za izterjavo neplačanih osebnih dohodkov, zapadlih do pravnomočnosti odločbe o vrnitvi na delo, če je v njej navedeno, da "tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in še traja, zato ga mora toženka pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, priznati pravice iz dela in po delu." Na koncu navaja, da bi morala izvršilno sodišče, če ne bi v celoti ugodilo upničinemu predlogu, le-to napotiti naj v skladu s sedmim odstavkom 233. člena ZIZ uveljavlja ostanek v postopku pred pristojnim sodiščem. Predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004), ki se uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, je bila v zvezi z drugim odstavkom 391. člena tega zakona zahteva za varstvo zakonitosti vročena obema strankama izvršilnega postopka, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pravna podlaga za opravljanje izvršbe je v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 40/04, v nadaljevanju: ZIZ), ki temelji na v zahtevi za varstvo zakonitosti navedenem ZIZ, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 51/98 in 75/02. Zakon določa pravila postopka, po katerem sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin, pravila za zavarovanje terjatev in ureja službo izvršitelja (prvi odstavek 1. člena ZIZ). Za dovolitev izvršbe je po 5. členu ZIZ stvarno pristojno okrajno sodišče splošne pristojnosti. To po 17. členu ZIZ dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki mora biti primeren. Primernost izvršilnega naslova ureja 21. člen ZIZ, ki zahteva navedbo upnika in dolžnika ter predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

V obravnavani zadevi je sporno, če je sodba delovnega in socialnega sodišča, ki je podlaga za izvršbo in je po 17. členu ZIZ ustrezen izvršilni naslov, tudi vsebinsko primerna za zahtevano izvršbo, se pravi, ali v njej navedena dolžničina obveznost ustreza zahtevani izpolnitvi v izvršilnem postopku (40. člen ZIZ). Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba, ki je podlaga za izvršbo, tudi ob upoštevanju specifičnosti postopkov pred specializiranimi sodišči, ki jih določa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS, št. 19/94-63/03), ne vsebuje odločitve o pravici do nadomestila osebnega dohodka oziroma do odškodnine zaradi izgubljene plače. Tožnica (sedaj upnica) po 22. členu ZDSS v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem sicer ni bila dolžna postaviti določenega zahtevka glede svojih pravic in obveznosti, toda sodišče mora po 14. členu ZDSS subsidiarno uporabiti določbe ZPP in v izreku sodbe natančno navesti o čem je odločilo. Upnica je zahtevala razveljavitev individualnih pravnih aktov, s katerima ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in ustavitev disciplinskega postopka. Sodišče je s sodbo odločilo o tem zahtevku pod 1. točko izreka sodbe, zaradi česar je pod 2. točko izreka tudi ugotovilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Taka sodba je dokončna sodba o tožbenem zahtevku, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje in da ji mora tožena stranka omogočiti delo. Tožnici mora omogočiti tudi vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, toda te pravice v izreku sodbe niso navedene, čeprav gre za širok krog pravic, npr. za pravico do nepretrgane delovne dobe kot pravico iz delovnega razmerja, pravice iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter pravico do povračila škode. Povrnitev škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je specifična odgovornost za škodo, povzročeno s takim ravnanjem, ki se presoja po splošnih predpisih o odškodninskih obveznostih (op. 1). Ker v sodbi delovnega in socialnega sodišča niso navedene niti vrste škode in je v njej odločeno samo posredno o temelju, bi bilo mogoče v izvršbi predloženo sodbo uporabiti le kot vmesno sodbo, ki pa je ni mogoče izvršiti brez ustrezne sodbe specializiranega sodišča. Sodišče splošne pristojnosti o tem ni pristojno odločati.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sklicuje na dve odločbi Vrhovnega sodišča (op. 2), ki se nanašata na drugačno dejansko stanje. V prvem primeru sicer ni bil določen znesek, določeno pa je bilo, da mora dolžnica upniku plačati za čas, ko ni delal, prikrajšanje na osebnem dohodku, kot da bi delal na delovnem mestu, kjer je bil do prenehanja dela. Tudi v drugem primeru denarna terjatev ni bila opredeljena z denarnim zneskom, a je bila opisana. V izreku odločbe sta bila opredeljena časovni okvir upnikovih terjatev in vrsta obveznosti, to je osebni dohodek oziroma razlika osebnega dohodka, ki je pripadal upniku. Podobno stališče je bilo potrjeno tudi v zadevi, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo pred letom dni (op. 3) in je bila dovoljena izvršba na podlagi sodbe, s katero je bilo dolžniku naloženo, da upniku obračuna in plača nadomestilo plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini, kot bi jo prejemal na svojem delovnem mestu.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sklicuje tudi na določilo 233. člena ZIZ, ki posebej ureja nadomestilo plače pri vrnitvi delavca na delo in v prvem odstavku omogoča delavcu predlog, naj sodišče s sklepom odloči, da mu mora delodajalec izplačati na račun plače mesečne zneske, zapadle od pravnomočnosti odločbe pa dotlej, dokler ne bo vrnjen na delo. To določilo bi bilo mogoče uporabiti tedaj, če bi delovno in socialno sodišče odločilo o tožničini oziroma upničini pravici do odškodnine zaradi izgubljene plače in bi upnica zahtevala tudi plačilo bodočih terjatev, to je plačilo zapadlih mesečnih zneskov plače, ki so in bodo zapadli od pravnomočnosti odločbe dalje. V obravnavanem primeru ni tako, saj je sodišče izdalo prvostopenjsko sodbo 20.11.1997, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani dne 16.3.2000; upnica pa je v izvršbi zahtevala plačilo posameznih zneskov od meseca junija 1992 do julija 1998. Ti zneski bi morali biti (vsaj v pretežni meri) zajeti v pravnomočni sodbi. Če bi delovno in socialno sodišče odločilo o zapadlih zneskih v izvršilnem naslovu, ki bi izkazoval pravico upnice do zahtevane terjatve, in bi upnica zahtevala plačilo zneskov, zapadlih po pravnomočnosti sodbe, bi bilo mogoče uporabiti 233. člen ZIZ, ker pa specializirano sodišče tega ni storilo, predlagana izvršba ni bila ustrezna in sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili predlog za izvršbo.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti.

op.1: Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 126/98 z dne 1.9.1988 op.2: Sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 431/97 z dne 6.5.1998 in opr. št. II Ips 587/99 z dne 16.3.2000 op.3: Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 408/2003 z dne 27.11.2003