Jedro

Naše pravo (131. člen OZ) sicer res določa krivdno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, vendar to še ne pomeni, da oškodovancu ni potrebno zatrjevati in dokazovati prav nobene predpostavke odškodninske odgovornosti. Oškodovanec mora, da bi z zahtevkom uspel, tudi v skladu z našim pravom še vedno zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost oziroma škodljivo dejstvo, vzročna zveza in škoda). Če bo dokazal, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe (toženec) oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, bo dokazal, da je njegov zahtevek za povrnitev škode proti odgovorni osebi (tožencu) utemeljen, ta pa se bo lahko odškodninske odgovornosti razbremenila samo, če bo zatrjevala in dokazala, da ni podana četrta predpostavka odškodninske odgovornosti, da torej za nastalo škodo ni kriva. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati prvega pogoja (prve predpostavke) za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca, to je njegovega protipravnega ravnanja, glede katere je na njej dokazno breme, je pravila o dokaznem bremenu uporabilo povsem pravilno, posledično pa ni kršilo določila 215. člena ZPP in ni zagrešilo smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je električna energija, ki je bila predmet neupravičenega odjema, porabljala za potrebe steklarske dejavnosti v kletnih prostorih stanovanjske stavbe, kjer ima sedež družba, zaradi česar je bila ta družba dejansko uporabnik neupravičeno odvzete električne energije, ne pa toženec kot fizična oseba.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavljajo določila o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ) v povezavi s 57. členom Splošnih pogojev, povsem pravilno zaključilo, da toženec, ki (kot fizična oseba) ni bil uporabnik električne energije, ki je bila predmet neupravičenega odjema, po tej pravni podlagi ni pasivno legitimiran.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu, t.j. v točki II. izreka izpodbijane sodbe, spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zviša na 3.005,57 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v preostalih izpodbijanih, pa nespremenjenih delih, potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 541,54 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 17536/2015 z dne 20. 2. 2015 v 1. in 3. točki izreka obdržalo v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zaradi plačila zneska 8.193,07 EUR s pp zavrnilo, v točki II. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2,595,76 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka to sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, hkrati pa toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov tega postopka. Tožeča stranka v pritožbi najprej na kratko povzame odločitev sodišča prve stopnje v prvem sojenju in se sklicuje na njegove zaključke o podani pasivni legitimaciji tožene stranke (v nadaljevanju: toženca), v nadaljevanju na kratko povzame vsebino in napotilo pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Cp 297/2017 z dne 24. 11. 2017, nato pa trdi, da je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo navodila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, končno pa je izdalo sodbo presenečenja, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije toženca za to pravdo in posledično tožeči stranki še naložilo, da tožencu povrne 2.595,76 EUR pravdnih stroškov. Tožeča stranka navaja, da je takšna sodba zanjo popolno presenečenje, saj ne sledi niti napotilom pritožbenega sodišča, obenem pa se v celoti za 180 stopinj obrne od svoje predhodne sodbe, čeprav toženec ni podal niti enega novega dokaza v tej smeri, torej glede neobstoja pasivne legitimacije. Sodišču prve stopnje očita, da je ob tem zagrešilo več bistvenih kršitev pravdnega postopka, zlasti pa kršitve iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožeča stranka izpostavlja, da jo je sodišče prve stopnje napotilo na dopolnitev tožbenih navedb v smeri odškodninskega delikta, kar je tudi storila in tudi predlagala ustrezne dokaze. Sodišče prve stopnje pa je povsem v nasprotju tako z napotili pritožbenega sodišča, kot sklepom z dne 20. 2. 2018, sprejelo odločitev, da toženec ni pasivno legitimirana za ta pravdni postopek in da je zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Takšna sodba po mnenju tožeče stranke nima nobene utemeljitve niti je ni mogoče preizkusiti, saj nasprotuje sama sebi kot tudi vsebini listin in izvedenim dokazom. Niti iz ene listine v pravdnem spisu kot tudi ne iz dokaznega gradiva po mnenju tožeče stranke ne izhaja, da toženec ne bi bil pasivno legitimiran. Sklicuje se na dejstvo, da je toženec solastnik nepremičnine, skladno določilom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) pa solastniki odgovarjajo za vse obveznosti, ki so vezane na nepremičnino, dejstvo pa je, da je električna energija, ki se je trošila in ni bila plačana niti distribucija električne energije ni bila pogodbeno urejena, bila namenjena zadovoljevanju potreb vsaj enega izmed solastnikov nepremičnine. Navaja še, da tudi v skladu z določili Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki jih je šteti za materialno pravo, opredeljuje pa neupravičen odjem električne energije, lastnik nepremičnine odgovarja za posledice neupravičenega odjema električne energije. Izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje verjelo tudi izpovedbi sestre toženca M. J., ki je izpovedala, da je brat (to je toženec) trošil električno energijo preko neupravičenega odjema, saj se njeni računi niso spremenili niti po odkritju neupravičenega odjema, kar potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca B. in analize porabe merilnega mesta M. J.. Na ta način je po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje samo ekskulpiralo M. J. in preložilo vso odgovornost, posledično tudi pasivno legitimacijo, na toženca. Sodišču prve stopnje tožeča stranka očita tudi zmotno in napačno uporabo materialnega prava, saj je pozabilo, da velja v primeru odškodninske odgovornosti obrnjeno dokazno breme. V zvezi s tem ravnanjem tožeča stranka sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev pravdnega postopka, saj je po njeni oceni sodba pomanjkljiva, ker se sklicuje na neobstoječe temelje, pozabi pa na bistvo, t.j. na dokazno podlago, ki pa je nima za takšno odločitev. Že če bi sodišče prve stopnje sledilo določilom SZP, bi po mnenju tožeče stranke ne zagrešilo tovrstne absolutne bistvene kršitve postopka. Ob tem se sklicuje še na to, da sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo navedejo stranke, ampak mora pravno podlago najti samo in jo tudi konkretizirati. Toženec pa ni z ničemer dokazal, da ni storil očitanega oškodovanja tožeče stranke. Tožeča stranka v nadaljevanju svoje pritožbe vztraja, da se lahko neupravičen odjem električne energije obravnava tako po določilih odškodninskega prava kot tudi po določilih neupravičene obogatitve, saj v zadevnem primeru ni šlo za pogodben odnos, kar med pravdnimi strankami sploh ni sporno. Določilo 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pa je jasno, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Sklicuje se še na 68. člen SPZ, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z idealnimi deleži in poudarja, da ta določba ni namenjena urejanju medsebojnih/notranjih razmerij med solastniki, temveč prvenstveno pove, da je za plačilo teh stroškov zavezan lastnik oz. solastnik in ne nemara kakšna druga oseba, npr. najemnik ali uporabnik. Sklicujoč se na sodno prakso (sodba VSL I Cpg 109/2016, sodba VSL II Cpg 85/2015, I Cpg 462/2010, II Cp 861/2011, I Cpg 165/2012, nenazadnje tudi sodba VSC Cp 299/2014) še navaja, da plačilo navedenih stroškov brez potrebne pogodbene podlage lahko bremeni zgolj lastnika/solastnika in je ta materialnopravni zavezanec za terjatve iz naslova obratovalnih stroškov, kamor brez dvoma sodi tudi električna energija. Meni še, da tega ne morejo spremeniti navedbe, da se je kasneje po odkritju neupravičenega odjema stroške porabe električne energije pogodbeno zavezal kriti uporabnik namesto lastnika. V kolikor bi dejansko bil uporabnik druga oseba in ne lastnik in je torej lastnik ″obogatitev″ - odplačno ali neodplačno - prenesel na drugo osebo, ima slednji pravico povračilo teh stroškov terjati od uporabnika (sodba in sklep VSL II Cp 604/2010). Sodišču prve stopnje tožeča stranka očita, da se je osredotočilo le na uporabnika in ne na lastnika, kar je v nasprotju tako z materialnim pravom (Splošni pogoji določajo solidarno odgovornost med lastnikom in uporabnikom - zadnji odstavek 57. čl. Splošnih pogojev), kot tudi citirano sodno prakso, torej določila SPZ in že iz tega razloga je po mnenju tožeče stranke izpodbijana sodba napačna. Le-ta pa je po mnenju tožeče stranke napačna tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati prve predpostavke odškodninske odgovornosti, t.j. protipravnega ravnanja toženca in sodišču prve stopnje ob tem očita, da je spregledalo več odločilnih dejstev, zakaj je ravno toženec bil tisti, ki je ravnal protipravno. Tako je sodišče spregledalo dokazno priloženi fotografiji, iz katerih je razvidno, da se sporni števec, ki je bil nezakonito priklopljen, nahaja v hiši, kar je sicer izpovedala tudi priča M. J., opozarja pa tudi na dejstvo, da je interes za kaj takšnega imel edinole toženec, saj je imel od tega le on korist. Kot je razvidno iz pričanja M. J., kot tudi listinskih dokazov, se poraba električne energije na legalnem odjemnem mestu, katerega lastnica in plačnica je M. J. ni spremenila niti po odkritju neupravičenega odjema niti po vzpostavitvi odjemnega mesta družbe N., d.o.o. v juniju 2010. Vsa ta dejstva in dokaze pa je po oceni tožeče stranke sodišče prve stopnje premalo vrednotilo in jim posvečalo premalo pozornosti oziroma jih je celo povsem spregledalo. Tožeča stranka še opozarja, da ji je praktično nemogoče dokazati, če toženec sam od sebe ne prizna dejanja, ki se je zgodilo za štirimi stenami, kamor imajo dostop le osebe, ki jim je toženec to omogočil in je bila zato pred misijo nemogoče, ko je sodišče naložilo, da mora dejanje opredeliti kot civilni delikt. Dejstvo je namreč, da ni šlo za nesrečo, ki bi imela priče in bi se s tem dokazalo storilca protipravnega dejanja. Kontrolor S. je na dan odkritja videl le stanje, ki je bilo posledica neupravičenega odjema, nikakor pa ni v pristojnosti tožeče stranke ali njenih delavcev, da raziskujejo, kdo je dejanje storil. To je stvar organov pregona. Ker to ni v njeni domeni, pa se po stališču tožeče stranke odgovornost predvideva in je torej opredeljeno, da za neupravičen odjem električne energije odgovarjata lastnik in uporabnik solidarno. S tem pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, posledično pa je prišlo do napačnih zaključkov. Če bi torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo tožbenemu zahtevku v tem delu ugoditi oz. bi prišlo do zaključka da je podana tako pasivna legitimacija toženca za to pravdo, kot tudi odškodninska odgovornost po pravilih odškodninskega prava. Posledično je po mnenju tožeče stranke izpodbijana sodba tudi protispisna ter pomanjkljiva in je ni mogoče preveriti in preizkusiti, saj je v nasprotju z izvedenimi dokazi in dejanskim stanjem. Ob tem tožeča stranka še opozarja, da bi moralo sodišče, če se je že odločilo, da ni podana pasivna legitimacija toženca, to izreči s sklepom, nikakor pa ne s sodbo, saj je obstoj pasivne legitimacije procesna predpostavka, o kateri se odloča s sklepom. Sodišče se je po oceni tožeče stranke sicer odločilo, da se bo pa malo ukvarjalo tudi z vsebino, vendar je to napravilo le delno in še to pomanjkljivo, kot je že zapisano zgoraj, da se pritožba ne ponavlja. Ukvarjalo se je z zadevo le toliko, da je prepisalo stališče toženca iz njegove zadnje vloge z dne 23. 4. 2018, kjer pa toženec ni povedal nič novega, niti ponudil nobenega dokaza, ki bi ga naj sodišče izvedlo v njegovo korist. Sodišču prve stopnje tožeča stranka še očita, da je vse preveč cenilo zapisano po tožencu in vse premalo oz. sploh nič to, kar je navedla sama in to tudi dokazno podprla. Če bi sodišče pravilno izvedlo in presodilo vse ponujene dokaze ter objektivno pogledalo na zadevo, bi po njenem mnenju njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti. Tako pa je vse prelahko in površno opravilo svoje delo, zaradi česar je sodba nepopolna, nerazumljiva, ne da se je preizkusiti in preveriti. Ob zaključku pritožbe tožeča stranka še opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti, niti z višino le-te, kar so nadaljnji razlogi, zaradi katerih je izpodbijana sodba pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, saj bi po njenem mnenju moralo sodišče, če se je že odločilo, da bo zadevo obravnavalo tudi vsebinsko, obravnavati celotno zadevo in v celoti navesti odločilna dejstva in razloge, ne pa kar nekaj na pol in po liniji najmanjšega odpora.

4. Toženec pa sodbo izpodbija le v stroškovnem delu, t.j. v točki II. izreka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožencu prizna pravdne stroške v znesku 3.146,97 EUR in jih naloži v plačilo tožeči stranki, skupaj s pritožbenimi stroški. V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu njegove odločitve, v nadaljevanju pa izpostavi, da je iz točke 33. obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje odmerilo pravdne stroške od vrednosti spora 8.193,07 EUR, saj jih je odmerjalo od 400 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT), moralo pa bi jih odmeriti od vrednosti spora 9.744,30 EUR oziroma od 500 točk po OT. Sklicuje se na to, da do delnega umika tožbe za znesek 1.551,23 EUR ni prišlo zaradi toženčevega plačila oz. zaradi „delno“ utemeljenega zahtevka tožeče stranke, temveč zaradi tega, ker je tožeča stranka za ta znesek delno umaknila tožbo po tistem, ko se je strinjala z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, kateremu je prilagodila svoj tožbeni zahtevek. To pa seveda ni razlog za odmero pravdnih stroškov od nižje vrednosti spornega predmeta, ki tako znaša 9.744,30 EUR in delni umik tožbe na odmero stroškov ne vpliva. Toženec je tako mnenja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati za ugovor 500 točk (in ne 400 točk), za odgovor na tožbo 500 točk (in ne 400 točk), za pripravljalno vlogo 10. 11. 2015 375 točk (in ne 300 točk), za pripravljalne vloge z dne 13. 11. 2015, 1. 9. 2016, 28. 9. 2016 in 2. 11. 2016 po 250 točk (in ne po 200 točk), za zastopanje na l. naroku 6. 10. 2015 500 točk (in ne 400 točk), za zastopanje na narokih 12. 11. 2015 in 14. 2. 2017 po 250 točk (in ne po 200 točk), za sestavo vloge z dne 23. 4. 2018 250 točk (in ne 200 točk ) in za pristop na naroka dne 20. 2. 2018 in 8. 5. 2018 po 250 točk (in ne po 200 točk), urnine, pritožba zoper sodbo in kilometrine pa so odmerjene pravilno. To pomeni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati odvetniških storitev za skupaj 4850 točk, k temu prišteti 2 % izdatkov od 1000 točk, kar znaša 20 točk in 1 % od 3850 točk, kar znaša 38,5 ali tedaj skupaj 58,5 točk ali tedaj skupaj 4908,5 točk, kar znaša 2.253,00 EUR, k temu znesku pa prišteti še kilometrino (5 x 44 x 0,37 EUR), kar znaša 81,40 EUR in nato 22 % DDV odmeriti od zneska 2.334,40 EUR (seštevek zneskov 2.253,00 EUR in 81,40 EUR), ki znaša 513,57 EUR. Skupaj odvetniške storitve z DDV znašajo 2.847,97 EUR, k temu pa je prišteti še sodno takso za ugovor v znesku 44,00 EUR in za pritožbo v znesku 255,00 EUR ali tedaj takse skupaj 299,00 EUR. Skupaj pa pravdni stroški toženca znašajo pravilno 3.146,97 EUR.

5. Toženec je odgovoril na pritožbo tožeče stranke, v odgovoru se zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa na pritožbo toženca ni odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka od toženca zahtevala plačilo računa za neupravičen odjem električne energije, ker se je toženec samovoljno priklopil na distribucijsko omrežje električne energije na odjemnem mestu, ki je bilo predhodno odklopljeno, neupravičen odjem pa je tožeča stranka ugotovila dne 1. 3. 2010. Tožeča stranka je najprej od toženca zahtevala plačilo nadomestila za uporabo elektroenergetskih omrežij za enotno tarifo, sestavljeno iz postavk obračunske moči in omrežnine za enotno tarifo in sicer za 57325 kWh, kot jih je izmeril števec, ter obračun ostalih storitev in prispevkov, ki so obvezna sestavina računa po energetski, trošarinski in davčni zakonodaji v skladu s 57. členom Splošnih pogojev, kasneje pa je del tožbe umaknila (za znesek 1.551,23 EUR) in zahtevek prilagodila izračunu izvedenca M. B. (zahtevala je še 8.193,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), saj se je v dokaznem postopku izkazalo, da v tem konkretnem primeru ni bilo mogoče ugotoviti niti obdobja nelegalne priključitve niti količine neupravičeno uporabljene električne energije.

9. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že enkrat odločilo in sicer s sodbo opr. št. P 37/2015 z dne 14. 2. 2017, s katero je v točki I. izreka zaradi delnega umika sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 17536/2015 z dne 20. 2. 2015, v prvi točki za znesek 1.551,23 EUR delno razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo, pod točko II. izreka je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 17536/2015 z dne 20. 2. 2015 v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.892,50 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2014 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2015 dalje do plačila, v točki III. izreka je v presežku za plačilo 3.300,57 EUR s pripadki, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 17536/2015 z dne 20. 2. 2015 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, v točki IV. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 308,84 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Ta sodba je bila po pritožbah obeh pravdnih strank s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Cp 297/2017 z dne 24. 11. 2017 razveljavljena v izpodbijanih točkah II., III. in IV. izreka in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, v točki I. izreka (glede delne ustavitve postopka za znesek 1.551,23 EUR s pp) pa je sodba sodišča prve stopnje opr. št. P 37/2015 z dne 14. 2. 2017 pravnomočna.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov1 v novem sojenju v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi toženca zaradi neupravičenega odjema električne energije, zaključilo, da so utemeljene ugovorne navedbe toženca o pomanjkanju njegove pasivne legitimacije, saj je že na podlagi trditev tožeče stranke ugotovilo, da je neupravičeno pridobljeno električno energijo porabljala za izvajanje gospodarske dejavnosti oziroma potrebe steklarstva družba ... d.o.o., ter nadalje še ugotovilo in zaključilo, da se je električna energija porabljala za potrebe steklarske dejavnosti v kletnih prostorih stanovanjske stavbe, kjer ima sedež družba ... d.o.o., zaradi česar je bila ta družba dejansko uporabnik neupravičeno odvzete električne energije, solastništvo same nepremičnine, kjer se je vršil neupravičen odjem električne energije in bivanje toženca na istem naslovu, vendar v drugih prostorih, pa še ne pomenijo, da je bil toženec kot fizična oseba uporabnik neupravičeno odvzete električne energije, zato je tožbeni zahtevek na tej pravni podlagi že po temelju zavrnilo (točka 25. obrazložitve izpodbijane sodbe). V nadaljevanju je presojalo tožbeni zahtevek tožeče stranke še na podlagi določil o odškodninski odgovornosti, pri tem pa v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala že prvega elementa odškodninske odgovornosti, t.j. protipravnega ravnanja. Zaključilo je, da porabljanje električne energije brez soglasja samo po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja, temveč gre pri tem le za opis nekega stanja, posledico protipravnega ravnanja. V točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da na podlagi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti, da bi toženec s kakšnim svojim ravnanjem odjavljen števec priklopil na omrežje električne energije, kakšnega konkretnega in določno opisanega dejanja v zvezi s priklopom odjavljenega števca pa tudi sicer tožeča stranka tožencu niti ni očitala, zgolj na splošno je tožencu očitala kaznivo dejanje goljufije oz. tatvine, naknadno dejanje toženca po tem, ko se je ugotovilo, da je odjavljen števec priklopljen, ko je uredil legalni priklop na distribucijsko omrežje električne energije, pa še ne pomeni, da je toženec ravnal kakorkoli protipravno, saj tožencu ni bilo znano stanje glede priključkov na električno omrežje. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati že prvega elementa odškodninske odgovornosti, je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju zavrnilo tudi ob uporabi te pravne podlage (32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

K pritožbi tožeče stranke glede odločitve o glavni stvari:

11. Ta pritožba ni utemeljena.

12. Izpodbijana sodba ne more biti sodba presenečenja, kot to izpostavlja tožeča stranka v svoji pritožbi, zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju sprejelo diametralno nasprotno odločitev, kot v prvem sojenju, glede presoje vprašanja obstoja pasivne legitimacije toženca, čeprav le-ta v novem sojenju ni podal nobenega novega dokaza za ugotovitev dejstev, ki se nanašajo na to vprašanje. Bistveno je, da je bilo vprašanje obstoja pasivne legitimacije toženca med pravdnima strankama ves čas postopka sporno in je bil odgovor na to vprašanje odvisen od pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava. Na zmotnost uporabe materialnega prava, ki ga je sodišče uporabilo v prvem sojenju glede presoje tega vprašanja, pa je opozorilo že pritožbeno sodišče v sklepu z dne 24. 11. 2017, opr. št. Cp 297/20172, zato izpodbijana sodba za tožečo stranko ne more predstavljati sodbe presenečenja.

13. Tožeča stranka nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da ni podana pasivna legitimacija toženca, namesto da je odločalo o tožbenem zahtevku meritorno s sodbo, v zadevi odločiti s sklepom, ker je obstoj pasivne legitimacije procesna predpostavka, o kateri pa se odloča s sklepom. Obstaja namreč razlika med procesno legitimacijo in stvarno (materialno) legitimacijo. Pojem procesna legitimacija se nanaša na vprašanje, kdo lahko v konkretnem postopku nastopa kot tožeča stranka (aktivna procesna legitimacija) in kdo kot tožena stranka (pasivna procesna legitimacija), kdo ima torej sposobnost biti tožeča in tožena stranka v postopku (t.i. pravdna sposobnost). Stvarna (materialna) legitimacija pa se nanaša na vprašanje, kdo je pravi upnik (aktivna stvarna legitimacija) oziroma pravi dolžnik (pasivna stvarna legitimacija), kdo je torej po materialnem pravu upnik (ima materialnopravno upravičenje) in kdo je po materialnem pravu dolžnik (je po materialnem pravu nosilec obveznosti). Procesna legitimacija je procesna predpostavka in če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo s sklepom zavrže, medtem ko neobstoj stvarne legitimacije privede do zavrnitve zahtevka s sodbo. Ker je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru presojalo obstoj stvarne (materialne) legitimacije toženca in ne zgolj njegove procesne legitimacije, je potem, ko je zaključilo, da tožeča stranka obstoja njegove stvarne legitimacije ni dokazala, ravnalo povsem pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo s sodbo in tako meritorno odločilo v tem sporu.

14. Ni pritrditi tožeči stranki, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje potem, ko je zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati že prvega elementa odškodninske odgovornosti toženca, t.j. protipravnega ravnanja, ni ukvarjalo (ni ugotavljalo) preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, niti z višino le-te, saj ugotavljanje preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ob takšnem zaključku sodišča prve stopnje ni bilo nobene potrebe, ker za odločitev v tej zadevi ta dejstva niso bila več odločilna dejstva. S temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14 točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

15. Neutemeljeni so tudi očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi zaradi kršitve pravil o dokaznem bremenu, ker ni upoštevalo, da velja v primeru odškodninske odgovornosti obrnjeno dokazno breme. Naše pravo (131. člen OZ) sicer res določa krivdno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, vendar to še ne pomeni, da oškodovancu (tožeči stranki) ni potrebno zatrjevati in dokazovati prav nobene predpostavke odškodninske odgovornosti. Oškodovanec (tožeča stranka) mora, da bi z zahtevkom uspel, tudi v skladu z našim pravom še vedno zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost oziroma škodljivo dejstvo, vzročna zveza in škoda). Če bo dokazal, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe (toženec) oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, bo dokazal, da je njegov zahtevek za povrnitev škode proti odgovorni osebi (tožencu) utemeljen, ta pa se bo lahko odškodninske odgovornosti razbremenila samo, če bo zatrjevala in dokazala, da ni podana četrta predpostavka odškodninske odgovornosti, da torej za nastalo škodo ni kriva3. S tem, ko je sodišče prve stopnje v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati prvega pogoja (prve predpostavke) za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca, to je njegovega protipravnega ravnanja, glede katere je na njej dokazno breme, je pravila o dokaznem bremenu uporabilo povsem pravilno, posledično pa ni kršilo določila 215. člena ZPP in ni zagrešilo smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

16. Prav tako tudi ni pritrditi tožeči stranki, da naj bi bila izpodbijana sodba protispisna ter pomanjkljiva, da naj bi nasprotovala sami sebi kot tudi vsebini listin in izvedenim dokazom ter da je ni mogoče preizkusiti iz razloga, ker je v nasprotju z izvedenimi dokazi in dejanskim stanjem, ker bi sodišče, če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, moralo tožbenemu zahtevku ugoditi oz. bi prišlo do zaključka, da je podana tako pasivna legitimacija toženca za to pravdo kot tudi odškodninska odgovornost po pravilih odškodninskega prava, da niti iz ene same listine v spisu kot tudi ne iz dokaznega gradiva ne izhaja, da toženec ne bi bil pasivno legitimiran, saj je solastnik nepremičnine. Iz zapisa teh pritožbenih navedb tožeče stranke je razbrati, da tožeča stranka sicer smiselno uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana, saj s temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka pod krinko bistvenih kršitev določb pravdnega postopka dejansko uveljavlja le pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

17. Če pa je imela tožeča stranka navedeni kršitvi v mislih v zvezi s svojimi pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo s tem, da za neupravičeni odjem električne energije odgovarjata lastnik in uporabnik solidarno, pa je pojasniti, da tudi v tem kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da solastništvo same nepremičnine, kjer se je vršil neupravičen odjem električne energije in bivanje toženca na istem naslovu, vendar v drugih prostorih, še ne pomeni, da je bil toženec kot fizična oseba uporabnik neupravičeno odvzete električne energije, kar pomeni, da je navedlo razloge za svojo odločitev tudi v tem delu.

18. Pritožbene navedbe tožeče stranke, v katerih izpostavlja izpoved kot priče zaslišane sestre toženca, da je brat trošil električno energijo preko neupravičenega odjema, saj se njeni računi niso spremenili niti po odkritju neupravičenega odjema, da njeno izpoved potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca B. in analize porabe merilnega mesta M. J., v katerih nadalje še izpostavlja, da iz izvedenih dokazov (tudi predloženih fotografij) izhaja dejstvo, da se je sporni števec, ki je bil nezakonito priklopljen, nahajal v hiši, in zaključuje, da je bil toženec edini, ki je imel interes za kaj takega in od tega tudi edini korist, pa predstavljajo lastne dejanske zaključke tožeče stranke, njeno videnje rezultata dokazovanja in njeno lastno enostransko dokazno oceno, s katero pa ne more vzpostaviti dvoma v pravilnost življenjsko logične, prepričljive in na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP temelječe dokazne ocene sodišča prve stopnje, na katero se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 19. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje, ko je dokazno podprto ugotovilo, da se je električna energija, ki je bila predmet neupravičenega odjema, porabljala za potrebe steklarske dejavnosti v kletnih prostorih stanovanjske stavbe, kjer ima sedež družba N. d.o.o., zaradi česar je bila ta družba dejansko uporabnik neupravičeno odvzete električne energije, ne pa toženec kot fizična oseba.

20. Na podlagi tako pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabe materialnega prava, ki ga predstavljajo določila o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ) v povezavi s 57. členom Splošnih pogojev, povsem pravilno zaključilo, da toženec, ki (kot fizična oseba) ni bil uporabnik električne energije, ki je bila predmet neupravičenega odjema, po tej pravni podlagi ni pasivno legitimiran.

21. Neutemeljeni so tako tudi očitki tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava in njene navedbe, da sta v skladu s Splošnimi pogoji v primeru neupravičenega odjema električne energije lastnik in uporabnik odgovorna zanj solidarno. V skladu s 5. odstavkom 57. člena Splošnih pogojev sta namreč za vse obveznosti v zvezi z neupravičenim odjemom solidarno in neomejeno odgovorna imetnik soglasja za priključitev, ki ni nujno tudi (so)lastnik nepremičnine, na katero se nanaša neupravičeni odjem in dejanski odjemalec električne energije. (So)lastništvo nepremičnine tako samo po sebi v skladu s Splošnimi pogoji še ne vzpostavlja nobenih obveznosti v zvezi neupravičenim odjemom, tožeča stranka pa v tem postopku, enako pa velja tudi za pritožbo, ni nikoli trdila, da bi bil v času neupravičenega odjema toženec imetnik soglasja za priključitev4, naknadno ravnanje toženca, ko je v imenu družbe N. d.o.o. uredil legalni priklop na distribucijsko omrežje električne energije, pa ne more imeti nobenih učinkov za nazaj.

22. Nadalje se tožeča stranka povsem neutemeljeno sklicuje tudi na določila SPZ, t.j. 68. člen SPZ, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, saj to določilo v tej zadevi ni uporabljivo, ker ureja zgolj notranje razmerje med solastniki, medtem ko vprašanje, kdo je odgovoren za dolg v zunanjem razmerju, urejajo obligacijska pravila5. Tožeča stranka kot tretja oseba oziroma upnik iz zunanjega razmerja pa v tem postopku niti ne terja plačila stroškov, ki se nanašajo na celo stvar, temveč zahteva plačilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi zaradi neupravičenega odjema električne energije v kletnih prostorih stanovanjske hiše (t.j. na podlagi določil 190. člena OZ v zvezi s 57. členom Splošnih pogojev) oziroma na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti (določila 131. člena OZ in nadaljnjih), zato le ta pravna pravila v tem konkretnem primeru predstavljajo materialno pravno podlago za odločitev v tej zadevi.

23. Ker je sodišče prve stopnje, kot je bilo že predhodno obrazloženo, v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati prve predpostavke odškodninske odgovornosti toženca, t.j. njegovega protipravnega ravnanja, saj ni moglo ugotoviti, da bi toženec s kakšnim svojim ravnanjem odjavljen števec priklopil na omrežje električne energije, kakšnega konkretnega in določno opisanega dejanja v zvezi s priklopom odjavljenega števca pa tudi sicer tožeča stranka tožencu niti ni očitala, zgolj na splošno je tožencu očitala kaznivo dejanje goljufije oz. tatvine, naknadno dejanje toženca po tem, ko se je ugotovilo, da je odjavljen števec priklopljen, ko je uredil legalni priklop na distribucijsko omrežje električne energije, pa še ne pomeni, da je toženec ravnal kakorkoli protipravno, saj tožencu, kar pritožbeno niti ni izpodbijano, ni bilo znano stanje glede priključkov na električno omrežje6, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 131. člena OZ, pravilna tudi njegova odločitev, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženca neutemeljen tudi na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti.

24. Ker je tožeča stranka odločitev o stroških pravdnega postopka izpodbijala le zato, ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari zmotna, ne nasprotuje pa obsegu in višini odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov toženca, je glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženca zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi:

25. Pritožba toženca je delno utemeljena.

26. Delno je tako utemeljen pritožbeni očitek toženca, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določila Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), ko je tožencu pravdne stroške, ki predstavljajo plačilo odvetniških storitev, odmerjalo glede na vrednost spornega predmeta v višini 8.193,07 EUR, čeprav je tožeča stranka prvotno zahtevala plačilo 9.744,30 EUR in bi mu moralo sodišče prve stopnje stroške odmerjati od te osnove. Ker je tožeča stranka zaradi prilagoditve zahtevka ugotovitvam izvedenskega mnenja v vlogi z dne 5. 10. 2016 znižala svoj tožbeni zahtevek iz zneska 9.744,30 EUR s pp na znesek 8.193,07 EUR s pp, bi moralo sodišče prve stopnje vse stroške odvetniških storitev, opravljenih do tega datuma, res odmerjati glede na prvotno vrednost spornega predmeta (9.744,30 EUR s pp), od tega datuma dalje pa je kot osnovo za določitev vrednosti opravljenih odvetniških storitev povsem pravilno uporabilo znižano vrednost spornega predmeta (8.193,07 EUR s pp). Ob pravilni uporabi materialnega prava (OT in 155. člena ZPP) je tako tožencu sodišče prve stopnje (brez upoštevanja materialnih stroškov v višini 2% oz. 1% od seštevka odvetniških storitev) priznalo skupaj za 575 točk premalo priglašenih odvetniških stroškov in sicer: za ugovor zoper sklep o izvršbi 100 točk premalo (namesto 500 točk 400 točk), za pripravljalno vlogo z dne 12. 6. 2015 100 točk premalo (namesto 500 točk 400 točk), za pripravljalno vlogo z dne 10. 11. 2015 75 točk premalo (namesto 375 točk 300 točk), za tri nadaljnje pripravljalne vloge z dne 13. 11. 2015, z dne 1. 9. 2016 in z dne 28. 9. 2016 3 x po 50 točk premalo (namesto 3 x 250 točk 3 x 200 točk), za zastopanje na naroku dne 6. 10. 2015 100 točk premalo (namesto 500 točk 400 točk) in za zastopanje na naroku dne 12. 11. 2015 50 točk premalo (namesto 250 točk 200 točk). Namesto skupaj priznanih 4.025 točk je tako priznati tožencu 4.600 točk, temu pa je prišteti še materialne stroške v višini 56 točk (2% oz. 1% od skupnih stroškov odvetniških storitev po 3. odstavku 11. člena OT), tako da znašajo skupaj stroški odvetniških storitev 4.656 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 0,459 EUR znaša 2.137,10 EUR. Temu znesku je prišteti še kilometrine v višini 81,40 EUR, 22% DDV v višini 488,07 EUR in stroške sodne takse v skupni višini 299,00 EUR (44,00 EUR za ugovor in 255,00 EUR za pritožbo). Skupaj tako znašajo potrebni pravdni stroški toženca, ki jih je odmerjalo sodišče prve stopnje, tožencu pa jih je dolžna v celoti povrniti tožeča stranka, namesto odmerjenih z izpodbijano sodbo v višini 2.595,76 EUR, v višini 3.005,57 EUR. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi toženca v stroškovni odločitvi v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeniti tako, da se znesek pravdnih stroškov v točki II. izreka izpodbijane sodbe zviša na 3.005,57 EUR.

27. Ker je bila v preostalem delu pritožba toženca glede stroškovne odločitve neutemeljena, v celoti pa je bila neutemeljena pritožba tožeče stranke glede glavne stvari, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP nadaljnjo pritožbo toženca ter celotno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v preostalih še izpodbijanih, a nespremenjenih, delih izpodbijano sodbo potrdilo.

28. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožencu povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožeče stranke. Pritožbeno sodišče mu je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta na pritožbeni stopnji (8.193,07 EUR) priznalo naslednje stroške odgovora na pritožbo: 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT, 10 točk za 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 51,50 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški toženca za odgovor na pritožbo tožeče stranke, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 373,32 EUR.

29. S svojo pritožbo pa je toženec zahteval še nadaljnjih 551,21 EUR pravdnih stroškov, s pritožbo pa je uspel v višini 409,81 EUR, kar pomeni, da njegov pritožbeni uspeh znaša 74%, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP v uspehu ustreznem delu potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo naslednje utemeljeno priglašene pritožbene stroške: sestava pritožbe 200 točk (Tarifna številka 21/1 OT), materialni stroški 2% oziroma 4 točke (3. odstavek 11. člena OT), 22% DDV v znesku 26,93 EUR (2. odstavek 12. člena OT) in sodna taksa v višini 78,00 EUR. Pritožbeni stroški toženca tako skupaj znašajo, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 227,33 EUR. Glede na uspeh toženca v pritožbenem postopku z njegovo pritožbo (74%) je tako upravičen do povračila pritožbenih stroškov v višini 168,22 EUR, skupaj s pritožbenimi stroški v zvezi s pritožbo tožeče stranke (373,32 EUR) pa v višini 541,54 EUR.

30. Tožeča stranka je tako dolžna tožencu povrniti pritožbene stroške v skupni višini 541,54 v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj točki 13. in 14. obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 297/2017 z dne 24. 11. 2017. 3 Glej tudi N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 692-694. 4 Tožeča stranka je tako že v dopolnitvi tožbe, pa tudi kasneje tekom postopka, sama navajala, da je bilo odjemno mesto, na katerem je prišlo do neupravičenega odjema, v lasti M. J., sestre toženca. 5 Glej tudi V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 349. 6 Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz točk 30. in 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, namreč verjelo izpovedi toženca, da je hišo že prejel v takšnem stanju (kot darilo od očeta) in v zvezi s tem ni nič spreminjal, to pa je potrdila tudi njegova sestra, zaslišana kot priča.