Jedro

Za presojo zastaranja je treba najprej ugotoviti vrsto terjatve. Nanjo se namreč navezuje čas, ki je potreben za zastaranje, pa tudi začetek teka zastaralnega roka. Ko gre za odškodninsko terjatev, je bistvenega pomena njena kvalifikacija - ali gre za terjatev iz naslova neposlovne, ali pa iz naslova poslovne odškodninske obveznosti.

Za začetek zastaranja je odločilen tisti trenutek, ko je upravičenec smel terjati izpolnitev obveznosti (actio nata). Ta trenutek po zakonu nastopi že, ko oškodovanec izve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel izvedeti za storilca ter obseg škode (1. odst. 376. čl. ZOR) in ne šele, ko je (celo z učinkom pravnomočnosti) ugotovljen celotni odškodninski temelj. Riziko pravočasne ocene, da je škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka vselej (in le takrat), ko je tudi objektivno zmožna izkazati protipravnost v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem.

Kaznivo dejanje, ki ima za posledico daljši zastaralni rok na odškodninskem področju, mora biti ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Le izjemoma se lahko dejstvo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, ugotavlja v pravdnem postopku, če so bili podani zadržki za uvedbo kazenskega postopka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 19. 8. 2005, s sodbo pa je odškodninski tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo. Pojasnilo je, da je del zahtevka nesklepčen, v preostalem (sklepčnem) delu pa tožeči stranki ni uspelo izkazati škode. Sledilo je tudi ugovoru zastaranja, ki ga je podala tožena stranka.

(2) Proti sodbi (ne pa proti sklepu) se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Ponavlja, da so bile prva, druga in tretja tožeča stranka na temelju samovoljne izvršitve začasne odredbe, ki je bila kasneje razveljavljena, nasilno izseljene iz prostorov na naslovu A..., četrta tožena stranka pa je posledično izgubila zaposlitev, ki jo je tam opravljala. Ocenjuje, da je vzročna zveza med protipravnim dejanjem tožene stranke in škodo podana ter oporeka zaključku sodišča prve stopnje o zastaranju. Navaja, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zato velja zastaralni rok, ki ga zakon predpisuje za zastaranje tovrstnih kaznivih dejanj. Poleg tega začne zastaralni rok za škodo zaradi začasne odredbe teči z ugotovitvijo neutemeljenosti začasne odredbe oziroma dejstva, da je upnik ni opravičil. To je bilo storjeno s pravnomočnim sklepom, s katerim je bila začasna odredba razveljavljena ter zavrnjen predlog za njeno izdajo (dne 11. 1. 2001) in šele takrat je nastopil temelj odškodninske obveznosti tožene stranke. Dalje meni, da pravno priznane oblike nepremoženjske škode niso omejene s tistimi, ki jih našteva določba 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR), pri čemer se sklicuje na stališče teorije (Cigoj, Obligacijska razmerja - Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1987). Sodišče prve stopnje je tako s pomanjkljivimi in napačnimi razlogi zavrnilo škodo pod tč. g (izguba tal pod nogami, finančna negotovost, izguba materialne in socialne varnosti), h (porušeni družinski odnosi, kršitev pravic do zasebnosti, nedotakljivosti stanovanja in mirnega družinskega življenja), i ("vrsta neugodnosti", ki je sledila deložaciji) in je (izguba zaupanja v pravno državo in v nepristranskost sojenja, prekoračitev razumnega roka odločanja ter vse neprijetnosti v zvezi z vodenjem postopka in dogajanji v zvezi z njim). Glede pozitivnega pogodbenega interesa ponavlja okoliščine, ki naj bi ta del zahtevka utemeljevale in še dodaja, da ga ni bilo mogoče opredeliti drugače kot z oceno (16.691,00 EUR za prvo tožečo stranko in enak znesek za drugo tožečo stranko). Enako meni tudi glede predmetov, odtujenih med deložacijo (oprema in zaloge v gostinskem obratu; stanovanjska oprema in osebni predmeti). Ker so se takrat reševali pred nasilnim ravnanjem varnostnikov tožene stranke, jim ni mogoče očitati, da niso poskrbeli za dokumentacijo osnovnih sredstev. Gre za gostilno s 120 sedeži, ki je gotovo imela določeno opremo ter količino zalog, in sodišče bi moralo odločati po prostem preudarku. Prva tožeča stranka je bila v poslovnem odnosu s podjetjem S... (oskrbovala je delavce), zato je bil utemeljeno pričakovala dobiček. Tudi nemožnost zaposlitve, ki je prizadela četrto tožečo stranko, je pravno priznana škoda, saj njen gmotni položaj ni takšen, kot bi bil, če škodljivega dejanja ne bi bilo (190. čl. ZOR); gre celo za izgubo socialne varnosti. Če je bila ta škoda napačno izračunana, bi jo moralo sodišče priznati vsaj do pravilno izračunanega zneska. Za odškodnino iz naslova prestanega strahu po mnenju tožeče stranke zadostuje dokazano ravnanje varnostnikov, pri čemer opozarja, da ni šlo za grožnjo s pravnim, pač pa z nezakonitim postopanjem (nezakonita je bila tako sama začasna odredba, kot tudi njena samovoljna izvršitev s strani tožene stranke). Do "kalvarije", ki jo je tretja tožeča stranka (takrat stara 17 let) doživljala po sporni deložaciji, se sodišče ni opredelilo. Končno ocenjuje, da gre pri vtoževanih neplačanih davčnih obveznostih za bodočo škodo, sklicujoč se na že citirano literaturo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da samo opravi glavno obravnavo in odloči o zadevi. Pri tem priglaša stroške.

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo slednji nasprotuje in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi; prav tako priglaša stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Za presojo zastaranja je treba najprej ugotoviti vrsto terjatve. Nanjo se namreč navezuje čas, ki je potreben za zastaranje, pa tudi začetek teka zastaralnega roka. V konkretnem primeru, ko gre za odškodninsko terjatev, je tako bistvenega pomena njena kvalifikacija - ali gre za terjatev iz naslova neposlovne, ali pa iz naslova poslovne odškodninske obveznosti. Za prve je predpisan triletni subjektivni (1. odst. 376. čl. ZOR) in petletni objektivni zastaralni rok (2. odst. 376. čl. ZOR), za druge pa zastaralni rok, ki je določen za zastaranje pogodbene obveznosti, katere kršitev je povzročila škodo (3. odst. 376. čl. ZOR).

(6) "Pozitivni pogodbeni interes", ki ga tožeča stranka uveljavlja zaradi odstopa tožene stranke od njune pogodbe, je poslovna odškodninska terjatev (262. čl. ZOR). Zastaralni rok za tovrstne terjatve začne v skladu z 1. odst. 361. čl. ZOR teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti. V skladu s 3. odst. 376. čl. ZOR predmetna terjatev zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Škodni dogodek in nastanek škode vedno ne sovpadata, vendar pa v predmetni zadevi ne more biti dvoma, da je tožeča stranka vedela (oziroma bi morala vedeti) za obseg pričakovanj, katerih uresničitev je z zatrjevano kršitvijo pogodbe preprečila tožena stranka. Po navedbah tožeče stranke je do kršitve pogodbe prišlo, ko tožena stranka ni hotela sprejeti izpolnitve (plačila obroka) in je vztrajala pri odstopu, kar se je dogajalo še pred izdajo začasne odredbe z dne 19. 9. 1997 (str. 2 tožbe). Najpozneje takrat je bila tu obravnavana škoda tožeče stranke povsem določljiva, zato je zahtevek za povrnitev te škode do vložitve tožbe z dne 26. 9. 2002 že zastaral. (7) Ostalo škodo tožeča stranka zahteva na neposlovni, deliktni podlagi (samovoljna izvršitev začasne odredbe). Neizpodbijane so ostale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so tožniki strah doživljali neposredno ob deložaciji dne 26. 9. 1997, da so za obseg škode zaradi odtujitve stvari vedeli že dne 19. 5. 1998, za izgubljeni dobiček, denarno nadomestilo za zasežene stvari ter škodo iz naslova okrnitve osebnostnih pravic pa najkasneje dne 18. 6. 1999; prav tako ni bilo sporno, da jim je bila vseskozi znana identiteta povzročitelja škode (tožena stranka). Te ugotovitve utemeljujejo materialno pravni sklep, da so tudi zahtevki za povrnitev tovrstne škode zaradi poteka subjektivnega roka zastarani (1. odst. 376. čl. ZOR).

(8) Ne drži, da je škoda v konkretnem primeru posledica izdane začasne odredbe (274. čl. Zakona o izvršilnem postopku, Ur. l. SFRJ, št. 20/78 - 6/92; od tu ZIP, oziroma 279. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami; od tu ZIZ). Ta je bila sicer izdana, a njena vsebina (začasna deložacija) nikoli ni bila sodno izvršena (221. čl. ZIZ). Tožeča stranka je sama zatrjevala, da jo je samovoljno izselila tožena stranka oziroma z njene strani najeti varnostniki. Takšne okoliščine utemeljujejo odgovornost tožene stranke za povzročeno škodo ne glede na (zgolj izdano) začasno odredbo, katere (ne)utemeljenost je z ravnanjem tožene stranke postala brezpredmetna. Tudi sicer je treba opozoriti na zmotno pritožbeno stališče, češ da začne za odškodninske terjatve na podlagi 279. čl. ZIZ zastaralni rok teči z ugotovitvijo neutemeljenosti začasne odredbe, torej s pravnomočnostjo sklepa o njeni razveljavitvi ter zavrnitvi predloga zavarovanja (dne 11. 1. 2001). ZOR veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju (sodba VS RS z dne 2.12.2008, opr. št. VIII Ips 286/2007).(1) Opore za pritožbeno stališče tudi v teoriji ni najti; ta sicer navaja, da odškodninski zahtevek zaradi neutemeljene oziroma neopravičene začasne odredbe ni omejen s prekluzivnimi roki (370. čl. ZOR) in ga lahko dolžnik vloži kadarkoli, da pa mora računati na morebiten upnikov ugovor zastaranja.(2) Za začetek zastaranja je odločilen tisti trenutek, ko je upravičenec smel terjati izpolnitev obveznosti (actio nata). Ta trenutek po zakonu nastopi že, ko oškodovanec izve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel izvedeti za storilca ter obseg škode (1. odst. 376. čl. ZOR) in ne šele, ko je (celo z učinkom pravnomočnosti) ugotovljen celotni odškodninski temelj. Zavedanje oziroma prepričanje o elementu protipravnosti (ter krivdi, če gre za primer subjektivne odgovornosti) na tek zastaralnih rokov načeloma ne vpliva. Že za višino škode velja, da morajo biti oškodovancu znane le okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino (ni treba, da je škoda določena, biti mora določljiva; primerjaj npr. sodbo VS RS z dne 2.12.2008, opr. št. VIII Ips 286/2007 in mnoge druge). In če oškodovanec ne more čakati, ali in kdaj bo v morebitni drugi pravdi ugotovljen obseg škode, marveč jo mora sam pravočasno oceniti (primerjaj sodbo VS RS z dne 11.1.2007, opr. št. II Ips 265/2005), to še tem bolj (a fortiori) velja za element protipravnosti, ki ga zakon v zvezi z zastaranjem ne šteje kot odločilnega. Riziko ocene, da je škodno ravnanje tožene stranke (v konkretnem primeru neutemeljenost začasne odredbe) protipravno, nosi tožeča stranka; če se v treh letih od dneva, ko je zvedela oziroma bi morala zvedeti za škodo in storilca, ne odloči za tožbo, tvega toženčevo uspešno ugovarjanje zastaranja. Opisano skrbnost je od tožeče stranke utemeljeno zahtevati vselej (in le takrat), ko je slednja tudi objektivno zmožna izkazati protipravnost v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem. V obravnavani zadevi gre prav za tak primer, saj sporna začasna odredba ni postala pravnomočna, temveč je bila na ugovor dolžnika razveljavljena (sklep VSL z dne 4.1.2001, opr. št. I Cp 2155/2000; list. št. 170-174 priloženega spisa) - prenehala je z učinkom za nazaj (ex tunc). Ker vse od izdaje do razveljavitve konkretne začasne odredbe ni bilo nobenih ovir za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v zvezi z njeno samovoljno izvršitvijo pravdi, je tožeča stranka brez utemeljenega razloga "čakala" na citirani sklep in se (po nepotrebnem) izpostavila ugovoru zastaranja. Temu bi se lahko izognila s pravočasno vložitvijo odškodninskega zahtevka, ki bi pretrgal zastaralni rok (388. čl. ZOR).

(9) Položaj bi bilo drugačen, če začasna odredba ne bi bila razveljavljena, temveč bi postala pravnomočna in bi zaradi okoliščin iz določb 264. čl. in 278. čl. ZIZ prenehala le z učinkom za naprej (ex nunc). Sodišče bo namreč v teh primerih ustavilo postopek z začasno odredbo in razveljavilo opravljena dejanja, ne pa tudi samega sklepa o začasni odredbi ( primerjaj načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 26.6.2002, Pravna mnenja 1/2, str. 15). Tedaj bi lahko dolžnik šele od prenehanja začasne odredbe dalje v pravdi oporekal njeni utemeljenosti, zato ga ne bi bilo mogoče (v izogib zastaranju) siliti v (preuranjeno) pravdo. Vendar v obravnavani zadevi za takšen primer ne gre.

(10) Tožeča stranka je sicer navajala, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, vendar ga ni konkretneje določila. Tudi sicer v obravnavanem primeru glede zastaranja ni mogoče uporabiti določb 377. čl. ZOR. Kaznivo dejanje, ki ima za posledico daljši zastaralni rok na odškodninskem področju, mora biti ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Le izjemoma se lahko dejstvo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, ugotavlja v pravdnem postopku, če so bili podani zadržki za uvedbo kazenskega postopka (sodba VS RS z dne 16.12.2004, opr. št. II Ips 46/2004). Tožeča stranka trditev o kakšni izmed navedenih relevantnih okoliščin ni podala.

(11) Sodišče prve stopnje pravilno povzema oblike pravno priznane škode. Nasprotno pritožbeno stališče se sicer opira na teoretično delo (komentar zakona), ki pa ni formalni, marveč zgolj spoznavni vir prava. Stališče v citiranem delu niti ne predstavlja enotnega stališča teorije (primerjaj Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, ČZ Uradni list RS, 1990, str. 225 in naslednje; Jadek Pensa v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar 179. čl.), še manj pa ustaljene sodne prakse. Tudi če bi držalo prepričanje pritožnikov, da gre za pravno priznano (škoda "g, h, i, j"; glej zgoraj, tč. 2), bi bil zahtevek neutemeljen zaradi učinkov zastaranja (glej zgoraj, tč. 7-10).

(12) Pravilna je nadalje zavrnitev zahtevka za plačilo davčnih obveznosti. Prvi tožnik je sam trdil, da teh obveznosti še ni plačal. Uveljavlja torej škodo, ki mu bo predvidoma nastala, torej bodočo škodo. Pravni red pa kot pravno priznano bodočo škodo priznava le škodo zaradi izgubljenega dobička (3. odst. 189. čl. ZOR) in za negmotno škodo (203. čl. ZOR). Poleg tega tožeči stranki ni uspelo izkazati, da je kakršnokoli ravnanje tožene stranke (odstop od pogodbe, začasna odredba, njena samovoljna izvršitev) pravno relevantni vzrok te škode.

(13) Glede na vse povedano so se drugi pritožbeni očitki izkazali kot nerelevantni. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

(14) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožnikovih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. čl. ZPP).

(1) Podoben je primer iz sodne prakse, ko je tožeči stranki nastala škoda, ker je bilo zarubljeno vozilo na javni dražbi prodalo pod ceno. Čeprav je bila dražba kasneje razveljavljena, je zastaralni rok začel teči v trenutku, ko je tožeča stranka zvedela za obseg škode in njenega povzročitelja, saj je dražbo ocenila kot nezakonito (sodba VS RS z dne 16.9.1998, opr. št. II Ips 176/97).

(2) Triva, Belajec, Dika: Sudsko izvršno pravo - opči dio (drugo, dopunjeno i izmijenjeno izdanje), Informator, Zagreb 1984, str. 387, 388 in 406.