Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 1.636.706 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do dneva sodbe sodišča prve stopnje 3.9.2003 zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (13,5 %), od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter ji povrniti pravdne stroške. V presežku do višine vtoževanega zneska je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo ter odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Proti navedeni sodbi je toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža dosojeno odškodnino in tožniku naloži v plačilo njene stroške postopka, podrejeno pa, da sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V reviziji povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke o tožnikovih telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem. Meni, da ni šlo za tak obseg neugodnosti med zdravljenjem, niti ne za tako intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, ki bi opravičevale prisojo 600.000 SIT odškodnine in da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 500.000 SIT. Tudi v zvezi s tožnikovimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se sklicuje na izvedensko mnenje in opozarja, da kljub 10% zmanjšanju življenjske aktivnosti in 15% omejitvi pri dolgotrajni hoji ni nobenega dela, ki ga tožnik zaradi posledic poškodbe ne bo mogel opravljati. Ta oblika škode je zato sorazmerno majhnega pomena in se dejansko kaže pretežno v povečanih naporih, ki jih mora tožnik zaradi posledic poškodbe vlagati v aktivnosti, kar velja tudi za dolgotrajnejšo hojo. Kakšni so ti napori, pa sodni izvedenec in sodišče nista povedala. Zato revizija sklepa, da tožnikovi napori niso nekaj izjemnega oziroma takšni, da bi opravičevali prisojo denarne odškodnine. Meni tudi, da tožnik ni trpel nobenega pravnorelevantnega strahu, saj je sodni izvedenec ugotovil, da je prestajal le kratkotrajen in zmeren strah.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ( Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3) je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki odstopajo od ugotovitev obeh sodb o obstoju, trajanju in intenzivnosti strahu pri tožniku. Po ugotovitvah sodišč je tožnik trpel tako primarni strah, ki je sicer bil kratkotrajen in zmeren, kot tudi sekundarni strah srednje intenzivnosti, ki je trajal do šest mesecev.

Po presoji revizijskega sodišča sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 600.000 SIT (sedaj 2503,76 EUR), za strah v višini 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.350.000 SIT (sedaj 5633,45 EUR) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, upoštevaje vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznemu oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na peti do sedmi strani prvostopenjske sodbe ter na tretji in četrti strani pritožbene sodbe. Zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnik se je 19.2.1999 kot vojak-kuhar poškodoval pri padcu na poledenelih tleh znotraj ograjenega območja Vojašnice Novo mesto. Utrpel je spiralni prelom golenice tik nad gležnjem z delno dislokacijo ter daljši poševni prelom mečnice v zgornji tretjini leve noge. Med zdravljenjem je prestajal v obeh sodbah opisane telesne bolečine in nevšečnosti, ostale pa so mu tudi občasne blage bolečine predvsem pri težjih obremenitvah leve noge (pri dolgotrajni hoji, hoji navkreber, športnih aktivnostih) in ob spremembah vremena, ki pa se lahko stopnjujejo do lahkih, izjemoma pa tudi do srednje hudih bolečin. Zato je tožnikova sposobnost za splošne življenjske aktivnosti zmanjšana za 10%, pri aktivnostih, kjer je leva noga izrazito obremenjena, pa je zmanjšana do 15%. Tožnik, ki je bil po podatkih v spisu ob nezgodi star 27 let, bo lahko še vedno opravljal vsa opravila, vendar pa bo določena dela opravljal z večjimi napori kot pred poškodbo.

Ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah tožnika ne dajejo podlage za znižanje odškodnine iz tega naslova za 100.000 SIT, zlasti ne ob upoštevanju, da bo tožnik telesne bolečine tudi v bodoče občasno, a trajno trpel. Napačno je tudi sklepanje toženke, da povečani napori, ki jih mora tožnik vlagati v posamezne aktivnosti, ne upravičujejo prisoje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prisoje denarne odškodnine iz tega naslova ne upravičujejo zgolj izjemni napori. Tudi manjši, a pogosti napori, zlasti če jih mora oškodovanec vlagati v vsakdanje in običajne aktivnosti, predstavljajo omejitev njegove življenjske aktivnosti. Iz razlogov sodišč, ki sta sledili mnenju izvedenca medicinske stroke, izhaja, da je sposobnost tožnika ostala zmanjšana praktično pri vseh aktivnostih. Kljub temu lahko še vedno opravlja vsa dela, vendar z večjimi napori. Je pa zaradi bolečin opustil igranje nogometa, s katerim se je pred poškodbo aktivno ukvarjal. Sodišči sta tudi ugotovili, da se tožnik vseh omejitev zaveda in da zaradi tega duševno trpi. Revizijsko sodišče zato nima pomislekov o upravičenosti in pravilnosti odmere odškodnine tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti.

Skupni odmerjeni znesek odškodnine 2.150.000 SIT (8971,79 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 13,5 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Revizija se zato neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine. Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.