10. 3. 2021

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba AGAVA, d. o. o., Maribor, ki jo zastopa direktor Ivan Jerkić, Maribor, na seji 10. marca 2021

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 327/2020 z dne 16. 9. 2020 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. St 1769/2016 z dne 7. 7. 2020 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

Pritožnica je v stečajnem postopku nad stečajno dolžnico vložila predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa o soglasju k uresničitvi odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ker ji naj ta sklep ne bi bil osebno vročen. Navedeni predlog sta sodišči zavrnili, ker naj osebna vročitev tega sklepa ne bi bila potrebna glede na 122. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16 – ZFPPIPP). Pritožnica navaja, da se zaradi napačnega vročanja ni pravočasno seznanila s stališčem upravitelja in eventualnimi posledicami ter tudi ni izkoristila pravice do pravnega sredstva zoper navedeni sklep o soglasju.

Pritožnica je zoper izpodbijana sklepa sodišč 30. 12. 2020 vložila ustavno pritožbo. Navaja, da je izpodbijani sklep Višjega sodišča prejela 14. 10. 2020. Meni, da je ustavna pritožba pravočasna kljub njeni vložitvi po preteku 60-dnevnega roka, ker naj bi bili sprejeti posebni ukrepi zaradi izrednih dogodkov oziroma epidemije v zvezi s koronavirusom. Ti ukrepi naj bi se namreč nanašali na tek rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih pred vsemi sodišči. Pritožnica se pri tem sklicuje na objave na strani Vrhovnega sodišča. Poleg tega naj bi bilo zaradi ukrepov razglašene epidemije otežkočeno oziroma onemogočeno prehajanje državnih meja in dostopanje direktorju pritožnice, ki biva v Zvezni republiki Nemčiji, do dokumentacije družbe na njenem sedežu. Tudi poslovanja naj ne bi bilo, roki naj bi prenehali teči in sodišča naj ne bi delovala. V posledici navedenega naj pritožnica tudi ne bi imela ustrezne možnosti dostopa in izbire odvetnika, ki naj v večini že od srede novembra 2020 ne bi več sprejemali strank oziroma niso poslovali. Pri tem naj bi bili vloženi vsi napori za vložitev ustavne pritožbe, ker naj bi bile zagrešene hude kršitve.

Iz navedenega izhaja, da je bila ustavna pritožba vložena prepozno, tj. po preteku 60-dnevnega roka iz prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS). Prenehanje teka rokov v sodnih postopkih, na kar se sklicuje pritožnica, namreč ne velja za tek roka za vložitev ustavne pritožbe.[1] Tudi če bi navedbe o obstoju okoliščin, ki jih pritožnica navaja v zvezi s pravočasnostjo vložitve ustavne pritožbe, lahko smiselno šteli kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP, v zvezi s 6. členom ZUstS; tako na primer v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-307/06 z dne 22. 11. 2006), pritožnica z njim ne bi bila uspešna.[2]

Pritožničine trditve, da je bil njenemu direktorju, ki biva v Zvezni republiki Nemčiji, zaradi ukrepov v času epidemije onemogočen dostop do dokumentacije družbe na njenem sedežu zaradi nemožnosti oziroma otežkočenega prehajanja državnih meja, so namreč presplošne. Navedba, da "ni bilo poslovanja", je nejasna, saj pritožnica ne pojasni, na kaj se nanaša. Trditev, da zaradi epidemije ni imela ustrezne možnosti dostopa in izbire odvetnika, pa je za obravnavani primer nepomembna, saj je pritožnica ustavno pritožbo vložila sama in ne po odvetniku.

Glede na navedeno je senat ustavno pritožbo zavrgel kot prepozno.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]S sklepom Vlade z dne 19. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 167/20) je bilo določeno, da se tek rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, prekine za 30 dni po objavi tega sklepa v Uradnem listu (tj. od 20. 11. do 19. 12. 2020). S sklepom Vlade z dne 16. 12. 2020 (Uradni list RS, št. 190/20) je bila ta prekinitev podaljšana še do 10. 1. 2021. Vendar pa je oba navedena sklepa Vlada izdala na podlagi šestega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – ZS) ter predlogov predsednika Vrhovnega sodišča in se ne nanašata na tek roka za vložitev ustavne pritožbe.

[2]Teh okoliščin namreč po ustaljeni ustavnosodni presoji ni mogoče šteti za predlog za izjemno obravnavo ustavne pritožbe, saj izjemne obravnave ni mogoče doseči z zatrjevanjem razlogov, ki naj bi opravičevali zamudo pri vložitvi ustavne pritožbe. Ustavno sodišče lahko na podlagi tretjega odstavka 52. člena ZUstS v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, vloženi po izteku šestdesetdnevnega roka. Tak poseben primer je po ustaljeni ustavnosodni presoji podan, če je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin razvidno, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine.

10. 3. 2021

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba AGAVA, d. o. o., Maribor, ki jo zastopa direktor Ivan Jerkić, Maribor, na seji 10. marca 2021

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 327/2020 z dne 16. 9. 2020 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. St 1769/2016 z dne 7. 7. 2020 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

Pritožnica je v stečajnem postopku nad stečajno dolžnico vložila predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa o soglasju k uresničitvi odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ker ji naj ta sklep ne bi bil osebno vročen. Navedeni predlog sta sodišči zavrnili, ker naj osebna vročitev tega sklepa ne bi bila potrebna glede na 122. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16 – ZFPPIPP). Pritožnica navaja, da se zaradi napačnega vročanja ni pravočasno seznanila s stališčem upravitelja in eventualnimi posledicami ter tudi ni izkoristila pravice do pravnega sredstva zoper navedeni sklep o soglasju.

Pritožnica je zoper izpodbijana sklepa sodišč 30. 12. 2020 vložila ustavno pritožbo. Navaja, da je izpodbijani sklep Višjega sodišča prejela 14. 10. 2020. Meni, da je ustavna pritožba pravočasna kljub njeni vložitvi po preteku 60-dnevnega roka, ker naj bi bili sprejeti posebni ukrepi zaradi izrednih dogodkov oziroma epidemije v zvezi s koronavirusom. Ti ukrepi naj bi se namreč nanašali na tek rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih pred vsemi sodišči. Pritožnica se pri tem sklicuje na objave na strani Vrhovnega sodišča. Poleg tega naj bi bilo zaradi ukrepov razglašene epidemije otežkočeno oziroma onemogočeno prehajanje državnih meja in dostopanje direktorju pritožnice, ki biva v Zvezni republiki Nemčiji, do dokumentacije družbe na njenem sedežu. Tudi poslovanja naj ne bi bilo, roki naj bi prenehali teči in sodišča naj ne bi delovala. V posledici navedenega naj pritožnica tudi ne bi imela ustrezne možnosti dostopa in izbire odvetnika, ki naj v večini že od srede novembra 2020 ne bi več sprejemali strank oziroma niso poslovali. Pri tem naj bi bili vloženi vsi napori za vložitev ustavne pritožbe, ker naj bi bile zagrešene hude kršitve.

Iz navedenega izhaja, da je bila ustavna pritožba vložena prepozno, tj. po preteku 60-dnevnega roka iz prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS). Prenehanje teka rokov v sodnih postopkih, na kar se sklicuje pritožnica, namreč ne velja za tek roka za vložitev ustavne pritožbe.[1] Tudi če bi navedbe o obstoju okoliščin, ki jih pritožnica navaja v zvezi s pravočasnostjo vložitve ustavne pritožbe, lahko smiselno šteli kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP, v zvezi s 6. členom ZUstS; tako na primer v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-307/06 z dne 22. 11. 2006), pritožnica z njim ne bi bila uspešna.[2]

Pritožničine trditve, da je bil njenemu direktorju, ki biva v Zvezni republiki Nemčiji, zaradi ukrepov v času epidemije onemogočen dostop do dokumentacije družbe na njenem sedežu zaradi nemožnosti oziroma otežkočenega prehajanja državnih meja, so namreč presplošne. Navedba, da "ni bilo poslovanja", je nejasna, saj pritožnica ne pojasni, na kaj se nanaša. Trditev, da zaradi epidemije ni imela ustrezne možnosti dostopa in izbire odvetnika, pa je za obravnavani primer nepomembna, saj je pritožnica ustavno pritožbo vložila sama in ne po odvetniku.

Glede na navedeno je senat ustavno pritožbo zavrgel kot prepozno.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]S sklepom Vlade z dne 19. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 167/20) je bilo določeno, da se tek rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, prekine za 30 dni po objavi tega sklepa v Uradnem listu (tj. od 20. 11. do 19. 12. 2020). S sklepom Vlade z dne 16. 12. 2020 (Uradni list RS, št. 190/20) je bila ta prekinitev podaljšana še do 10. 1. 2021. Vendar pa je oba navedena sklepa Vlada izdala na podlagi šestega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – ZS) ter predlogov predsednika Vrhovnega sodišča in se ne nanašata na tek roka za vložitev ustavne pritožbe.

[2]Teh okoliščin namreč po ustaljeni ustavnosodni presoji ni mogoče šteti za predlog za izjemno obravnavo ustavne pritožbe, saj izjemne obravnave ni mogoče doseči z zatrjevanjem razlogov, ki naj bi opravičevali zamudo pri vložitvi ustavne pritožbe. Ustavno sodišče lahko na podlagi tretjega odstavka 52. člena ZUstS v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, vloženi po izteku šestdesetdnevnega roka. Tak poseben primer je po ustaljeni ustavnosodni presoji podan, če je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin razvidno, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine.