Jedro

Vključitev v obvezno zavarovanje po uradni dolžnosti za 10 ur tedensko po 16. členu ZPIZ-2 ima za posledico izplačevanje sorazmerno nižjega zneska pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 31. 5. 2016 ter iste št. z dne 27. 10. 2016 (I/1. točka izreka); da se ji izplača razlika do polno priznane pokojnine za obdobje od 1. 4. 2016 dalje (I/2. točka izreka) in povrnejo prispevki plačani FURS-u na podlagi izpodbijanih odločb, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR (I/4. točka izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o vključitvi tožnice v zavarovanje od 1. 4. 2016 dalje za 10 ur na teden in izplačevanje sorazmernega dela pokojnine v znesku 586,23 EUR mesečno, pravilna in zakonita. Vračilo plačanih prispevkov je zavrnilo, ker zanjo ni zakonske podlage, vtoževanih 10.000,00 EUR pa z obrazložitvijo, da odškodninska terjatev že po temelju ni izkazana.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo smiselno zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava in kršitve načela sorazmernosti.

V laični pritožbi pavšalno zatrjuje, da je bilo kršeno sodno varstvo, da je prišlo do prisilnega posega v sredstva za preživljanje in ohranjanje načetega zdravstvenega, psihofizičnega ter socialnega stanja. Sodišče bi moralo nesorazmerje med državo in njo zavarovati, vendar temu ni sledilo in kljub vedenju, da mora plačevati iz minimalne mase za preživljanje izdalo sodbo, ki tega ne upošteva. Je laik, ki ni imela pooblaščenca, zato bi pomoč prava neuki stranki morala obsegati opozorila, da lahko predlaga omejitev prisilno odvzetih sredstev. V pravni teoriji je zavzeto stališče, da so temeljne ustavne pravice zasnovane kot načela, in da takšna narava načel nalaga upoštevanje sorazmernosti. Država in njeni organi imajo v razmerju do zasebnopravnih subjektov pozitivno dolžnost zavarovati ustavne pravice, ki se izpeljujejo iz 5. člena Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Torej Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1(ZPIZ-2), ki velja od 1. 1. 2013 dalje. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožničino izvajanje poudarja le še naslednje.

K zavrnilnemu delu sodbe glede izpodbijanih upravnih odločb

5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila tožnica od 6. 3. 1992 družbenica in direktorica družbe A. d. o. o in od 4. 12. 2012 dalje sočasno uživalka starostne pokojnine v znesku 775,44 EUR na mesec. Dvojni status na dan 1. 4. 2016 pa je edino odločilen za presojo zakonitosti drugostopenjske odločbe z dne 27. 10. 2016 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 31. 5. 2016, izdano po uradni dolžnosti. S slednjo je ugotovljeno, da ima tožnica od 1. 4. 2016 dalje lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur na teden in da se ji starostna pokojnina od istega dne dalje izplačuje v sorazmernem znesku 586,23 EUR na mesec.

6. Pravna podlaga za presojo izpodbijanih upravnih aktov, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v 37. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2B) ki določa rok za uskladitev statusa uživalca pokojnine in sočasne lastnosti zavarovanca. Po navedeni določbi ZPIZ-2B lahko z delom ali dejavnostjo nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim 3. odstavkom 116. člena za najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko (1. odstavek). Po 3. odstavku 37. člena ZPIZ-2B se morajo osebe, ki na dan uveljavitve zakona opravljajo delo ali dejavnost na podlagi katere izpolnjujejo pogoje za obvezno zavarovanje po 15. ali 16. členu ZPIZ-2 in niso uživalci pokojnin iz 406. člena ZPIZ-2, do 31. marca vključiti v zavarovanje z dnem vložitve prijave. Za osebe, ki se do 31. 3. 2016 ne vključijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 4. odstavku 37. člena ZPIZ-2B, zavod ne glede na 4. odstavek 81. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja4 (ZMEPIZ-1) po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. aprila 2016 dalje. V skladu s spremenjenim 116. členom ZPIZ-2B se uživalcu starostne pokojnine, vključenim v zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe najmanj 2 uri dnevno oz. 10 ur tedensko, izplačuje sorazmerni del pokojnine, odvisno od dolžine zavarovalnega časa. Vključitev v obvezno zavarovanje po uradni dolžnosti za 10 ur tedensko po 16. členu ZPIZ-2 ima za posledico izplačevanje sorazmerno nižjega zneska pokojnine. V konkretnem primeru torej v višini 586,23 EUR mesečno, kot je po uradni dolžnosti zakonito odmerjeno v predsodnem postopku.

7. Pritožničini očitki o nepravilni uporabi materialnega prava so zmotni in zato pravno irelevantni. Enako velja za pavšalno očitano kršitev 5. člena Ustave RS5 (Ustava), ki med drugim res določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Med človekovo pravico je uvrščena tudi pravica do pokojnine, saj je v 50. členu Ustave RS določeno, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Že glede na navedeno določbo Ustave lahko torej pokojnino uživajo le pod pogoji in na način, določenim z zakonom. Takšna ureditev po stališču pritožbenega sodišča ni protiustavna, ker ne predstavlja nesorazmernega posega v zavarovančeve oz. uživalčeve pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V praksi je Ustavno sodišče RS že večkrat poudarilo, da ima država pri urejanju sistema socialne varnosti, vključno z obveznim pokojninskimi in invalidskim zavarovanjem široko polje proste presoje in s tem tudi pooblastil pri zakonodajnem urejanju.

8. Ker je iz predhodno navedenih razlogov na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zakonitih upravnih aktov glede lastnosti zavarovanca, kot odmerjenega sorazmernega dela starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen, je morala pritožba v tem obsegu ostati brezuspešna.

K zavrnilnemu delu sodbe zaradi vračila prispevkov in plačila 10.000,00 EUR odškodnine

9. Tožničina pritožba ni utemeljena niti zoper zavrnilni del sodbe na vračilo prispevkov za 10 urno vključenost v zavarovanje od 1. 4. 2016 dalje. Zakonska ureditev dokladnega sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki med ostalim temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti, ne omogoča vračanja prispevkov ne glede na to, ali zavarovanec na podlagi plačanega lahko uresniči pravico ali ne. V ZPIZ-2 niti v kakšnem drugem predpisu ni zakonske podlage za vračilo prispevkov, plačanih v konkretnem primeru.

10. Neuspešna mora končno ostati pritožba tudi zoper zavrnjeno odškodninsko terjatvijo 10.000,00 EUR. Kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 196. člena ZPIZ-2 v zvezi s 131. členom Obligacijskega zakonika7 (OZ). Ker sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, saj sta izdani ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu, toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti oz. napačnega ravnanja v smislu protipravnosti za civilni delikt. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek iz naslova odškodninske terjatve zakonito zavrnjen.

11. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 102/2015. 4 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 7 Ur. l. RS št. 97/2007- uradno prečiščeno besedilo s spremembami.