Up-96/00

29. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 29. maja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku pred Vrhovnim sodiščem v zadevi št. I Ips 264/98 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik v ustavni pritožbi, ki jo je vložil dne 21. 3. 2000, navaja, da že več kot eno leto teče postopek pred Vrhovnim sodiščem glede odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 160/98. S tem naj bi bila kršena ustavna pravica iz 23. člena Ustave. Iz vlog, s katerimi je dne 3. 7. 2000 in 21. 9. 2000 dopolnil ustavno pritožbo, pa izhaja, da se pritožnik ne strinja z obsodbo zaradi storitve kaznivega dejanja poskusa umora in izrečeno kaznijo zapora petih let. Navaja, da je slabega zdravstvenega stanja (sladkorni bolnik, tromboza) in prosi Ustavno sodišče, naj ga odreši zapora.

2.Po podatkih, ki jih je pridobilo Ustavno sodišče, je po vložitvi ustavne pritožbe Vrhovno sodišče s sodbo št. I Ips 264/98 z dne 1. 6. 2000 odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti ustavnega pritožnika. Pritožniku je bila sodba Vrhovnega sodišča vročena dne 26. 7. 2000 (fotokopija vročilnice, ki jo je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrožno sodišče v Mariboru). S tem je bil postopek pred Vrhovnim sodiščem končan.

3.Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala, saj je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave), ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 v nadaljevanju ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo. Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnik še ni izčrpal, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Na podlagi tretjega odstavka 160. člena Ustave in prvega odstavka 51. člena ZUstS se namreč ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpane vse druge oblike pravnega varstva.

4.Do pritožnikovih navedb, ki se nanašajo zgolj na nestrinjanje z obsodilno sodbo in izrečeno kaznijo zapora, pa se Ustavno sodišče ni opredeljevalo, saj iz ustavne pritožbe ne izhaja, da pritožnik izpodbija tudi pravnomočno obsodilno sodbo in sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk