Jedro

Načelo uspeha pri odločanju o stroških postopka v pravdnem postopku velja ne glede na razlog, zaradi katerega stranka v sporu ni uspela. Zato ni bistveno, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka zato, ker ne bi bil utemeljen, ampak zato, ker tožeča stranka svojih terjatev ni prijavila v stečajno maso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek v tem delovnem sporu, ki je bil prekinjen od 13. 5. 2010 zaradi stečajnega postopka nad toženo stranko, z 22. 4. 2011 nadaljuje. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo glavnice v znesku 7.412,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov plač, kot so razvidni iz izreka sodbe, do plačila ter zahtevek za obračun in plačilo prispevkov in akontacije dohodnine od neto zneskov razlike v plači. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka 8 dni do plačila (1. odstavek, 1. in 2. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 416,52 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (2. odstavek izreka sodbe).

Zoper odločitev o stroških postopka v 2. odstavku izreka navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in odloči, da tožeča stranka toženi stranki ni dolžna povrniti njenih pravdnih stroškov oz. da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške oz. da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka tožbo vložila dne 22. 5. 2009, v času vložitve tožbe pa je bila tožba utemeljena in potrebna. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 258/2010 z dne 13. 5. 2010, je bil nato začet stečajni postopek nad toženo stranko, postopek v obravnavani zadevi pa je bil prekinjen. Tožeča stranka svoje terjatve ni priglasila v stečajni postopek, ker ni vedela za stečaj tožene stranke, zato je sodišče njen zahtevek zavrnilo in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, s čimer se tožeča stranka ne strinja. Sodišče zahtevka tožeče stranke ni zavrnilo zaradi neutemeljenosti, temveč zgolj zaradi uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko, za katerega tožeča stranka ni vedela in ni mogla vedeti. Zahtevek je bil zavrnjen na podlagi določil ZFPPIPP in ne na podlagi ZPP oz. zaradi neutemeljenosti zahtevka, saj o zadevi ni bilo razsojeno vsebinsko. Zato je odločitev o stroških kot v primeru, da bi bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen zaradi neutemeljenosti, napačna. Sodišče ne bi smelo odločati na podlagi 154. člena ZPP glede na uspeh v sporu, saj bi tožeča stranka v primeru, če stečajni postopek nad toženo stranko ne bi bil uveden, v sporu uspela. V nasprotju z načelom pravičnosti je, da bi morala tožeča stranka plačati stroške postopka le zaradi stečaja tožene stranke, čeprav je njen zahtevek sicer utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

V obravnavani zadevi je bil tožbeni zahtevek tožnice, ki je vtoževala plačilo razlike v plači, zavrnjen zato, ker tožeča stranka svojih terjatev ni prijavila v stečajno maso. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 5. odstavka 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami in dopolnitvami), ki določa, da v primeru, če upnik zamudi rok za prijavo terjatve iz 1., 2., 3. in 4. odstavka tega člena, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Načelo uspeha pri odločanju o stroških postopka v pravdnem postopku velja ne glede na razlog, zaradi katerega stranka v sporu ni uspela, zato ni bistveno, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka zato, ker ne bi bil utemeljen in da vsebinska odločitev sploh ni bila sprejeta. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je bila tožba ob vložitvi potrebna in da tožnica niti ni vedela za uvedbo stečaja nad toženo stranko. Res je sicer, da je tožnica zaradi tega, ker terjatve do tožene stranke ni prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, izgubila tudi pravico do poplačila terjatve in je zato verjetno res prikrajšana tudi za plačilo za delo, ki ga je pri toženi stranki opravila. Kljub temu pa niti v ZFPPIPP niti v ZPP niti v drugih predpisih ni nobene pravne podlage za odločitev, za katero se zavzema pritožba, to je za to, da bi bila tožnica kljub temu, da v sporu ni uspela, oproščena povrnitve stroškov postopka nasprotni stranki. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na načelo pravičnosti in na to, da v konkretnem primeru sodišče ne bi smelo odločati na podlagi 154. člena ZPP, saj je prav določba 1. odstavka tega člena ZPP pravna podlaga za odločitev o stroških postopka v obravnavani zadevi. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano odločitev o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.