Jedro

Sorodstveno in zunajzakonsko razmerje obeh obremenilnih prič z zasebnim tožilcem še ni utemeljen razlog za odvzem verodostojnosti izpovedb takšnih prič, če ni drugih tehtnih razlogov. Pritožba zagovornice zoper obsodilno sodbo ne more biti uspešna.

Izrek

Pritožba zagovornice odvetnice B. G. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi A. Z. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 35.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po I. odstavku 169. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 1 mesec zapora in preizkusno dobo 1. leta. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, ki da bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in povprečnina v znesku 35.000,00 SIT. Zasebni tožilec R.L. pa je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je njeno spremembo ter izdajo oprostilne sodbe. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo v dejanskem stanju prav nič oporečnega. Tudi dokazna ocena v pritožbi imenovanih prič N. L. in I. P. je pravilna. Zgolj zaradi sorodstva in skupnega gospodinjstva z zasebnim tožilcem tema pričama ni mogoče odrekati verodostojnosti.Pa tudi razdalja, na kateri sta obe slišali obdolženca izreči žaljive besede, ni tako velika, da kaj takega ne bi mogli slišati. Sicer pa je v izpodbijani sodbi izrecno navedeno obdolženčevo kričanje, ki v pritožbi sploh ni izpodbijano. Sodišče prve stopnje je izrečene žaljivke tudi vsebinsko povezalo z mejnim sporom, kar nedvomno pomeni tisto "nekaj več", kar je omenjeno v pritožbi. Ni dvoma, da odnosi med strankama niso urejeni, saj se sicer pritožbeno ne bi predlagalo zaslišanje priče I. R.. Ker pa ti odnosi niso bili pod obtožbo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker te priče ni zaslišalo. Pa tudi iz obnašanja zasebnega tožilca na glavni obravnavi ni mogoče sklepati na verodostojnost ali neverodostojnost njegove izpovedbe. Z zdravniškim potrdilom je dokazan njegov obisk pri zdravniku zaradi tega dogodka. Vprašanje, ali je bil zasebni tožilec resnično potreben zdravniške pomoči,pa presega okvir tega kazenskega postopka. Končno je bil s premoženjskopravnim zahtevkom tako napoten na pravdo, kjer bo mogoče dokazati posledice razžalitve, če se bo zasebni tožilec odločil za tožbo. Ugotavljanje pogovora med obdolžencem in zasebnim tožilcem bi preseglo okvir obtožbe v zasebni tožbi. Način naganjanja psa ni pomemben in ne bi mogel vplivati na ugotovljeno dejansko stanje. Zato v tem delu pritožbi ni bilo ugoditi. Pritožnica ni pojasnila, zakaj je izrečena kazenska sankcija prestroga in katere olajševalne okoliščine niso bile zadosti upoštevane. Sodišče druge stopnje meni, da je izrečena kazenska sankcija povsem ustrezna in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Prav tako pritožnica ni pojasnila nesoglasja z odločbo o stroških kazenskega postopka. Te odločbe zato sodišče druge stopnje ni smelo oceniti, ker ne spada v obseg uradnega preizkusa. Sicer pa uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo. Glede na povedano tudi v tem delu pritožbi ni bilo ugoditi. Zaradi zagovorničinega neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati tako imenovano pritožbeno povprečnino. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer.