Jedro

Dokazno oceno za svoje zaključke prvostopno sodišče gradi na izpovedbi oškodovanke, ki ji prvostopno sodišče verjame in ne vidi razloga, da bi obdolženca po krivem obremenjevala. Pritožba takšno dokazno oceno prvostopnega sodišča utemeljeno graja. Pri tem upravičeno izpostavlja, da je izpovedba oškodovanke, že glede okoliščine, da je kritične noči v svoje stanovanje spustila praktično neznanega moškega, mu zagotovila prenočišče, naslednje jutro pa ga za čas, ko je odpeljala otroka v vrtec celo pustila samega v stanovanju, življenjsko povsem nelogična v primerjavi z zagovorom obdolženca, ki je med drugim povedal, da je šlo za sporazumni spolni odnos, za katerega je oškodovanki plačal 50,00 EUR. Pa tudi oškodovankino nadaljnje ravnanje, ko se je, kljub neznancu v stanovanju, odšla stuširat, ne da bi pri tem zaklenila vrata kopalnice, nato pa je obdolženca tudi zmasirala, predstavlja izkustveno povsem nelogično situacijo, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča vzbuja dvom tudi v nadaljnje oškodovankine trditve, da je do spolnega odnosa z obdolžencem prišlo na v izreku opisan način.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo odloči: Obdolženec (osebni podatki v prvostopni sodbi) se na podlagi določbe 3. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je prisilil osebo drugega spola k spolnemu občevanju tako, da je uporabil silo na ta način, da je 3.8.2005 v stanovanju na naslovu šel za oškodovanko v spalnico ter predlagal spolni odnos, v kar pa ni privolila, kljub tem jo je začel prijemati, vendar je zahtevala, da jo pusti pri miru, česar pa ni upošteval ter jo je močno prijel za roko, uspelo se ji je iztrgati in pobegniti v kuhinjo, pri tem je kričala in mu rekla, da bo poklicala policijo, ko pa je hotela zbežati iz stanovanja, jo je na hodniku zgrabil in kljub njenemu upiranju, ko ga je odrivala, mu je zaradi njegove fizične premoči uspelo, da jo je zvlekel v spalnico, kjer jo je kljub joku in prošnjam, da jo pusti pri miru, slekel in jo potisnil na posteljo, se slekel še sam in ji čez obraz pritisnil vzglavnik, nato pa s psihično in fizično strto oškodovanko proti njeni volji spolno občeval, s tem pa naj bi storil kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (KZ), za kar mu je izreklo kazen dve leti in osem mesecev zapora.

Na podlagi četrtega odstavka 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve KZ, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji pritožil obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, temu podrejeno pa, da obdolžencu izreče primerno milejšo kazensko sankcijo.

O seji pritožbenega senata je pritožbeno sodišče obvestilo višjega državnega tožilca in glede na predlog v pritožbi tudi obdolženčevega zagovornika, ki pa se seje kljub izkazanim obvestilom nista udeležila, zaradi česar je bila seja pritožbenega senata opravljena po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal naslednje: Obdolženčev zagovornik, ki uvodoma navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev KZ, teh kršitev ne konkretizira, saj ne pove, katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena ZKP ima v mislih. Tovrstnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu napadene sodbe, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče pa soglaša z obdolženčevim zagovornikom v delu, ko ta v pritožbi graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Ob preizkusu pritožbenih navedb, pregledu celotne kazenske zadeve in razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da na podlagi izvedenih dokazov in ocene le-teh ni mogoče z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, zaključiti, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Zaključki prvostopnega sodišča, da je obdolženec oškodovanko prisilil k spolnemu občevanju tako, da je uporabil silo, namreč glede na izvedene dokaze niso prepričljivi.

Dokazno oceno za svoje zaključke prvostopno sodišče gradi na izpovedbi oškodovanke, ki ji prvostopno sodišče verjame in ne vidi razloga, da bi obdolženca po krivem obremenjevala.

Pritožba pa takšno dokazno oceno prvostopnega sodišča utemeljeno graja. Pri tem upravičeno izpostavlja, da je izpovedba oškodovanke, že glede okoliščine, da je kritične noči v svoje stanovanje spustila praktično neznanega moškega, mu zagotovila prenočišče, naslednje jutro pa ga za čas, ko je odpeljala otroka v vrtec celo pustila samega v stanovanju, življenjsko povsem nelogična v primerjavi z zagovorom obdolženca, ki je med drugim povedal, da je šlo za sporazumni spolni odnos, za katerega je oškodovanki plačal 50,00 EUR. Pa tudi oškodovankino nadaljnje ravnanje, ko se je, kljub neznancu v stanovanju, odšla stuširat, ne da bi pri tem zaklenila vrata kopalnice, nato pa je obdolženca tudi zmasirala, predstavlja izkustveno povsem nelogično situacijo, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča vzbuja dvom tudi v nadaljnje oškodovankine trditve, da je do spolnega odnosa z obdolžencem prišlo na v izreku opisan način.

Nikakor pa tudi ni mogoče spregledati dejstva, da o posilstvu ni bilo nobenih materialnih dokazov, in da je oškodovanka dejanje prijavila šele več dni po dogodku, po njeni izpovedbi na vztrajanje moža, po izpovedbah v postopku zaslišanih prič in pa zato, ker je tako zahteval oškodovankin ljubimec.

Pa tudi okoliščina, da oškodovanka sodišču ni želela povedati niti tega, kaj se je z njo dogajalo po obravnavanem dejanju in kje se je več dni zadrževala tako, da je bila nedosegljiva tudi za telefonske klice svojega moža, ki je bil sicer službeno odsoten, po mnenju pritožbenega sodišča kaže, da oškodovankina izpovedba le ni tako prepričljiva in da oškodovanka tudi ni tako odkrita in resnicoljubna, kot to zaključuje prvostopno sodišče. Pa tudi izpovedba oškodovankinega moža ne potrjuje oškodovankine verodostojnosti. Tudi oškodovankin mož (l. št. 81) je namreč navajal, da ne more povedati, ali oškodovanka takrat, ko išče družbo, upošteva prave meje in pravila in "do kod pri takšnem druženju sme in je moralno in pravilno", da sicer ne ve, kaj žena počne, ko ga ni, čeprav je prepričan, da ne bi pristala, da bi se prodajal za denar. Povedal pa je tudi, da se je tudi že pred tem dogajalo, da žene po več dni ni bilo doma in se mu ni odzivala niti na telefon, tako da je njeno izginotje prijavil celo že na policiji. Navedeno pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže, da oškodovanka vendarle ni tako zaupanja vredna oseba, da bi bilo mogoče brez pomislekov sprejeti njeno izpovedbo. Ob navedenem in izpovedbah priče (l. št. 159), da je oškodovankin ljubimec izvedel za intimni odnos med obdolžencem in oškodovanko, zaradi česar je tudi vplival na oškodovanko, da je obdolženca prijavila, sicer bo on imel kaj za povedati oškodovankinemu možu, kar je potrdila tudi priča (l. št. 160), pa pritožnik upravičeno napada zaključke prvostopnega sodišča, ko le-to ni našlo razlogov, da oškodovanki ne bi verjelo.

Ob vsem navedenem pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni najti zanesljive podlage za očitek obtožbe, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, kar je razlog za izrek oprostilne sodbe.

Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer izvedlo vse razpoložljive dokaze, vendar jih je napačno ocenilo oziroma zmotno sklepalo, da dajejo zadostno podlago za obsodilno sodbo. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč na prvi stopnji izvedeni dokazi ne dosegajo stopnje gotovosti, potrebne za izrek obsodilne sodbe. Ker ob razveljavitvi prvostopne sodbe in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje ne bi bilo mogoče izvesti še kakšnih dodatnih dokazov, ki bi lahko bistveno pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja obravnavane zadeve, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe zato ni razveljavilo, temveč je v skladu z določbo petega odstavka 392. člena ZKP, ob drugačni presoji že ugotovljenih dejstev, na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, obdolžencu, ker obstaja dvom, da je storil v prvostopnem izreku opisano kaznivo dejanje, izreklo oprostilno sodbo.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.