Jedro

Med navedbo v izreku, da je krivi denar nameraval razpečevati različnim interesentom preko posrednikov, in tisto v obrazložitvi, ko je navedeno, da ga je nameraval spraviti v obtok preko različnih interesentov, vsebinsko ni take razlike, da bi bilo mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana samo takrat, kadar se nanaša na odločilna in ne kakršnakoli dejstva. Glede na to, da je kaznivo dejanje po 1. odstavku 249. člena KZ dokončano s tem, da obsojenec izdela krivi denar z namenom, da ga spravi v obtok kot pravega, je povsem irelevantno, ali bi ga do potencialnih interesentov spravil preko posrednikov ali bi to storil direktno.

Strokovno mnenje, ki ga je izdelal Center za kriminalističnotehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve, ni nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno na podlagi 1. odstavka 83. člena v zvezi z 2. odstavkom 251. člena ZKP izločiti iz spisa, temveč ima takšno dokazno vrednost, kot jo imajo izvidi in mnenja drugih strokovnih ustanov, usposobljenih za tovrstne preiskave.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98. a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 02.07.1999 obsojenega D.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen sedem mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obsojenega D.K. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP dne 28.12.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da v konkretnem primeru denar ni izpolnjeval nobene od značilnosti pravega denarja, kar da je ugotovljeno v strokovnem mnenju in da bi lahko glede na določbo 23. člena KZ zato kvečjemu šlo za neprimeren poskus izvršitve tega kaznivega dejanja. Po mnenju vložnika sodišče tudi ni upoštevalo, da denar ni bil plasiran na tržišče, saj se je v celotni količini nahajal pri obsojencu, kar da kaže na prostovoljni odstop od izvršitve kaznivega dejanja v smislu 24. člena KZ. Napadena pravnomočna sodba po stališču vložnika nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz obrazložitve ni razvidno, da naj bi obsojenec preko posrednikov razpečeval krivi denar različnim interesentom in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Izpostavlja, da je izvedensko mnenje, na katero je sodišče oprlo svojo odločbo, izdelalo Ministrstvo za notranje zadeve in bi zato to listino v skladu z 251. in 252. členom ZKP v zvezi s 83. členom ZKP, ker je podan razlog za izločitev izvedenca po 2. odstavku 251. člena ZKP, sodišče moralo izločiti iz spisov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi; na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP pa odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma v primeru njenega izvrševanja prekine.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ta ni utemeljena. Kaznivo dejanje, kot je očitano obsojencu, je dokončano z izdelavo krivega denarja, ki je bil namenjen za spravljanje v obtok ter za to izvršitveno obliko ni potrebno, da bi bil že spravljen v obtok. Trditev v zahtevi, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno v izreku zatrjevano dejstvo, da bi naj krivi denar obsojeni preko posrednikov razpečeval različnim interesentom, je protispisno. Obsojencu se ne očita, da je ponarejeni denar razpečeval, sodišče pa zanesljivo ugotavlja, da je obsojenec tako izdelan denar imel namen spraviti v obtok kot pravega. Strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave ima takšno dokazno vrednost, kot jo imajo izvidi in mnenja drugih strokovnih ustanov, ki so usposobljeni za tovrstne preiskave in v obravnavanem primeru je bil kot takšen dokaz tudi ocenjen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami v zahtevi, da je bil krivi denar tako slab ponaredek, da je bilo mogoče takoj prepoznati, da ni pristen in da bi lahko tistega, ki ga sprejme, v tem pogledu ne mogel spraviti v zmoto, da gre za pravi denar ter da bi zato lahko šlo kvečjemu za neprimeren poskus tega kaznivega dejanja, vložnik ponuja drugačno dokazno presojo, kot jo je sodišče glede teh odločilnih dejstev sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišče je ugotovilo, da strokovno nezapleten pregled in nezahtevna ugotovitev, da so bankovci ponarejeni, še ne dajeta podlage za zaključek, da je bil krivi denar, ki ga je napravil obsojenec, tako po obliki kot po izdelavi takšen, da bi ga povprečni uporabnik ne glede na to, v kakšnih okoliščinah bi ga sprejel, takoj lahko prepoznal kot krivega oziroma ponarejenega. To stališče je sodišče podkrepilo tudi z navedbo, da večino manjkajočih značilnosti pravih bankovcev ni moč zaznati s prostim očesom in da je obsojeni bankovce večkrat skeniral, dokler ni bil zadovoljen s kvaliteto. S ponujanjem lastne dokazne presoje, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato vložnik zahteve s sklicevanjem na to, da naj bi šlo v obsojenčevem ravnanju največ neprimeren poskus, po vsebini izpodbija dejansko stanje.

Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, če je dejansko stanje pravilno ter popolno ugotovljeno in je sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

Enako je ugotoviti glede nadaljnje trditve v zahtevi, da krivi denar ni bil plasiran na tržišče in da je bila celotna izdelana količina zasežena obsojencu, kar da kaže, da bi moralo sodišče obsojenčevo dejanje pravno opredeliti kot prostovoljni odstop od izvršitve kaznivega dejanja, torej v povezavi s 24. členom KZ. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče na podlagi obsojenčevega zagovora in izpovedbe priče B.F. v preiskavi ugotovilo, da je obsojenec krivi denar izdelal z namenom, da ga spravi v obtok.

Poudarilo je, da na tak zaključek kaže obsojenčevo prizadevaje izdelati bankovce čimboljše kvalitete, njihovo število in okoliščina, da jih zložene v svežnje po 100 bankovcev hranil spravljene v kovčku. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ, storjeno v izvršitveni obliki, očitani obsojencu, dokončano z izdelavo krivega denarja z namenom, da se tega spravi v obtok in da ni potrebno, da bi bil denar dejansko tudi spravljen v obtok. Tudi v tem delu zahteve zagovornik ponuja drugačno dokazno presojo in s tega izhodišča zatrjuje kršitev kazenskega zakona. Na ta način zato po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Prav tako zahtevi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V izreku sodbe ni najti navedbe, da je obsojenec preko posrednikov ponarejen denar razpečeval različnim interesentom, pač pa da je denar izdelal s takim namenom. V prvostopenjski sodbi je sodišče izrečno navedlo, potem ko je ugotovilo okoliščine, v katerih je obsojenec izdelal krivi denar, da je to storil zato, da bi ga spravil v obtok preko različnih interesentov in na ta način prišel do denarja, ki ga takrat ni imel, ga pa je nujno potreboval za plačilo dolga. Med navedbo v izreku, da je krivi denar nameraval razpečevati različnim interesentom preko posrednikov, in tisto v obrazložitvi, ko je navedeno, da ga je nameraval spraviti v obtok preko različnih interesentov, vsebinsko ni take razlike, da bi bilo mogoče govoriti o zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka. Ta je podana samo takrat, kadar se nanaša na odločilna in ne kakršnakoli dejstva. Glede na to, da je kaznivo dejanje dokončano s tem, da obsojenec izdela krivi denar z namenom, da ga spravi v obtok kot pravega, je povsem irelevantno, ali bi ga do potencialnih interesentov spravil preko posrednikov ali bi to storil direktno.

Zagovornik obsojenega D.K. tudi nima prav, ko po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 368. člena ZKP, ker da se sodba glede tega, ali je šlo za ponarejen denar, opira na izvedensko mnenje Ministrstva za notranje zadeve. Strokovno in ne izvedensko mnenje, kot navaja vložnik v svoji zahtevi, ki ga je izdelal Center za kriminalistično-tehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve, ni nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno na podlagi 1. odstavka 83. člena v zvezi z 2. odstavkom 251. člena ZKP izločiti iz spisa, temveč ima takšno dokazno vrednost, kot jo imajo izvidi in mnenja drugih strokovnih ustanov, usposobljenih za tovrstne preiskave. Zgolj dejstvo, da ga je izdelala navedena ustanova, samo po sebi ne vzbuja dvom v nepristranskost tega strokovnega mnenja. Če pa bi ga obramba v postopku izpodbijala, bi sodišče moralo v skladu v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je glede na vsebino ostalih dokazov treba odrediti tudi izvedenstvo. Glede na to, da tega ni storila in da strokovno mnenje ni nedovoljen dokaz, je treba nasprotna zatrjevanja obsojenčevega zagovornika zavrniti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega D.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojeni D.K. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče ni našlo podlage, da bi odredilo, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine, kot je v zahtevi predlagal obsojenčev zagovornik.