Jedro

Kavza ločitvene pravice v smislu določb ZPPSL je, da ima upnik posebno pravico do ločenega poplačila iz točno določene stvari, ki jo je prejel v zastavo oz. ima na njej kakšno drugo pravico do ločenega poplačila, vendar je to stvarno jamstvo po naravi stvari omejeno samo na konkretni predmet, na katerem ima ločitveni upnik zavarovanje. Zato se lahko ločitveni upnik poplača samo iz nepremičnine, na kateri ima ločitveno pravico, ne pa tudi iz denarnih sredstev dolžnika na žiro računu. V spisu ni dovolj podatkov, da bi bilo mogoče odločiti, ali je ugovor dolžnika glede izvršbe na nepremičnine utemeljen ali ne, zato je sodišče glede tega izvršilnega sredstva na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ razveljavilo sklep o neutemeljenosti ugovora in zadevo vrnilo sodišču prve sopnje, da vnovič odloči o utemeljenosti ugovora.

Izrek

Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi se glede izvršbe na sredstva na dolžnikovih računih (točka IV.A predloga za izvršbo) razveljavi in predlog za izvršbo v točki IV.A zavrne. Sklep o neutemeljenosti ugovora se glede izvršbe na nepremičnine (točka IV.B predloga za izvršbo) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških ugovornega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova zaradi izterjave terjatve 36,588.843,50 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in med drugim navedel, da sta stranki po podpisu izvršilnega naslova - notarskega zapisa opr. št. SV 701/98 s Sporazumom o zavarovanju terjatve z zastavo nepremičnine z dne 10.12.1998 - dne 15.4.1999 sklenili Sporazum o načinu in pogojih ureditve medsebojnih poslovnih odnosov (priloga B3, v nadaljevanju: Sporazum), s katerim sta spremenili kreditno pogodbo glede roka zapadlosti tako, da sta plačilo zneska 20,000.000,00 SIT vezali na vračilo posojila, ki ga je dal dolžnik družbi I... d.d., s čimer je upnik odložil izpolnitev obveznosti. Nad dolžnikom je bila sklenjena prisilna poravnava, v kateri ima upnik sicer položaj ločitvenega upnika, zato bi bilo mogoče izvršbo dopustiti samo na predmetu, na katerem ima upnik ločitveno pravico, ne pa tudi na sredstvih na dolžnikovem žiro računu. Upnik je na ugovor odgovoril in med drugim navedel, da je bil z dolžnikom res sklenjen dogovor, da bo slednji poravnal 20,000.000,00 SIT sočasno s tem, ko bo pridobil sredstva od družbe I... d.d., pri tem pa se je zavezal, da bo predajo objekta I... pogojeval z realizacijo tega plačila. Dolžnik tega sporazuma ni realiziral. Upnik je objekt dokončal in objekt se že slabi dve leti uporablja, direktor družbe I... d.d. pa je upniku zatrdil, da je dolžniku poravnal vse obveznosti, saj drugače ne bi dobil uporabnega dovoljenja. Iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave je jasno razvidno, da se položaj ločitvenih upnikov ne spremeni, zato ni razloga, ki bi preprečeval izvršbo na denarna sredstva dolžnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen glede na določbe 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 3. odst. 58. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor je deloma utemeljen, deloma pa o utemeljenosti ni mogoče odločiti. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemljen. Omenjeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ. O IZVRŠBI NA SREDSTVA NA DOLŽNIKOVIH RAČUNIH: Med strankama je nesporno, da je bila nad dolžnikom dne 2.6.2000 sklenjena prisilna poravnava pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki je postala pravnomočna dne 19.6.2000 (priloga A9 oz. B4) in v kateri je bil upniku priznan položaj ločitvenega upnika. Iz 2. točke izreka sklepa o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 56/99 z dne 2.6.2000 je razvidno, da se položaj ločitvenih in izločitvenih upnikov ne spremeni, kar pomeni, da zanje ne velja nikakršno znižanje ali odlog plačila (prim. 2. odst. 60. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL). Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podan ugovorni razlog iz 6. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ, ki ga dolžnik utemeljuje s tem, da naj bi bilo po potrjeni prisilni poravnavi predvideno poplačilo v roku sedmih let (tretja stran ugovora na list. št. 11). Pač pa je utemeljen ugovorni razlog, da sodišče ne bi smelo dovoliti izvršbe na dolžnikova sredstva na računu pri organizaciji za plačilni promet. Priviligiran položaj ločitvenega upnika v postopku prisilne poravnave se kaže v tem, da potrjena prisilna poravnava nima pravnih učinkov za njegovo terjatev (2. odst. 60. čl. ZPPSL), torej za to terjatev ne velja znižanje, odlog plačila, konverzija terjatve v delnice in podobno, kar je sicer lahko zajeto v prisilni poravnavi po 47. čl. ZPPSL (prim. tudi dr. Nina Plavšak, Komentar ZPPSL, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, komentar 47. člena, str. 237-238). Vendar pa priviligiranost terjatve glede obstoja, višine in zapadlosti ne pomeni, da lahko upnik pride do poplačila takšne terjatve na kakršen koli način. Priviligiranost upnikove terjatve temelji na zastavni pravici na nepremičnini (hipoteki), katere smisel in namen je, da ima upnik pravico poplačati se pred drugimi upniki iz vrednosti individualno določene stvari, na kateri ima zavarovanje (prim. 1. odst. 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). To je tudi kavza ločitvene pravice v smislu določb ZPPSL - upnik ima posebno pravico do ločenega poplačila iz točno določene stvari, ki jo je prejel v zastavo oz. ima na njej kakšno drugo pravico do ločenega poplačila, vendar je to stvarno jamstvo po naravi stvari omejeno samo na konkretni predmet, na katerem ima ločitveni upnik zavarovanje. Zato je tudi obseg dejanskega pravnega varstva, ki ga daje ločitvena pravica, omejen na vrednost v zavarovanje danih stvari, kajti ločeno poplačilo je možno le iz zneska, dobljenega s prodajo stvari, na kateri obstaja ločitvena pravica. Iz povedanega izhaja, da priviligiranosti terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, ni mogoče obravnavati neodvisno od same ločitvene pravice in njenih meja, kar bi se zgodilo, če bi lahko ločitveni upnik izterjeval svojo priviligirano terjatev na kakršen koli način in v neomejenem obsegu. Zato je ugovor dolžnika, da se lahko ločitveni upnik poplača samo iz nepremičnine, na kateri ima ločitveno pravico, ne pa tudi iz denarnih sredstev dolžnika na žiro računu, povsem utemeljen. Vendar ne zato, ker bi izvršba na denarna sredstva "porušila" njegovo finančno konstrukcijo prisilne poravnave, temveč zaradi same pravne narave ločitvene pravice, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. Izvršba na denarna sredstva v konkretnem primeru namreč ne služi uveljavljanju ločitvene pravice, zato zanjo veljajo iste omejitve kot za katero koli drugo izvršbo zoper dolžnika po sklenjeni prisilni poravnavi (1. odst. 64. čl. ZPPSL). Ker je podan razlog, ki preprečuje izvršbo na dolžnikova sredstva na računu pri organizacijah za plačilni promet, je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugovoru v tem delu ugodilo, sklep o izvršbi glede izvršbe na sredstva na dolžnikovih računih razveljavilo in predlog za izvršbo glede tega izvršilnega sredstva zavrnilo. O IZVRŠBI NA NEPREMIČNINE: Kot je bilo že povedano, bi bila izvršba na nepremičnine, na katerih ima upnik ločitveno pravico, načeloma dopustna kljub sklenjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, vendar je dolžnik zoper terjatev uveljavljal tudi ugovor, da še ni nastopil pogoj za izpolnitev terjatve. Dolžnik je ugovarjal in z listino dokazoval, da je z upnikom po podpisu izvršilnega naslova - notarskega zapisa z dne 10.12.1998 - dne 15.4.1999 sklenil Sporazum (priloga B3), s katerim sta se stranki dogovorili, da bo dolžnik upniku plačal znesek 20,000.000,00 SIT, ko bo dobil vrnjeno posojilo od družbe I... d.d. (2. točka 4. člena Sporazuma). Upnik v odgovoru na ugovor obstoj in vsebino sporazuma, kot jo zatrjuje dolžnik, priznava (prvi odstavek na list. št. 14). Četudi je terjatev ugotovljena v izvršilnem naslovu, lahko stranki vsebino medsebojnih pravic in obveznosti naknadno vselej z dogovorom uredita drugače (prim. 10. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pri čemer so lahko dogovori, ki zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti strank, sklenjeni tudi manj oblično (prim. 4. odst. 67. čl. ZOR). Zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da glede na Sporazum z dne 15.4.1999 izvršilni naslov (notarski zapis opr. št. SV 701/98 z dne 4.12.1998) ni končni in edini regulator odnosov med strankama. Med strankama ni sporno, da sta s Sporazumom zapadlost zneska 20,000.000,00 SIT vezali na prejem sredstev s strani družbe I... d.d., pri čemer bi moral dolžnik predajo objekta družbi I... d.d. pogojevati s plačilom navedenega zneska. Sporno je, ali se je ta pogoj izpolnil. Dolžnik v ugovoru navaja, da plačila s strani I... d.d. še ni prejel, v dokaz teh trditev pa predlaga zaslišanje direktorja dolžnika. Upnik v odgovoru na ugovor trdi, da je dolžnik sporno plačilo že prejel in objekt predal, kar naj bi se dokazovalo s poizvedbami pri družbi I... d.d. in po potrebi z zaslišanjem direktorja omenjene družbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v spisu ni dovolj podatkov, da bi bilo mogoče odločiti, ali je ugovor dolžnika glede izvršbe na nepremičnine utemeljen ali ne, zato je glede tega izvršilnega sredstva na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ razveljavilo sklep o neutemeljenosti ugovora in zadevo vrnilo sodišču prve sopnje, da vnovič odloči o utemeljenosti ugovora (prim. načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na evidenčni občni seji dne 2.12.1999). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje glede na okoliščine primera razpiše narok ali pa na drug primeren način ugotovi, ali je v Sporazumu dogovorjeni pogoj za zapadlost terjatve nastopil ali ne (prim. 2. odst. 58. čl. ZIZ) in glede na ugotovljeno dejansko stanje odloči o ugovoru po 3. odst. 58. čl. ZIZ. Ker je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje deloma razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje, je odločitev o stroških ugovornega postopka pridržalo za končno odločbo (4. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).