Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi pritožnik predlog za preložitev naroka, na katerega je bila vabljena tudi priča, lahko posredoval prej in s tem omogočil, da bi sodišče o preložitvi obravnave lahko obvestilo ne le stranke, pač pa tudi vabljeno pričo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da priči M. A. povrne stroške prihoda na sodišče v višini 36,00 EUR s pripadki.

2. Toženec vlaga pritožbo. Meni, da je imelo sodišče dovolj časa, da bi o preklicu obvestilo vse vabljene. Pričo bi lahko obvestilo preko tožeče stranke, ki jo je predlagala, ali po telefonu. Okoliščine, da sodišče o preklicu priče ni obvestilo, ni mogoče šteti za naključje, ki bi se primerilo kateri od strank, sploh pa ne toženi stranki, ki njenega zaslišanja niti ni predlagala. Poleg tega je toženec preložitev naroka predlagal iz opravičljivega razloga.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz predloga za preložitev naroka (razpisanega za dne 17. 6. 2014), ki ga je pritožnik 16. 6. 2014 po telefaxu poslal sodišču, ne izhaja, da bi bil razlog za pozno vložitev predloga nenaden in nepredvidljiv dogodek. Celo nasprotno. Pritožnik je preložitev naroka predlagal zato, ker se je zaradi dela (še vedno) nahajal v tujini in si po lastnih navedbah ni mogel urediti prostega dne. Gre torej za razlog, ki ga je v opravičilo svojega izostanka (list. št. 61) oziroma zaradi utemeljitve predloga za preložitev naroka (list. št. 70 in 73) ponudil sodišču že dvakrat pred tem. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi pritožnik predlog za preložitev naroka, na katerega je bila vabljena tudi priča M. A., lahko posredoval prej in s tem omogočil, da bi sodišče o preložitvi obravnave lahko obvestilo ne le stranke, pač pa tudi vabljeno pričo. 6. Ni se mogoče strinjati niti s stališčem pritožnika, da je imelo sodišče, kljub pozni prošnji, dovolj časa za obvestilo priče, saj bi se lahko poslužilo drugih (hitrejših) načinov obveščanja. Ker sodišče s telefonsko številko priče ni razpolagalo, pritožnik pa ne zatrjuje in ne izkaže, da je bila javno dostopna, ta način obveščanja ni bil izvedljiv. Enako velja za obveščanje preko tožnice. Pritožnik namreč spregleda, da priča ni bila predlagana samo z njene strani, ampak je zaslišanje te priče predlagal tudi sam (glej pripravljalno vlogo z dne 3. 10. 2012, točka 3). Priča pa tudi sicer ni bila več zaposlena pri tožnici in zato ni bilo mogoče domnevati, da razpolaga s številko njenega telefona.

7. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je stroške, ki so priči nastali z nepotrebnim prihodom na sodišče, ob uporabi 3. odstavka 242. člena ZPP in smiselni uporabi 1. odstavka 156. člena ZPP, naložilo v plačilo tožencu, saj jih je povzročilo njegovo neskrbno ravnanje. Ob tem na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je sodišče prve stopnje v prošnji naveden razlog za preložitev naroka štelo za upravičen, saj to v ničemer ne spreminja ugotovitve, da bi takšno prošnjo lahko vložil prej.

8. Pritožba je glede na obrazložena neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZP potrdilo izpodbijani sklep.

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. v zvezi s 165. členom ZPP).