Jedro

Dejanska podlaga je sklop dejstev, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje tožbeni zahtevek. Zato ne gre za novo tožbo, če se isti tožbeni predlog opira na zatrjevan sklop dejstev, čeprav se v kasnejših pripravljalnih vlogah nekatera dejstva dodajo oziroma dodatno pojasnijo. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre za novo dejansko in pravno podlago zahtevka, primerjati celoten sklop zatrjevanih dejstev (historični dogodek).

Višje sodišče ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi se posamezne zatrjevane kršitve iz navedenega kompleksnega razmerja obravnavale kot ločeni in samostojni historični dogodki. Do oškodovanja, ki se očita tožencem, je privedlo več različnih protipravnih ravnanj, za katera tožnici zatrjujeta, da se niso odvila kot enkraten dogodek, ampak so izhajala iz enotnega naklepa tožencev, si sledila v določenem povezanem časovnem obdobju in bila med seboj povezana oziroma odvisna. Vsa zatrjevana protipravna ravnanja skupaj sestavljajo dejanski kompleks (historični dogodek), na podlagi katerega tožnici v obravnavani zadevi utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožencev. Da je o zahtevku iz kompleksnega in trajajočega pravnega razmerja odločeno celovito nenazadnje narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer vedno obstajala negotovost, ali je o njem dokončno odločeno ali ne, in če ne, v kolikšnem delu oziroma glede katerih posamičnih ravnanj, ki so se v njegovem okviru zgodila.

Izrek

I. Pritožba prve tožnice z dne 2. 12. 2022 se zavrže. II. Pritožbama prve tožnice z dne 19. 10. 2022 z dopolnitvijo z dne 21. 10. 2022 in druge tožnice z dne 21. 10. 2022 se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

III. Stroški pritožbenega postopka se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka_

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru zastaranja in z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožene stranke so dolžne tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 45.000.000,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo." (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške, in sicer prvi toženki v višini 38.745,53 EUR, drugo in tretje tožencu pa v višini 21.335,12 EUR, vse v roku 15 dni od prejema drugopisa sodne odločbe (II. točka izreka).

2. Prva tožnica je zoper izpodbijano sodbo po pooblaščencih vložila pritožbo z dne 19. 10. 2022, njeno dopolnitev z dne 21. 10. 2022 in pritožbo z dne 2. 12. 2022. V njih uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP in višjemu sodišču predlaga, da njenim pritožbam ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povračilo vseh nastalih pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Druga tožnica je vložila laično pritožbo z dne 21. 10. 2022 iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanemu delu razveljavi v celoti oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Prva toženka v odgovorih na pritožbe prve tožnice višjemu sodišču predlaga, da pritožbo z dne 2. 12. 2022 kot prepozno zavrže, pritožbo z dne 19. 10. 2022 z dopolnitvijo z dne 21. 10. 2022 pa kot neutemeljeno v celoti zavrne in prvi tožnici naloži povračilo pritožbenih stroškov prve toženke.

5. Drugi in tretji toženec v odgovoru na pritožbe tožnic višjemu sodišču predlagata, da jih vse kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter tožnicama nerazdelno naloži povračilo pritožbenih stroškov drugega in tretjega toženca.

_**Pritožba prve tožnice z dne 2. 12. 2022 je prepozna.**_

6. Prvo tožnico sta v tem gospodarskem sporu zastopala dva pooblaščenca. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje pooblaščencem iz Odvetniške družbe A. vročena 21. 9. 2022, pooblaščencem iz Odvetništva B. pa 2. 11. 2022 (vročilnici pripeti k r. št. spisa 183). Po pooblaščeni odvetniški družbi B. je bila pritožba vložena priporočeno na pošto 2. 12. 2022. 7. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Drugi odstavek 137. člena ZPP pa določa, da v primeru, če ima stranka več zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev, zadostuje, da se pisanje vroči enemu izmed njih. Če ima stranka več pooblaščencev, začne teči rok za vložitev pravnega sredstva od dneva, ko je bila odločba vročena prvemu pooblaščencu,1 kar je v obravnavani zadevi 21. 9. 2022. 8. V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba, pa tudi vsaka dopolnitev pritožbe, prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo.2 Pritožbeni rok 30 dni je 2. 12. 2022, ko je bila vložena pritožba Odvetništva B., že potekel. Ker je pritožbeni rok prekluziven zakonski rok, je sodišče pritožbo z dne 2. 12. 2022 kot prepozno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

_**Pritožbi prve tožnice z dne 19. 10. 2022 z dopolnitvijo z dne 21. 10. 2022 in druge tožnice z dne 21. 10. 2022 sta utemeljeni.**_

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je zastaral. Ta presoja temelji na predhodni ugotovitvi, da je bila v vlogi z dne 1. 2. 20213 tožba spremenjena na način, da je bil uveljavljen nov tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se nov zahtevek nanaša na škodo, ki je sicer enaka znesku glavnice iz prejšnjega zahtevka, a je nastala na povsem drugi dejanski podlagi - na časovno drugem dogodku. Ker po presoji sodišča prve stopnje nov zahtevek izvira iz druge dejanske podlage kot prvotni, so materialni in procesni učinki vložitve tožbe glede spremenjenega zahtevka, vključno s pretrganjem zastaranja, nastopili z dnem spremembe tožbe, ne pa že z vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je zastaralni rok pričel teči v marcu 2015, ko so pravni predniki tožnic izvedeli za škodo, da ni tekel v obdobju od 9. 9. 2015 do 9. 9. 2016 (zaradi stečaja družbe C., pravne prednice tožnic), kar upoštevajoč triletni zastaralni rok iz 349. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s tretjim odstavkom 352. člena OZ pomeni, da je iztekel najkasneje v marcu 2019. Posledično to pomeni, da je do 1. 2. 2021, ko je bil vložen nov tožbeni zahtevek, zastaralni rok že iztekel. Zato je sodišče ugovoru zastaranja ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (prvi odstavek 184. člena ZPP). Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (drugi odstavek 184. člena ZPP).

11. Če tožeča stranka med postopkom poda nove trditve, ki so takšne, da za njih tožena stranka ugovarja, da predstavljajo podlago drugačnega zahtevka, kakor je bil uveljavljen s prvotno tožbo, mora sodišče prve stopnje takšno procesno situacijo reševati v skladu s pravili o spremembi tožbe. To pomeni, da mora najprej razjasniti, za kakšno inačico spremembe tožbe gre (se pravi: ali tožeča stranka uveljavlja nov zahtevek poleg ali namesto prvotnega zahtevka), potem pa o predlagani spremembi tožbe procesno odločiti.

12. Sodišče prve stopnje je na zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 10. 11. 2021 (r. št. spisa 150) navedlo: "_Glede spremembe tožbe je tožeča stranka s tožbo vloženo dne 9. 2. 2015 vtoževala neutemeljen odstop od pogodbe na podlagi 20. člena OZ in poslovno odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbe o sodelovanju pri projektu izgradnje hibernetičnega optičnega omrežja v Republiki Srbiji. Z vlogo z dne 1. 2. 2021 pa je tožeča stranka tožbeni zahtevek spremenila tako, da sedaj vtožuje poslovno odškodninsko odgovornost zaradi podcenjene prodaje poslovnega deleža C. d. o. o. v srbski družbi D." Po navedenem je sprejelo SKLEP "Sprememba tožbe z dne 1. 2. 2021 se na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP dovoli, saj sodišče smatra, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama._"

13. Drži pritožbeni očitek, da iz navedenega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da se uveljavlja nov zahtevek namesto prvotnega, ali pa je štelo, da se uveljavlja nov zahtevek poleg prvotnega. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je v vlogi z dne 1. 2. 2021 uveljavljen nov, spremenjen tožbeni zahtevek, ki izvira iz druge dejanske podlage kot prvotni. In je v nadaljnji presoji v zvezi z ugovorom zastaranja obravnavalo zgolj nov tožbeni zahtevek.

14. Predmet pritožbene presoje je zato najprej vprašanje, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila v vlogi z dne 1. 2. 2021 tožba spremenjena na način, da je bil namesto prvotnega uveljavljen nov tožbeni zahtevek.

15. Neutemeljen je ugovor tožencev, da višje sodišče ne sme upoštevati pritožbenih navedb glede spremembe tožbe, ker tožnici odločitvi sodišča, da dovoli spremembo tožbe, nista ugovarjali in uveljavljali kršitev določb pravdnega postopka skladno z 286.b členom ZPP. Na podlagi sedmega odstavka 185. člena ZPP namreč zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. Po drugem odstavku 363. člena ZPP pa se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo, če ZPP izrecno določa, da ni posebne pritožbe. Zato se lahko pritožbeni razlogi zoper sklep sodišča, da se sprememba tožbe dovoli, uveljavljajo skupaj s pritožbo zoper sodbo.

16. Pritožba uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka (8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in kršitev 22. člena Ustave RS. Pritožnica uveljavlja, da iz sklepa z dne 1. 2. 2021 ni mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje štelo, da se je odpovedala presoji tožbenega zahtevka na podlagi dejstev, zatrjevanih v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2019,4 zato sodba predstavlja presenečenje in krši njeno pravico do izjave. Pritožnica trdi, da se nikoli ni odpovedala prvotnemu tožbenemu zahtevku oziroma ga zamenjala z novim. Vseskozi je predmet presoje odškodninski zahtevek za plačilo škode v višini 45.000.000,00 EUR, ki izvira iz sodelovanja strank v zvezi z izgradnjo in upravljanjem optičnega omrežja, in je nastala, ker so toženci preprečili prodajo Mreže po tržni ceni v javnem prodajnem postopku, ki so ga organizirale tožnice, potem pa je sledila škodljiva prodaja zastavljenega poslovnega deleža pod ceno in škodljiva prodaja Mreže v stečajnem postopku. Zaradi ravnanj tožencev ni prišlo do poplačila kredita in presežka, ki bi ga tožnice prejele, če ne bi toženci preprečili prodaje Mreže. Pritožnica trdi, da navedbe v vlogi z dne 1. 2. 2021 ne vsebujejo novega tožbenega zahtevka, temveč predstavljajo zgolj navajanje dejstev v okviru istega historičnega dogodka. Predvsem pa se dejanski podlagi tožbenega zahtevka iz tožbe in ostalih pripravljalnih vlog nikoli ni odpovedala.

17. Višje sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi predmet presoje odškodninski zahtevek. Tožbeni predlog, da so toženci dolžni tožnicam nerazdelno plačati odškodnino, je tekom celotnega postopka ostal enak. Tudi tožbeni znesek v višini 45.000.000,00 EUR je ostal nespremenjen. Pri denarnih zahtevkih je istovetnost zahtevka po naravi stvari mogoče ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Navedeno predstavlja izhodišče za presojo, ali je bil v vlogi z dne 1. 2. 2021 namesto prvotnega zahtevka uveljavljen zahtevek, ki ima drugačno identiteto (prvi odstavek 184. člena ZPP), ali pa so v njej zgolj spremenjene, dopolnjene ali popravljene posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni bil spremenjen (drugi odstavek 184. člena ZPP).

18. Dejanska podlaga je sklop dejstev, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje tožbeni zahtevek. Zato ne gre za novo tožbo, če se isti tožbeni predlog opira na zatrjevan sklop dejstev, čeprav se v kasnejših pripravljalnih vlogah nekatera dejstva dodajo oziroma dodatno pojasnijo. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre za novo dejansko in pravno podlago zahtevka, primerjati celoten sklop zatrjevanih dejstev (historični dogodek). Že zato ni pravilen pristop sodišča prve stopnje, ki je odločitev o spremembi tožbe sprejelo zgolj na podlagi primerjave navedb iz tožbe z dne 9. 2. 2015 z navedbami iz vloge z dne 1. 2. 2021, čeprav gre za kompleksen spor z velikim številom obsežnih pripravljalnih vlog, ki sta jih vlagali tožnici in pred tem še nujne pravne prednice.

19. Pri presoji dejanske podlage je pomembno, iz kakšnega pravnega razmerja izvira vtoževana obveznost. Iz tožbenih navedb izhaja, da je v projektu izgradnje, upravljanja in prodaje optičnega omrežja v Republiki Srbiji poslovno sodelovalo večje število pravnih in fizičnih oseb (med njimi pravne prednice tožnic in prve toženke). Sklenjenih je bilo več različnih pogodb oziroma sporazumov. Vse, ki so relevantni za presojo pritožbenih očitkov so prvotni tožniki navedli že v tožbi. Iz tožbenih navedb tako izhaja, da je bila 17. 5. 2010 sklenjena Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 7036/10 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katere je Banka X (prvotna prva toženka) dala družbi C. (prvotni prvi tožnici) kredit v višini 20.000.000,00 EUR, kot solidarni poroki pa so pristopili ostali prvotni tožniki. Istega dne so Banka X, C. in D. (prvotna druga tožnica) sklenili Pogodbo o sodelovanju pri projektu izgradnje optičnega omrežja v Republiki Srbiji, po kateri bi bila Banka X upravičena do 10% dobička pri prodaji izgrajenega optičnega omrežja (v nadaljevanju: Mreža). V tožbi je tudi navedeno, da je Banka X terjatev dodatno zavarovala na podlagi dveh pogodb o zastavi, in sicer Pogodbe o zastavi terjatev z dne 30. 1. 2014, notarsko overjeno pod št. 325/14 z apostilo št. 429/2014 in Pogodbe o zastavi terjatev z dne 30. 1. 2014, notarsko overjeno pod št. 326/14 z apostilo št. 430/2014. Banka X je imela kredit med drugim zavarovan s hipotekami na omrežju in zastavno pravico na poslovnem deležu C. v D. Iz tožbe nadalje izhaja, da je v februarju 2014 pričela Banka X z izterjavo terjatev iz kreditne pogodbe. V aprilu 2104 sta C. in Banka X sklenili sporazum o prodaji Mreže na prostem trgu, na podlagi katerega je Banka X prekinila izvršbami. V januarju 2015 je Banka X od sporazuma odstopila. V vlogi z dne 21. 10. 2019 so podane navedbe o dogodkih, ki so sledili po vložitvi tožbe, in sicer, da je Banka X 16. 3. 2015 unovčila zastavljen poslovni delež C. v D. s prodajo na javni dražbi kupcu E. (hčerinski družbi) za 3.216.600,00 EUR, premoženje C. D. pa je bilo prodano za 19.000.000,00 EUR na dražbi 28. 3. 2019 v stečajnem postopku, ki ga je predlagala E. 20. Po presoji višjega sodišča je bilo v obravnavani zadevi razmerje kompleksno in dalj časa trajajoče. In pri takšnih razmerjih dejanska podlaga tožbe niso posamezni dogodki, pač pa to razmerje kot celota. Iz njega izvirajo vsa ravnanja, ki se tožencem v tem sporu očitajo kot protipravna. Čeprav se ta ravnanja zatrjujejo kot kršitve različnih obveznosti, to ne pomeni, da predstavljajo neodvisne in samostojne historične dogodke. Zato višje sodišče ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi se posamezne zatrjevane kršitve iz navedenega kompleksnega razmerja obravnavale kot ločeni in samostojni historični dogodki. Do oškodovanja, ki se očita tožencem, je privedlo več različnih protipravnih ravnanj, za katera tožnici zatrjujeta, da se niso odvila kot enkraten dogodek, ampak so izhajala iz enotnega naklepa tožencev, si sledila v določenem povezanem časovnem obdobju in bila med seboj povezana oziroma odvisna. Vsa zatrjevana protipravna ravnanja skupaj sestavljajo dejanski kompleks (historični dogodek), na podlagi katerega tožnici v obravnavani zadevi utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožencev. Da je o zahtevku iz kompleksnega in trajajočega pravnega razmerja odločeno celovito nenazadnje narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer vedno obstajala negotovost, ali je o njem dokončno odločeno ali ne, in če ne, v kolikšnem delu oziroma glede katerih posamičnih ravnanj, ki so se v njegovem okviru zgodila. Tudi zato ni mogoče sprejeti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za dokončno ureditev razmerja med strankama smotrno dovoliti in obravnavati nov zahtevek, ki vključuje le eno od očitanih ravnanj (škodljiva prodaja zastavljenega deleža).

21. V sklopu navedenega dejanskega kompleksa so se tožencem kot protipravna očitala različna ravnanja. Ta naj bi po stališču tožnic predstavljala kršitve obveznosti iz naslova različnih pogodb oziroma dogovorov kot tudi kršitve zakonskih določil in temeljnih načel obligacijskega prava. Drži, da se je tožencem v tožbi kot protipravno ravnanje očital neutemeljen odstop sporazuma, po katerem bi se Mreža prodala na prostem trgu. Tudi drži, da v tožbi še ni bil podan očitek o škodljivi prodaji zastavljenega premoženja. Vendar je potrebno upoštevati, da je do prodaje zastavljenega poslovnega deleža in prodaje Mreže v stečajnem postopku prišlo šele po vložitvi tožbe. In teh dejstev prva tožnica ni navedla šele v vlogi z dne 2. 1. 2021, ampak so bila navedena že v prvi vlogi, ki je tem dogodkom sledila. Tako je že v vlogi z dne 21. 10. 2019 zoper tožence naperjen očitek, da so hoteli Mrežo prodati mimo tožnic, da je bil zastavljen delež C. v D. prodan za izklicno ceno 3.216.600 EUR E., hčerinski družbi Banke X, da je E. po nakupu deleža podala predlog za stečaj D., da je bila v tem postopku Mreža na dražbi prodana za 19.000.0000 EUR. V vlogi z dne 1. 2. 2021 se je prva tožnica dejansko osredotočila na prodajo zastavljenega poslovnega deleža C. v D. Vendar s tem po oceni višjega sodišča ni postavila nove dejanske podlage zahtevka, ampak je dopolnila oziroma podrobneje pojasnila navedbe o enem izmed ravnanj, ki se je že predhodno očitalo tožencem v smislu oškodovanja tožnic. V vlogi z dne 1. 2. 2021 so določna dejstva dodana oziroma dodatno pojasnjena glede že zatrjevanega sklopa dejstev v zvezi s prodajo zastavljenega premoženja. Predvsem pa je za presojo bistveno, da prva tožnica tudi v navedeni vlogi (kot v vlogah, ki jih je vložila v nadaljevanju postopka) ponavlja in dodatno pojasnjuje očitek, da je prišlo do oškodovanja, ker je bilo umaknjeno soglasje za prodajo Mreže na prostem trgu, kar je očitek, pri katerem je vztrajala tekom celotnega postopka. V tožbi je škodo opredelila kot znesek neodplačanega kredita po pogodbi in kot preostali znesek razlike do višine pričakovane kupnine za Mrežo, ki predstavlja neposredno premoženjsko škodo, ki bo tožnicam nastala zaradi preprečitve povečanja premoženja. Tudi v vlogi z dne 1. 2. 2021 pri pojasnjevanju škode pojasnjuje pričakovano vrednost kupnine za Mrežo, dogodka, do katerih je prišlo po vložitvi tožbe, torej prodajo zastavljenega deleža in prodajo Mreže v stečaju, pa z vidika dosežene kupnine pri navedenih dveh prodajah uporabi pri utemeljevanju zatrjevane višine škode. Njena podlaga - tožbeni temelj (dejansko stanje oziroma historični dogodek) pa je vseskozi isti očitek tožnic: oškodovanje, ker ni prišlo do poplačila kredita in presežka, ki bi bil po normalnem teku stvari pridobljen s tržno prodajo Mreže, za katero so toženci odrekli soglasje, namesto tega pa je sledila škodljiva prodaja zastavljenega poslovnega deleža na javni dražbi in potem še škodljiva prodaja Mreže v stečajem postopku.

22. Navsezadnje se tožbeni zahtevek vseskozi utemeljuje tudi na isti pravni podlagi (odškodninska odgovornost). Čeprav pravna podlaga tožbe ni del tožbenega zahtevka, pa ni mogoče mimo dejstva, da je to, katera dejstva so pomembna za odločitev, odvisno tudi od pravne norme, na podlagi katere se utemeljuje tožbeni zahtevek. Tožnici se vseskozi sklicujeta na pravila o odškodninski odgovornosti in zatrjujeta ter utemeljujeta obstoj njenih predpostavk: protipravnost, krivda, vzročna zveza in škoda. Ta pravna podlaga zahtevka je vseskozi ista. Na tej podlagi tožnici tudi utemeljujeta enak interesni in vrednostni temelj, kot navedeno, je temeljni očitek skozi ves postopek ostal enak. Res so se dejstva tekom postopka dejstva dodajala oziroma podrobneje pojasnjevala; vendar konkretno glede prodaje zastavljenega deleža tudi že pred vlogo z dne 1. 2. 2021, zato navedba dodatnih dejstev v tej vlogi ne morejo pomeniti, da se je z njimi dejanska podlaga tožbe v bistvenem spremenila. Zato odločitev, da se je z navedeno vlogo uveljavil nov zahtevek namesto prvotnega, nima opore ne v navedbah te vloge, še manj pa v navedbah iz preostalih vlog tožnic. Sodišče prve stopnje je dalo preveliko težo zgolj posameznim navedbam prve tožnice v vlogi z dne 1. 2. 2021, jih presojalo ločeno od vseh ostalih, in zgolj v primerjavi z navedbami iz tožbe, sprejelo odločitev o spremembi tožbe. Za odločitev, da gre spremembo istovetnosti zahtevka, ne more biti pravno odločilno zgolj to, da tožnici na posameznih dejstvih zahtevka nista utemeljevali. Navedba izpuščenih oziroma novih dejstev, ki se nanaša na isti dejanski kompleks (historični dogodek), ne spreminja istovetnosti dejanske podlage tožbenega zahtevka.

23. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da prva tožnica v vlogi z dne 1. 2. 2021 tožbe ni spremenila. Ker je sodišče štelo, da so materialni in procesni učinki vložitve tožbe glede novega zahtevka, vključno s pretrganjem zastaranja (365. člen OZ) nastopili z dnem spremembe tožbe, ne pa že z vložitvijo tožbe, je posledično nepravilna tudi presoja, da je ugovor zastaranja utemeljen.

24. Ker je bilo potrebno pritožbi ugoditi že iz predhodno navedenih razlogov, se višje sodišče ne opredeljuje do ostalih pritožbenih navedb, ki se tičejo odločitve o glavni stvari (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Pritožbi utemeljeno izpodbijata tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Izpodbijan sklep o stroških pravdnega postopka ima pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti, zlasti v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je namreč v II. točki izreka izpodbijane sodbe in v 17. točki obrazložitve glede odmere stroškov postopka uporabilo izraz "tožeča stranka". Ker se skozi celotno obrazložitev izpodbijane sodbe ni dosledno držalo pravil glede poimenovanj pravdnih strank, ko več oseb toži (sosporniki, 191. člen ZPP), in je hkrati uporabljalo tako pravilna izraza, prva tožnica in druga tožnica, kot izraz tožeča stranka, izrek o stroških ni jasen. Ne iz izreka ne iz obrazložitve odločitve o stroških ni razvidno, da na tožeči strani nastopata dve tožnici, zato posledično ni jasno, katera od njiju ali obe sta dolžni povrniti stroške. Nadalje iz njega tudi ni razvidno, kako sta prva in druga tožnica odmerjene stroške dolžni povrniti tožencem. 161. člen ZPP namreč vsebuje pravilo o tem, kako se sosporniki obsodijo na povračilo pravdnih stroškov. Sosporniki krijejo stroške po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). Če so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki (tretji odstavek 161. člena ZPP). Solidarna obveznost stroškovnih dolžnikov mora biti razvidna iz izreka in se ne domneva. Navedeno odločilno dejstvo iz izreka o stroških ne izhaja, kljub temu, da so toženci podali predlog, da je obveznost tožnic glede povračila pravdnih stroškov solidarna. Nadalje iz obrazložitve stroškovne odločitve tudi ne izhajajo razlogi, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti, zakaj je sodišče na podlagi 7. člena Odvetniške tarife pri odmeri večkrat povišalo vrednost istih stroškov tožencev. Ker že zaradi navedenih razlogov odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti, se višje sodišče ne opredeljuje do pritožbenih razlogov, ki se tičejo višine odmerjenih stroškov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26. V posledici zmotne uporabe materialnega prava in podanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, s tem pa je ostalo dejansko nepopolno ugotovljeno, kar je terjalo ugoditev pritožbam in razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člen ZPP). Višje sodišče ne more samo odpraviti pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj je ostal neugotovljen celoten sklop pravno odločilnih dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje še ni ukvarjalo oziroma se o njih še ni izreklo. Tako ni presojalo materialnopravnega ugovora tožencev zoper tožnici kot prevzemnici terjatev, ni presojalo ugovora glede pasivne legitimacije drugega in tretjega toženca, ni se ukvarjalo z ugotavljanjem obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti, kot tudi ne s tem povezanimi ugovori tožencev. Ob tem višje sodišče dodaja, da iz pritožbe druge tožnice še izhaja, da sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o njenem predlogu, da namesto nje v pravdo vstopi prevzemnica terjatve. Če bi o vsem prej navedenem prvič odločalo šele višje sodišče, to ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka, pač pa njegovo celotno izvedbo. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko sicer delno dopolni manjkajoči dokazni postopek, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje, prav do tega pa bi prišlo, če bi višje sodišče v obravnavani zadevi prvič vsebinsko obravnavalo zahtevek. To bi pomenilo poseg v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije - URS). Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave URS ter presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po temeljiti oceni vseh predloženih oziroma predlaganih dokazov v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi se bo prvič ugotavljalo dejansko stanje, ki bo potrdilo ali ovrglo tožbene trditve. Če bi to presojo v celoti opravilo višje sodišče, bi to pomenilo, da je strankama odreklo ustavno pravico do pravnega sredstva.

_**Pritožbeni stroški**_

27. Ker je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. VSRS sklep II Ips 151/2017 z dne 25. 10. 2018 in VSRS sklep VIII DoR 75/2021 z dne 20. 4. 2021; enako tudi Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Lojze Ude in ostali, GV Založba, 1.knjiga, komentar k 137. členu, stran 553. 2 Prim. VSRS sodba II Ips 92/2014, VSL II Cp 1823/2011, VSL sklep III Ip 3571/2015, VSL sklep II Cp 359/2019. 3 Gre za pripravljalno vlogo prve tožnice z dne 29. 1. 2021, ki jo je sodišče prejelo 1. 2. 2021 (r. št. spisa 120). Zaradi jasnosti poimenovanje "vloga z dne 1. 2. 2021" za navedeno pripravljalno vlogo uporablja tudi višje sodišče. 4 Gre za pripravljalno vlogo prve tožnice z dne 18. 10. 2019, ki so jo tožniki oddali priporočeno na pošti 21. 10. 2019 (r. št. spisa 77). Zaradi jasnosti enako poimenovanje "vloga z dne 21. 10. 2019" za navedeno vlogo uporablja tudi višje sodišče.