Up-63/94

5.12.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. K. iz Š., ki ga zastopa B. V., odvetnik v C. na seji senata dne 5. decembra 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba M. K. zoper odločbo Republiškega senata za prekrške št. Pp-117/93 z dne 2.12.1993 se ne sprejme v obravnavo. O b r a z l o ž i t e v

1.

Pritožnik je dne 14.7.1997 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške, s katero je bila zavrnjena pritožba njegovega zagovornika zoper prvostopno odločbo o prekršku. S to pa je bil pritožnik kaznovan za cestnoprometni prekršek z denarno kaznijo 3.000 SIT, naloženo mu je bilo tudi plačilo povprečnine v znesku 2.000 SIT in plačilo stroškov postopka v višini 3.650 SIT.

Pritožnik zatrjuje, da Republiški senat za prekrške o njegovi pritožbi ni odločal brez nepotrebnega odlašanja, zaradi česar naj bi mu bila z izpodbijanim aktom kršena pravica iz 23. člena Ustave. Pritožnik naj bi pritožbo vložil 9.12.1992. Republiški senat naj bi o njej odločal 2.12.1993, medtem ko naj bi bil pisni odpravek te odločbe pritožnikovemu zagovorniku vročen šele 22.6.1994. Pritožnik meni, da je Republiški senat za prekrške antidatiral datum svoje seje in da je dejansko o pritožbi odločal šele po 1.1.1994, ko je že nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona za prekršek. Do tega naj bi po pritožnikovem mnenju prišlo v vsakem primeru, ko bi bila pritožniku odločba, četudi bi bil datum seje sicer pravilen, vročena po 1.1.1994.

Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

2.

Po določbi druge alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) Ustavno sodišče ne sprejme v obravnavo ustavne pritožbe, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine za pritožnika ni imela pomembnejših posledic.

3.

Ustava določa v 23. členu, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do odločanja v razumnem roku vsebuje tudi prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94). Evropsko sodišče za človekove pravice je v številnih svojih odločitvah opredelilo kriterije za presojo vprašanja, ali je postopek pred državnim organom potekal v razumnem roku. Tako je že v sodbi v zadevi Konig (sodba z dne 28.6.1978, Publ. ECHR, Ser. A, Vol.27, p.99) opredelilo, da mora sodišče pri presoji trajanja kazenskega postopka upoštevati med drugim kompleksnost primera, pritožnikovo vedenje in način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred upravnimi in sodnimi oblastmi. Tudi v tem primeru bi moralo Ustavno sodišče presojati, ali je glede na vsak posamezni od navedenih kriterijev in glede na vse skupaj v konkretnem primeru prišlo do kršitve pravice iz 23. člena Ustave. Presoja bi torej zadevala le vprašanje uporabe že izdelanih pravno relevantnih kriterijev v konkretnem primeru, zato od odločitve v tej zadevi ne gre pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Izpolnjen pa je tudi drugi od kumulativno predpisanih pogojev v drugi alinei drugega odstavka 55. člena ZUstS.

4.

Pritožnik je bil v postopku o prekršku kaznovan z nizko denarno kaznijo in zavezan k plačilu sorazmerno nizkih stroškov postopka. Tudi, če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da je v tem primeru šlo za kršitev pravice iz 23. člena Ustave, ta kršitev ne bi imela pomembnejših posledic za pritožnika. Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je v tem primeru predvsem glede na to, da gre za odločitev iz prvih let po osamosvojitvi, ki je predstavljala izreden dogodek in je zaradi prevzema prejšnjih pristojnosti federacije povzročila nenadno veliko povečanje zadev tudi pred organi, pristojnimi za postopek o prekršku, sploh podana kršitev pravice do 23. člena Ustave. Ker torej od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in ker zatrjevana kršitev 23. člena Ustave za pritožnika ni imela pomembnejših posledic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič