Jedro

Ker pa je sporočil, da zaradi žetve industrijske konoplje ne more priti na sodišče (kar sicer ni opravičljiv razlog za neudeležbo na glavni obravnavi), je sodišče prve stopnje pravilno pričo, ki se je vabilu odzvala, zaslišalo izven glavne obravnave (list. št. 283 - 286 in 295 - 297). Obdolženec je zaslišanje priče I. K. ml. predlagal dne 11. 6. 2012 na glavni obravnavi, njegovemu predlogu je bilo ugodeno, a iz navedenega (neopravičljivega) razloga na glavno obravnavo, ko bi morala biti priča zaslišana, ni pristopil, zaradi česar pritožbeno zatrjevanje, da mu je bila kršena pravica do postavljanja vprašanj priči, ne more biti uspešno. Nenazadnje obdolženec na izpovedbo navedene priče, ko je bila nato s soglasjem strank na glavni obravnavi dne 4. 10. 2012 prebrana, ni imel pripomb (list. št. 314).

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega J.F. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 9966/2009 z dne 4. 10. 2012 obdolženega J.F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu po navedenem zakonskem določilu določilo kazen osem mesecev zapora, po 53. členu v zvezi z 52. členom KZ pa je preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 1210/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 1210/2010, s katero je bila obdolženemu J.F. določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, ki se šteje za določeno, nato pa mu je po 47. členu KZ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan poravnati stroške kazenskega postopka, o katerih bo odločilo sodišče s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani, sodno takso v znesku 240,00 EUR ter stroške pooblaščencev oškodovane družbe A., po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je obdolženec dolžan družbi A. poravnati premoženjskopravni zahtevek v znesku 5.495,00 EUR od zapadlosti računa do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pisno izdelano sodbo je sodišče prve stopnje popravilo s sklepom I K 9966/2009 z dne 27. 9. 2013, ki ga je izdalo na podlagi prvega in drugega (pravilno bi bilo drugega) odstavka 365. člena ZKP, ker se pisno izdelana sodba in njen izvirnik nista ujemala glede podatkov iz 7. točke prvega odstavka 359. člena ZKP - v pisno izdelani sodbi z obrazložitvijo sta v izreku izostali odločbi o stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, ki pa sta sestavni del izvirnika sodbe. Kot je razvidno iz pravnega pouka sklepa o popravi, skladno z drugim odstavkom 365. člena ZKP teče v tem primeru rok za pritožbo zoper sodbo od dneva vročitve sklepa, zoper katerega ni posebne pritožbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tudi pritožbo zoper sklep, ki jo je vložila zagovornica obdolženca, obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo.

2. Zagovornica obdolženca se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po trditvah pritožbe napadena sodba nima razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov in o zatrjevanem direktnem naklepu obdolženca. Odločilna dejstva, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, so tudi: dogovor med pogodbenima strankama o kasnejšem poplačilu predhodne dobave medu zaradi reklamacije ter reklamacije naročnikov medu v Sloveniji in na Madžarskem, vključno z obdolženčevo; okoliščina, ki jo je potrdila priča K.K., da je bil vzorec medu poslan veterinarski inšpekciji v analizo; izpovedba priče K.K.; okoliščina, da je oškodovana gospodarska družba na seznamu družb s spornim izdelkom; zavrnitev „zaslišanja Veterinarske inšpekcije“ in listina „analiza madžarske institucije“, s katero je bil med oškodovanke ugotovljen kot sporen. Pritožba trdi še, da so bile obdolžencu kršene procesne pravice, ker je bil priča I.K. ml. zaslišan izven glavne obravnave in obdolženec ni imel možnosti, da bi mu postavljal vprašanja.

5. Pritožba nima prav. Ustrezne razloge o zavrnitvi dokaznih predlogov ima sodba sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, prav tako ima obširne razloge o direktnem naklepu kot krivdni obliki obdolženca v točki 5. Tudi do ostalih okoliščin, ki jih pritožba navaja kot odločilna dejstva, sestavljajo pa zagovor obdolženca, se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo. Pojasnilo je, zakaj zagovoru obdolženca, ki je kot razlog neplačila dobave navajal slabo kvaliteto medu in njegovo reklamacijo, ni verjelo, prav tako je v napadeni sodbi ocenjena izpovedba in verodostojnost priče K.K. (točka 4 obrazložitve). Glede navedb obdolženca, da je oškodovana gospodarska družba na seznamu družb s spornim izdelkom, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v obravnavani zadevi odločilnega pomena ravnanje obdolženca, ne pa kvaliteta medu, saj obdolženec s svojim zagovorom glede slabega medu ni mogel prepričati, kar je prav tako podrobno pojasnilo v točki 5 obrazložitve sodbe. Glede očitka, da so bile obdolžencu kršene procesne pravice, ker je bila priča I.K. ml. zaslišan izven glavne obravnave, zaradi česar mu obdolženec ni mogel zastavljati vprašanj, pritožbi prav tako ni mogoče pritrditi. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, bi bila navedena priča 3. 9. 2012 zaslišana na glavni obravnavi, ki bi bila opravljena, v kolikor bi obdolženec na glavno obravnavno prišel. Ker pa je sporočil, da zaradi žetve industrijske konoplje ne more priti na sodišče (kar sicer ni opravičljiv razlog za neudeležbo na glavni obravnavi), je sodišče prve stopnje pravilno pričo, ki se je vabilu odzvala, zaslišalo izven glavne obravnave (list. št. 283 - 286 in 295 - 297). Obdolženec je zaslišanje priče I.K. predlagal dne 11. 6. 2012 na glavni obravnavi, njegovemu predlogu je bilo ugodeno, a iz navedenega (neopravičljivega) razloga na glavno obravnavo, ko bi morala biti priča zaslišana, ni pristopil, zaradi česar pritožbeno zatrjevanje, da mu je bila kršena pravica do postavljanja vprašanj priči, ne more biti uspešno. Nenazadnje obdolženec na izpovedbo navedene priče, ko je bila nato s soglasjem strank na glavni obravnavi dne 4. 10. 2012 prebrana, ni imel pripomb (list. št. 314).

6. Pritožba, ko trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter da je obdolžencu kršilo pravico do obrambe, zato ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

7. Pritožba uvodoma navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge in trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo kazenski zakonik. Slednjega pritožba ne obrazloži in iz nje ni razvidno, da bi uveljavljala katero od kršitev iz 372. člena ZKP. Tudi tovrstnih kršitev pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ni ugotovilo.

8. Pritožba neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo in na tej podlagi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi J.F. storil očitano kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe in jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

9. Pritožba želi prikazati, da je bil vzrok obdolženčevega neplačila slaba kvaliteta medu, ki ga je 3. 3. 2006 dobavila gospodarska družba A.; da obdolženec pri poslovanju ni imel goljufivega namena; da okoliščino, da je obdolženec reklamiral med in zahteval, da ga družba prevzame, potrjujejo listine, iz katerih je razvidno, da so naročniki med zavrnili ter da zadruga medu ni prevzela; obdolženčeva družba je imela sredstva za poplačilo dolga in se obdolženec z medom ni okoristil ter ni dokazano, da je bil med prodan, obdolženec pa je predložil listino, iz katere je razvidno, da je bil med izločen iz dovoljene prodaje. Premoženjska škoda ni nastala, med ni bil primeren za prodajo, zato je bil tudi premoženjskopravni zahtevek neutemeljeno prisojen.

10. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Ponuja lastno dokazno oceno in ponavlja zagovor obdolženca, kar je prepričljivo ovrglo že sodišče prve stopnje v svoji sodbi. Obdolženčev način naročanja medu v vedno krajših časovnih razmikih, kot je opisala priča I.K. ml., ponareditev bančnega potrdila o plačilu kupnine oškodovani družbi, ki bi ga naj izdala A., za kar je bil obdolženec pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, s tem potrdilom pa je zaposlenim v oškodovani družbi lažno prikazoval, da je med plačal, ob pravilni oceni izpovedbe priče K.K. (razlogi v točki 4 napadene sodbe), so dokazi, ki sodišču prve stopnje niso dovoljevali drugačne dokazne ocene, kot jo je sprejelo. Zaključek, da je obdolženec ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa, da je imel goljufiv namen in da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, je zato pravilen. Listine, ki bi naj izkazovale reklamacijo in zavrnitev medu, ki ga je dobavila oškodovana družba, ter trditev, da je bila ista vrsta medu v Republiki Madžarski izločena iz dovoljene prodaje, ob tem, da je I.K. ml. izrecno zanikal, da bi bil njihov med slabe kvalitete in da ga je obdolženec reklamiral, obdolženec pa je bil obsojen zaradi ponareditve dokazila o plačilu medu, ne dajejo podlage za drugačno dokazno oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Prav tako pa ne dajejo podlage za sklepanje, da je vsebini in pristnosti vseh predloženih listin mogoče verjeti in da je med, ki je naveden na listinah, prav proizvod oškodovane družbe.

11. Iz navedenega razloga, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

12. Obdolženčevo obveznost poravnave škode oškodovanki nalaga dejstvo, da je škodo povzročil s kaznivim dejanjem. Višina škode je bila v kazenskem postopku ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje oškodovani gospodarski družbi utemeljeno prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek. Glede na podatke kazenskega spisa o višini škode ni imelo razloga dvomiti, dejansko stanje je bilo tudi v tem delu pravilno ugotovljeno in sodba ima tudi o tej odločitvi vse potrebne razloge (točka 10 obrazložitve).

13. Obdolženčeva zagovornica se ne strinja z odločbo o kazenski sankciji in meni, da bi zadostoval izrek pogojne obsodbe. Navaja, da v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno, da je bil med neoporečen in ali je škoda sploh nastala, izrek pogojne obsodbe pa utemeljuje tudi okoliščina, da je obdolženec oče dveh mladoletnih otrok in prejemnik državnega odlikovanja za dve rešeni življenji, in bi zato lahko namesto zaporne kazni opravil delo v splošno korist. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa ni mogoče soglašati. Glede škode in njene višine, ki jo je obdolženec povzročil oškodovani družbi, prav tako pa glede trditev o oporečnosti medu, je pritožbeno sodišče že odgovorilo, da je bilo dejansko stanje obravnavane zadeve pravilno ugotovljeno. Pri preizkusu prvostopenjske odločbe o kazenski sankciji pa je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženega. Sodišče prve stopnje je namreč s pravilnim vrednotenjem teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje obdolženčeve krivde, kakor tudi okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, obdolžencu določilo povsem primerno zaporno kazen, pri čemer je v zadostni meri upoštevalo tudi olajševalno okoliščino, da je oče dveh mladoletnih otrok. Pri odločanju o vrsti kazenske sankcije utemeljeno ni prezrlo, da obravnavano kaznivo dejanje ter kaznivo dejanje ponarejanja listin, za katero je preklicalo pogojno obsodbo, nista edini obdolženčevi kaznivi dejanji, ki ju je storil, kot je razvidno iz izpiska iz kazenske evidence. Da bi ponovno izreklo pogojno obsodbo, ni imelo podlage, saj takšno kazensko sankcijo lahko izreče le, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 51. člena KZ), za takšno sklepanje pa, glede na podatke iz kazenske evidence o obdolžencu izrečenih sodbah, ni imelo podlage. Zato je ob kazni, ki jo je za obravnavano kaznivo dejanje ustrezno odmerilo, utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 1210/2010 z dne 11. 11. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 1210/2010 z dne 29. 11. 2011 ter ob upoštevanju obeh določenih kazni izreklo ustrezno enotno zaporno kazen, ki je ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Delo v splošno korist kot način izvršitve zaporne kazni pa glede na naravo obravnavanega kaznivega dejanja, pri čemer preslepitev drugega ni bila podana zgolj v tem primeru, temveč je obdolženec tudi v drugih primerih tako ravnal in so mu bile za to izrečene pogojne obsodbe (zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije - pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 5797/2010 z dne 16. 2. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 5797/2010 z dne 1. 6. 2010 ter zaradi kaznivega dejanja goljufije - sodba Okrajnega sodišča v Lendavi I K 64304/2010 z dne 26. 1. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 64304/2010 z dne 5. 10. 2011), po oceni pritožbenega sodišča, kljub upoštevani skrbi za dva otroka in okoliščini, da je prejel priznanje za reševanje, ne bi zadostilo namenu kaznovanja.

14. Neutemeljena je pritožba tudi, ko graja odločbo o stroških kazenskega postopka. Iz osebnih podatkov, ki jih je obdolženec navedel sodišču, niso razvidni takšni, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi plačilo stroškov kazenskega postopka ogrozilo njegovo preživljanje ali preživljanje njegove družine. V pritožbi zagovornica navaja, da je obdolženec brez dohodkov in premoženja, vendar za svoje trditve ne predloži potrdila, navaja le, da obdolženec ne prejema državne pomoči, medtem ko je iz osebnih podatkov obdolženca razvidno, da je samostojni podjetnik. Okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno odločitev glede obveznosti plačila stroškov kazenskega postopka, pritožba ni izkazala, zato ji ni mogoče ugoditi, ko predlaga spremembo napadene sodbe v tem delu. Razlogi za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka skladno s četrtim odstavkom 95. člena ZKP tako niso podani, pri čemer pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami glede oprostitve plačila nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščencev oškodovanke zgolj še dodaja, da sodišče storilca kaznivega dejanja v nobenem primeru ne more oprostiti plačila teh stroškov, temveč jih je vselej, ko je spoznan za krivega, dolžan plačati.

15. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP. Iz že navedenih razlogov, ki ne utemeljujejo oprostitev plačila stroškov postopka, je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.