Jedro

Problematiko nepoštenih pogodbenih pogojev v potrošniških pogodbah ureja Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 6. 1993 (Direktiva 93/13). URS v 3.a členu nalaga uporabo prava Evropske Unije (EU) v skladu z njegovimi lastnimi načeli, kot jih je sooblikovalo SEU. Razlage Direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem poda SEU, so formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji in jih morajo po uradni dolžnosti upoštevati vsi oblastveni organi. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, še pred vročitvijo tožbe toženi stranki, zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se začasno odložilo plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi pogodbe o dolgoročnem EUR kreditu z valutno klavzulo, ki je bila sklenjena v notarskem zapisu dne 29. 3. 2007, in pogodbe o dolgoročnem EUR kreditu z valutno klavzulo z dne 9. 3. 2007. Odločilo je še, da bo o stroških v zvezi z začasno odredbo odločalo s končno odločbo.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnika poudarjata, da je odločba SEU1 v zadevi C-287/22 za slovenska sodišča neposredno uporabljiva in zavezujoča ter da sta podala vse trditve in dokaze, ki so glede na navedeno odločbo potrebni. Napačen je zaključek sodišča, da je treba uporabo navedene odločbe povezati z nastankom in dokazom o nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se ne nanaša na primer začasne odredbe glede problematike kreditov, ni nominiranih v CHF. Glede na odločbo SEU, je potrebno začasno odredbo sprejeti, kadar obstaja tveganje, da bi potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Na dan vložitve predloga za izdajo začasne odredbe sta toženi stranki plačala že 68.143,77 EUR več kredita, kot sta ga prejela, kredit pa bosta morala odplačevati še več kot štiri leta. Gre za povsem nevzdržno, nemogočo in brezpravno situacijo. Že samo dejstvo navedenega preplačila kredita pomeni težko nadomestljivo škodo. V nadaljevanju pritožnika izpostavljata posamezne dele obrazložitve SEU v zadevah, v katerih je odločalo o problematiki kreditov v CHF. Sodišču očitata, da je odločbo SEU C-287/22 razlagalo ravno obratno, kot je njen namen: iz nje ne izhaja težnja, da se določbe o začasnem zavarovanju razlagajo restriktivno. Napačen je zaključek izpodbijanega sklepa, da ni mogoče uporabiti kriterija iz 3. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ2 in iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Prepričana sta, da je v tej zadevi nujno treba uporabiti prav ta dva kriterija za izdajo začasne odredbe in za utemeljitev teh navedb sta podala vse navedbe in dokaze.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je, da je treba predlagano začasno odredbo zavrniti, ker tožnika nista izkazala pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ3 in hkrati še pogoj reverzibilnosti. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da je to stališče materialnopravno zmotno in da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na neprimerljivo sodno prakso. Gre za sodno prakso, ki so jo sodišča izoblikovala na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS (USRS) Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 o pogojih za izdajo regulacijskih začasnih odredb. Odločitev je bila sprejeta še pred uveljavitvijo ZIZ, ko so bili pogoji za izdajo začasnih odredb drugačni, kot so sedaj, in šlo je za vsebinsko povsem drugačen predlog za izdajo začasne odredbe. Tožbeni zahtevek se je nanašal na varstvo lastninske pravice in predlog za izdajo začasne odredbe je bil enak kot tožbeni zahtevek. Bistvo presoje v USRS v zadevi Up-275/97 je, da dotedanja praksa sodišč, po kateri vsebina začasne odredbe v nobenem primeru ni mogla biti enaka tožbenemu zahtevku, ni pravilna. Predlog za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe, ki naj bi bila nična, pa se ne prekriva s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe in kondicijskim zahtevkom na vračilo potrditvah tožnikov preplačanega zneska kredita. Predvsem pa v zadevi Up-275/97 ni šlo za potrošniški spor. Tožnika pa tožbeni zahtevek, katerega zavarovanje želita doseči s predlagano začasno odredbo, utemeljujeta s sklicevanjem na nepoštene pogodbene pogoje v potrošnikih pogodbah.

5. Problematiko nepoštenih pogodbenih pogojev v potrošniških pogodbah ureja Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 6. 1993 (Direktiva 93/13)4. URS v 3.a členu nalaga uporabo prava Evropske Unije (EU) v skladu z njegovimi lastnimi načeli, kot jih je sooblikovalo SEU. Razlage Direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem poda SEU, so formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji in jih morajo po uradni dolžnosti upoštevati vsi oblastveni organi. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.5

6. V zadevi C-287/22 z dne 15. 6. 2023 je SEU presodilo, da je člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošnike kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te kreditne pogodbe, kadar je sprejetje začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve. Pojasnilo je, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem6 in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13.7 Cilj Direktive 93/13 pa je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov. Nacionalno sodišče mora glede na vse okoliščine obravnave zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil.8

7. Predlagana začasna odredba je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Izda se po pogojih iz 272. člena ZIZ, torej če upnik (tožnika) izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in enega od alternativnih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa tudi v situacijah iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ (tretji odstavek 272. člena ZIZ). Ob presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je treba upoštevati stališča, ki jih je v zadevah kreditov v CHF zavzelo SEU.

8. Ker sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnih izhodišč ni presojalo trditev in dokazov tožnikov glede pogojev za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ, je treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz predhodne obrazložitve.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Sodišče Evropske Unije 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju 3 Da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. 4 V nacionalnem pravnem redu to materijo ureja Zakon o varstvu potrošnikov, ki predstavlja implementacijo Direktive 93/13. 5 M. Avbelj: Odprta vprašanja Evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023. 6 Točka 56 sodbe C-287/22. 7 Točka 57 sodbe C-287/22. 8 Točka 59 sodbe SEU C-287/22.