Jedro

V 41. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci je določen postopek za uvedbo in izvedbo ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca za kršitev delovnih obveznosti. Z njim so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela (načelo zakonitosti, načelo pravice do obrambe, materialne resnice, pisnosti, pravico do pritožbe, načelo dokončnosti), ki so jamstvo za zakonitost postopka. Disciplinski postopek nima samo funkcije varovanja interesov delodajalca, marveč zagotavlja domnevnemu storilcu disciplinske kršitve pravno varnost pred morebitno samovoljo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek S.P. na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4.1.1992 in 7.2.1992 o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto. Ugodilo pa je njenemu zahtevku in razveljavilo sklep tožene stranke z dne 10.2.1992 oziroma 4.3.1992 o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanje delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bil najstrožji disciplinski ukrep tožeči stranki izrečen pred dokončnostjo razporeditvene odločbe in ob absolutni kršitvi določb postopka, predpisanega v 41. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91-I). V posledici te odločitve je zavezalo toženo stranko, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do vnovičnega nastopa dela plača prikrajšanje na osebnem dohodku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni odločbo sodišča druge stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji poudarja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih izvajanj tožene stranke in je vzdržalo v veljavi kot pravilno odločitev prvostopnega sodišča, čeprav je njegova presoja temeljila le na navedbah pooblaščenca, ki ga sodišče - tako kot predlaganih dveh prič - ni zaslišalo. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da disciplinski postopek v smislu določbe 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci ni bil izveden, saj je bila tožnica seznanjena z njegovo uvedbo. Ponovno opozarja, da je bil tožničin ugovor zoper razporeditveno odločbo delodajalke vložen prepozno. To pa ima, po mnenju tožeče stranke, za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Po mnenju revidentke ji je bila kršena tudi pravica do sojenja v razumnem roku, saj je trajal postopek na prvi in drugi stopnji štiri leta.

V skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Uradni list RS št. 55/92 in 19/94 - ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče je na revizijski stopnji zaradi narave revizije (izredno pravno sredstvo) omejeno le na tisti obseg izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (prvi odstavek 382. člena ZPP). Tožena stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP so bile storjene v pritožbenem postopku. S svojim nestrinjanjem z dokazno oceno, sprejeto na sodišču prve stopnje, ki jo je preizkušalo sodišče druge stopnje, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje ni smelo ukvarjati.

V zvezi s trditvami, da sprejeta presoja dokazov temelji le na izjavi pooblaščenca tožene stranke, je opozoriti na določbo prvega odstavka 221. člena ZPP, po kateri ni potrebno dokazovati dejstev, ki jih je stranka ali njen pooblaščenec (92. člen) priznala med sodnim postopkom. Pooblaščenčevo izjavo na listovni št. 20, da zoper tožnico ni bil uveden in izveden disciplinski postopek v skladu z določili 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, je sodišče lahko vzelo za podlago svoji odločitvi, saj je bilo z njo le potrjeno dejstvo, izhajajoče iz listin, predloženih in izvedenih v dokazne namene pred sodiščem prve stopnje.

O očitku, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih navedb, kar bi lahko pomenilo, da izpodbijana sodba nima razlogov o določilnih dejstvih, revizijsko sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je na tretji in četrti strani sodbe odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (kar bi v nasprotnem primeru bila lahko le relativna bistvena kršitev ZPP iz 375. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je iz enakih razlogov, kot pred njim že sodišče prve stopnje, sprejelo pravilno pravno stališče do zatrjevane tožničine zamude ugovornega roka. Če je tožena stranka ugovor štela za pravočasen in o stvari odločala, se v sodnem postopku ne more več sklicevati na zamudo roka. Dejstvo, da tožena stranka z vsebino odgovorov ni zadovoljna, pa pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija pa tudi v delu, s katerim tožena stranka uveljavlja revizijski razlog in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, ni utemeljena. Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je vsebovana v določilu prvega odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) po katerem zasebni delodajalec lahko pisno odpove delavcu delovno razmerje, med drugim v primeru hujših kršitev delovnih obveznosti, ki so navedene v zakonu, drugih predpisih oziroma v Kolektivni pogodbi (4. alinea). V 41. členu omenjene Kolektivne pogodbe je določen postopek za uvedbo in izvedbo ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca za kršitev delovnih obveznosti. Z njim so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela (načelo zakonitosti, načelo pravice do obrambe, materialne resnice, pisnosti, pravico do pritožbe, načelo dokončnosti), ki so jamstvo za zakonitost postopka. Disciplinski postopek nima samo funkcije varovanja interesov delodajalca, marveč zagotavlja domnevnemu storilcu disciplinske kršitve pravno varnost pred morebitno samovoljo.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP), izhaja, da je bil tožnici disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izrečen, ne da bi tožena stranka izvedla postopek, določen v 41. členu Kolektivne pogodbe. Izrek disciplinskega ukrepa delavcu, ki ni bil poprej zaslišan, (razen, če se brez opravičenih razlogov ne odzove vabilu) je v nasprotju s temeljnimi načeli in določili Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Zakona o delovnih razmerjih in Kolektivno pogodbo. Temeljno pravilo vsakega postopka (upravnega, sodnega ali disciplinskega) je, da mora biti oseba, o kateri pravici oziroma pravnem interesu bo odločeno v takem postopku, pravilno in pravočasno povabljena in da ji je omogočeno obravnavanje v postopku. Če delavcu, zaposlenem pri zasebnem delodajalcu, ni bila dana možnost, da se pred izrekom ukrepa seznani z dejstvi, ki so podlaga postopku oziroma izrečenemu ukrepu in da se pred očitki brani, je taka kršitev potopka razlog za razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Zato je ugotovljena kršitev postopka po 41. členu Kolektivne pogodbe v obravnavanem primeru imela za posledico, kot je pravilno presodilo sodišče druge stopnje, razveljavitev sklepov tožene stranke o izrečenem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožnici. Ob takem dejanskem stanju pa je bilo materialno pravo z ugoditvijo tožničinemu tožbenemu zahtevku pravilno uporabljeno.

V zvezi z revizijskimi navedbami o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku pa je opozoriti, da je za varstvo pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja na voljo tudi sodno varstvo v upravnem sporu zoper dejanja ali opustitve po drugem odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).