Jedro

Učinkovitost sodnega varstva je bistvo začasne odredbe in tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožnica z zatrjevanjem, da zaradi spremembe normativne ureditve objektov za oglaševanje, ki bi bila odstranjena pred pravnomočno odločitvijo sodišča v upravnem sporu, ne bo mogla nadomestiti z novima oziroma bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja vsaj nesorazmerno otežena, izkazala izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila tožbo proti odločbi Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana z dne 6. 11. 2024, s katero ji je ta naložil odstranitev dveh enostavnih objektov za obveščanje in oglaševanje, sestavljenih iz kovinskega ogrodja in table, namenjene tržnemu oglaševanju, v roku 30 dni od vročitve odločbe. Drugostopenjski organ, Župan Mestne občine Ljubljana, je tožničino pritožbo z odločbo z dne 31. 1. 2025 zavrnil. Hkrati s tožbo zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je Upravnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) predlagala, naj odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2.Upravno sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom ugodilo in izvršitev odločbe Mestne občine Ljubljana, Inšpektorata Mestne uprave, z dne 6. 11. 2024, zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Presodilo je, da tožnica materialne škode za izdajo začasne odredbe ni izkazala, je pa težko popravljivo škodo izkazala z navedbami o izvotlitvi učinkovitega sodnega varstva z izvršitvijo izpodbijane odločbe pred odločitvijo o tožbi v tem upravnem sporu. Vzpostavitev prejšnjega stanja zaradi spremenjenih prostorskih predpisov namreč ne bi bila več mogoča, zaradi česar si tožnica, tudi če bi v upravnem sporu s tožbo uspela, svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati in sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti učinkovito. Tožnica je namreč po presoji Upravnega sodišča izkazala, da objektov za oglaševanje, ki bi bila odstranjena pred pravnomočno odločitvijo sodišča v sporu, ne bo mogla nadomestiti z novima, saj na tej lokaciji trenutni prostorski akt tega več ne dopušča. O tožbenih trditvah, da sta bila objekta za oglaševanje postavljena zakonito in da so bili pogoji za njuno postavitev v času gradnje izpolnjeni, pa bo odločalo v glavnem sporu. Stališču toženke, da je javni interes, ki naj bi ga varovala s takojšnjo izvršitvijo izpodbijane odločbe, močnejši od interesa tožnice, ni sledilo. Ocenilo je, da z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu javna korist ne bo bistveno prizadeta. Objekti za oglaševanje stojijo na nepremičninah v zasebni lasti in ne zasedajo javnih površin. Na tem mestu stojijo že vrsto let, inšpekcijski postopek pa je bil uveden šele leta 2022, kar kaže, da njihova odstranitev očitno ni nujen ukrep za zavarovanje javnega interesa. Če tožnica s tožbo ne bo uspela, bo izpodbijana odločba lahko izvršena po končanem upravnem sporu brez škode za javni interes.

3.Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper ta sklep Upravnega sodišča vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter v celoti zavrne tožničin predlog za izdajo začasne odredbe oziroma podredno razveljavi izpodbijani sklep Upravnega sodišča in vrne zadevo v ponovno odločanje. V pritožbi poudarja, da mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zatrjevati in izkazati konkretno škodo. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa, izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa. Utemeljevanje izdane začasne odredbe izključno na posledici posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva je zgrešeno. Sklicuje se na stališča iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter meni, da izpodbijani sklep ne ponudi primerne obrazložitve, da je z argumentacijo izpodbijanega sklepa bilo poseženo v njene ustavno zagotovljene pravice iz 22. in 23. člena Ustave.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je težko popravljivo škodo izkazala z navedbami o izvotlitvi učinkovitega sodnega varstva, saj z izvršitvijo izpodbijane odločbe pred odločitvijo o tožbi v tem upravnem sporu vrnitev v prejšnje stanje ne bi bila mogoča. Sodišče je tudi ugotovilo, da javna korist z zadržanjem izvršitve odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu ne bi bila bistveno prizadeta, saj objekti stojijo na nepremičninah v zasebni lasti že vrsto let, postopek pa je bil uveden šele leta 2022, kar kaže, da odstranitev očitno ni nujen ukrep. Pritožnica v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe javnega interesa ni z ničemer izkazala, zgolj pavšalno je zatrjevala, da je pri inšpekcijskih zadevah poudarjen javni interes, ne da bi obrazložila, v čem je ta javni interes. Meni, da je sklep obrazložen glede vseh ključnih dejstev, tudi sicer pa pritožnica ne obrazloži, glede česa, v katerem delu naj bi bil pomanjkljivo obrazložen.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v drugem odstavku 32. člena določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7.Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je torej nastanek težko popravljive škode. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zatrjevati in izkazati konkretno škodo, ki ji bo nastala zaradi pravnega učinkovanja izpodbijanega akta, ter da je to škodo mogoče (začasno) odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta. Vrhovno sodišče je v svoji praksi že večkrat poudarilo, da izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa.

8.Upravno sodišče je oprlo svojo odločitev na to, da bo v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe sodno varstvo lahko izvotljeno. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe namreč med drugim navedla, da zaradi spremenjenih prostorskih predpisov po realizaciji izpodbijane odločbe vzpostavitev prejšnjega stanja ne bo več mogoča, zato bi pravno varstvo v upravnem sporu izgubilo vsak smisel. Pritožnica v odgovoru na predlog temu konkretizirano ni ugovarjala, s posplošenim sklicevanjem na javni interes pa tega tudi ni uspela ovreči. Tudi v pritožbi tega ni izpodbijala, trdila je le, da to ne predstavlja škode v smislu 32. člena ZUS-1 in da je izrekanje inšpekcijskih ukrepov v javnem interesu.

9.Učinkovitost sodnega varstva je bistvo začasne odredbe in tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožnica z zatrjevanjem, da zaradi spremembe normativne ureditve objektov za oglaševanje, ki bi bila odstranjena pred pravnomočno odločitvijo sodišča v upravnem sporu, ne bo mogla nadomestiti z novima oziroma bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja vsaj nesorazmerno otežena, izkazala izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožnica je sicer še zatrjevala, da sta bila objekta za oglaševanje postavljena zakonito in da so bili pogoji za njuno postavitev v času gradnje izpolnjeni, vendar pa bo o teh vprašanjih sodišče odločalo, ko bo odločalo o glavni stvari.

10.Vrhovno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijanega sklepa, da z začasnim zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, glede na konkretno situacijo v obravnavani zadevi, javna korist ne bo bistveno prizadeta. Kot je obrazložilo Upravno sodišče, ta objekta na nepremičninah v zasebni lasti stojita že vrsto let, inšpekcijski postopek pa je bil uveden šele leta 2022, kar kaže, da njuna odstranitev očitno ni nujen ukrep, ki bi bil potreben za zavarovanje javnega interesa. Pritožnica temu konkretizirano ne nasprotuje, zato tudi ne daje podlage Vrhovnemu sodišču, da bi se do tega še podrobneje opredeljevalo.

11.Ker so glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, izpodbijani sklep pa je v zadostni meri obrazložen, da so jasno razvidni razlogi za odločitev, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

12.Stroški začasne odredbe so del stroškov celotnega postopka, zato je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 52/2020 z dne 22. 4. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.