Jedro

Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev ni pomemben samo čas njegove pridobitve, temveč tudi način pridobitve. Samo tožnici namensko podarjen in v ta namen porabljeni denar ne predstavlja sredstev, ki so pridobljena z delom v zakonski skupnosti, saj gre za darilo tretjih oseb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je 3,5 sobno stanovanje v L. v izključni lasti tožnice in zato tudi zavrnilo dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Presodilo je, da bi tožnica v zvezi z njej podarjenim denarjem svojih staršev za nakup stanovanja lahko od toženca kot razvezanega moža terjala le vrnitev denarnih sredstev, ne pa tistega, kar je bilo za ta denar kupljeno. Poleg tega je dokazno ocenilo, da stanovanje ni bilo pridobljeno izključno z denarjem, ki sta ga podarila tožničina starša. Sodišče druge stopnje je bilo drugačnega materialnopravnega stališča, po oceni na pritožbeni obravnavi ponovljenih dokazov pa je ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno izključno s sredstvi, ki sta jih v ta namen tožnici podarila njena starša. Zato je tožničini pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku ter odločilo o stroških celotnega postopka.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje oziroma tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da je v primeru, ko en zakonec kot darilo prejme denar za točno določen namen, tudi s tem denarjem pridobljeno premoženje šteti za posebno premoženje. Tudi če je bil celoten znesek kupnine plačan z namensko podarjenim denarjem, je bil predmet darila le denar in ne stanovanje. Denar je bil vložen le v kupnino za pridobitev skupnega premoženja, to je stanovanja. Zato bi tožnica kvečjemu lahko uveljavljala večji delež na skupnem premoženju, ne pa ugotovitve izključno njenega premoženja. Sodišče ni upoštevalo določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o upoštevanju prispevka obeh zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja. Zaključek, da je tožnica na podlagi realne subrogacije izključna lastnica stanovanja, pomeni napačno uporabo materialnega prava, odstopa od sodne prakse, da se lahko darilo kot posebno premoženje vloži v skupno premoženje, je arbitraren in v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. V nadaljevanju toženec utemeljuje zatrjevane procesne kršitve.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Premoženje, ki ga imata zakonca, je lahko posebno premoženje vsakega od njiju ali njuno skupno premoženje. Za skupno premoženje gre takrat, kadar je pridobljeno z delom v času trajanja njune zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Poleg časa pridobitve je torej pomemben tudi sam način pridobitve. Dejanska in zato v revizijski fazi postopka neizpodbojna ugotovitev (prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP) v tej zadevi je, da sta tožničina starša tožnici namensko podarila denar za nakup spornega stanovanja in da je bil podarjeni denar tudi porabljen za ta namen. Res je toženec preko svoje službe najel ugoden kredit, vendar je na podlagi ocene na pritožbeni obravnavi ponovljenih dokazov (izpovedi strank in priče, s strani obeh pravdnih strank podpisana potrdila o prejemu tožnici namensko danega denarja od tožničinih staršev) ugotovljeno, da je bilo stanovanje kupljeno izključno s temi denarnimi sredstvi. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču pritožbenega sodišča, da je na tak način pridobljeno premoženje posebno premoženje le enega zakonca. Pomemben je namreč način pridobitve premoženja, ali še natančneje izvor denarnih sredstev. Samo tožnici namensko podarjeni in v ta namen porabljeni denar ne predstavlja denarnih sredstev, ki so pridobljena z delom v zakonski skupnosti, saj gre za darilo tretjih oseb. Tako stališče je že dalj časa sprejeto tudi v sodni praksi (II Ips 285/98, tudi II Ips 599/95 in druge). Zato je drugačno tožničino stališče materialnopravno napačno. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ne gre za skupno premoženje pravdnih strank, so neutemeljeni revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s prispevkom zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR), arbitrarnosti odločitve, kršitvi ustavnega načela enakosti in podobno.

Toženec pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tega dela revizije revizijsko sodišče ni povzelo, ker je premalo konkretiziran, nelogičen in deloma nerazumljiv. Če bi ga skušalo vsebinsko in logično povzeti, bi mu lahko pripisalo vsebino, ki je dejansko nima. Zato le na kratko ugotavlja, da iz teh revizijskih trditev izhaja nestrinjanje z dokazno presojo, s kakšnim namenom je bil dan denar, da gre med drugim tudi za poskus prikaza drugačnega dokaznega pomena listinskih potrdil, kar pomeni v preobleki procesne kršitve nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, saj z lastno dokazno oceno listin ni mogoče utemeljiti nasprotujočih si razlogov sodbe. Nerazumljiva je revizijska trditev o izostanku ocene, ali gre za darilo z namenom denar vrniti tožencu (potem sploh ne bi šlo za darilo), neresnična pa je trditev o izostanku ocene, ali gre za darilo z namenom plačila kupnine (glej razloge v zadnjem odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe). Neupoštevne so tudi trditve o nerazumljivosti razlogov o ravnanju premožnih oseb pri prikrivanju premoženja v družbenih razmerah v 80. letih prejšnjega stoletja, saj jih toženec v reviziji uporabi v drugačnem kontekstu kot pritožbeno sodišče in zatrjuje, da bi bili ti razlogi upoštevni le, če bi šlo za simulirano pogodbo, kar pa ni predmet tega postopka, zaradi česar naj bi šlo za razloge izven meja postavljenih zahtevkov in procesno kršitev še iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Z navedenimi razlogi pritožbeno sodišče ni odločilo izven meja postavljenega zahtevka, pač pa je grajalo razloge prvostopenjskega sodišča in pritrdilo pojasnilu tožnice ter njene matere, zakaj starša nista najprej sama kupila stanovanja in ga nato podarila tožnici.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).